Razno

(reportaža) Vzpon na sedem najvišjih vrhov držav nekdanje Jugoslavije

»Ali greva na Triglav?« me kot strela z jasnega zadene vprašanje kolega Matjaža. Tisoč in en izgovor ne pomaga, na koncu se vdam. To pa je bil le uvod v novo super zgodbo. Sledilo je še šest najvišjih vrhov nekdanje Jugoslavije (in še en bombonček za zraven).
04.01.2020 21:50
Čas branja: 27 min

Ob Aljaževem stolpu na Triglavu, simbolu slovenstva, sem se namreč spontano odločil za osvojitev preostalih šestih najvišjih vrhov v vseh državah, nastalih na območju nekdanje Jugoslavije, in za piko na i še postanek v Prokletijah. Prav ta sladkorček je poskrbel za nepričakovano srečanje z dekletom, ki ima za seboj že šest vrhov posameznih celin – še malo in sklenila bo tisti pravi Seven Summits.

Slovenija, Julijske Alpe

Triglav, 2.864 metrov

Čas vzpona in sestopa: 9 ur

Izhodišče: Mojstrana, dolina Vrat po Tominškovi poti

Na Triglav greva po Tominškovi poti, ni vrag, da bo ob jeklenicah, klinih, skobah in prepadih Matjaž vsaj za trenutek obžaloval, da me je prepričal za vse skupaj. A sem se uštel, eno izmed zahtevnejših poti na Triglav premagujeva suvereno, le občasno se ustaviva in v daljavi občudujeva Triglavsko severno steno pa Stenar in kraljico Škrlatico.

Po slabih treh urah se na Triglavskih podih kopava v sončnih žarkih, ob pogledu na mogočno Rjavino pa nadaljujeva proti Kredarici. Pohodniki se proti eni najbolj prepoznavnih slovenskih gorskih koč zgrinjajo z vseh smeri, na gotovo gnečo proti vrhu pa malce pozabiva ob razgledih proti Triglavu.

Zavarovano plezalno pot s Kredarice premagujeva počasi in preudarno, večkrat počakava tiste, ki že sestopajo. Slovenci smo v manjšini. Na vrhu se ob poziranju pred Aljaževim stolpom mešajo jeziki, med češčino, poljščino in nemščino ujamem tudi jezike iz nekdanje skupne države. Hrvati, Srbi, Makedonci, celo par iz Bosne je tukaj.

Izmenjamo nekaj besed, nad slovenskimi gorami in Triglavom so navdušeni. Medtem ko Matjaž zre nekam proti Jadranskemu morju, Jalovcu, Mangartu in Kamniško-Savinjskim Alpam, se moj pogled upre proti jugovzhodu. Do Hrvaške seveda ne vidim, vendar pa mi v glavi že zori načrt za poletni roadtrip. Povzpel se bom na najvišje vrhove držav, ki so bile nekoč del Jugoslavije, in vsemu skupaj morda dodal kakšen sladkorček.

Rečeno, storjeno. V dobrem dnevu naredim približen načrt poti, na spletu poiščem nekaj ključnih informacij o spanju, vrhovih in primernih pristopih, pripravim pohodniško opremo, v aplikacijo mapy.cz shranim lokalne zemljevide, pa gremo z avtom proti Srbiji. Vožnje bo kar nekaj, skoraj tri tisoč kilometrov, kondicije in izkušenj pa naj bi menda imel dovolj.

Srbija, Stara planina

Midžor, 2.169 metrov

Čas vzpona in sestopa: 5 ur

Izhodišče: Stara planina, Babin zub

Vožnja po Panonski nižini mimo Beograda ne daje slutiti, da se bo svet po treh urah vožnje postavil bolj pokonci. V daljavi se takrat že vidijo obrisi Stare planine oziroma Balkana, ki se razteza v dolžini približno 530 kilometrov od zahoda proti vzhodu, od srbsko-bolgarske meje vse do Črnega morja.

Za izhodišče poti na Midžor izberem planinsko kočo pod Babinim zubom, kjer se pozimi sredi obsežnih smučišč dričajo tudi Slovenci. Počitek imam nekaj kilometrov prej v apartmajski koči, ki spominja na tiste na Krvavcu, za noč pa odštejem 30 evrov.

Vrh je vseeno dlje, kot se zdi na prvi pogled, pot je pravzaprav ves čas široka steza, s kakšnim terenskim vozilom bi se dalo pripeljati 50 metrov do cilja. Stara planina je po tej plati raj za gorske kolesarje, vidnih je tudi precej kolesnic različnih motornih vozil.

Po grebenu Midžorja poteka nekoč strogo varovana srbsko-bolgarska meja, danes pa se lahko mirno sprehajaš po njem in za hip stopiš v Bolgarijo. Celotna pot z vrnitvijo mi je vzela približno pet ur zmerne hoje, saj so razgledi vseeno prelepi.

V bližini Midžorja je še nekaj nižjih vrhov, poti so večinoma lahke do srednje težke, le vzpon po skalnem delu Babinega zuba zahteva planinske izkušnje.

Severna Makedonija, Šar planina

Golem Korab, 2.764 metrov

Čas vzpona in sestopa: 7 ur

Izhodišče: Mavrovo, vojaška karavla Strezimir

Na jugu nekdanje skupne države me osupne Skopje, ki s svojo mogočno arhitekturo malce spominja na starodavni Rim, večino poti proti Gostivarju pa opravim po novi avtocesti in pogledih na Šar planino, kjer je Titov vrh s svojo višino 2.747 metrov le malce nižji od mojega cilja.

Postanek v okoli Mavrovega – tudi tod se pozimi smuča – je poceni, naj gre za spanje v hotelu (20 evrov) ali prehranjevanje, odličen vtis in prijaznost domačinov pa dopolni v umetnem jezeru Mavrovo potopljena cerkvica svetega Nikole.

Vzpon na najvišji vrh Severne Makedonije je čudovit, varen in dobro markiran, malce spominja na sprehajanje po naši Veliki planini. Gozda je zelo malo oziroma skoraj nič, s tem odpade tudi senca, večina poti pa vodi po travnatih pobočjih vse do vrha.

Na pot tako velja vzeti dovolj vode, kremo za sončenje in pokrivalo. Ob poti sem si lahko ogledoval prečudovito pokrajino, pod vrhom je bilo tudi julija nekaj snežišč, a se jim da brez težav ogniti – ali pa izkoristiti za osvežitev v toplih dneh.

Vrh dosežem po slabih štirih urah, tik pod njim srečam pastirja s čredo ovac, nato pa se prepustim prekrasnim razgledom na Severno Makedonijo, Albanijo in Kosovo.

Sestopim po isti poti, v mislih pa že delam načrt za obisk Prokletij. Tam je uradno najvišji vrh Črne gore, Zla Kolata, a iz izkušenj vem, da Črnogorcem nekaj pomenita le Durmitor in Bobotov kuk.

Albanija, Prokletije

Maja e Jezercës, Jezerski vrh, 2.694 metrov

Čas vzpona in sestopa: 10 ur

Izhodišče: dolina Valbona

Theth ali Valbona? Oboje? Nič? Dilemo je nekoliko razrešil pogovor z Marto, inštruktorico alpinizma, ki mi je pred časom na eni izmed ferat priporočila obisk albanskih Alp – gorskega masiva Prokletije. O. K., Valbona in Prokletije naj bodo tisti sladkorček, o katerem sem razmišljal že od samega začetka.

Od Mavrovega tako zavijem po krajši, a časovno za uro in pol daljši poti v Albanijo ter po šestih urah vožnje končno uživam v albanski Trenti. Dolina Valbona me najprej spomni na Trento, istoimenska reka na smaragdno Sočo, magični vrhovi okrog pa na domače Julijske Alpe.

Sprva sem mislil ostati dve noči, a bivanje v hotelu na koncu doline kmalu podaljšam za en dan (25 evrov na noč), tako me je prevzela narava – malo manj pa smeti, a z njimi je tako ali tako nastlana vsa Albanija. Čeprav od večjih obljudenih krajev vsaj uro vožnje oddaljena, se v Valboni čas ni ustavil, o čemer pričajo lične hiške, kampi, penzioni, hoteli. Med ogledovanjem narave opazim tudi oznake za Zla Kolato, ki je uradni vrh Črne gore, a moje misli vse bolj uhajajo k Jezerskemu vrhu, strehi Prokletij.

Prvi dan v povsem neznanem okolju izkoristim kot tipični turist in se odpravim po pohodni (nekoč tihotapski) poti, ki te sprva čez prodišče, nato pa skozi gozd, prek serpentin in prelaza Valbona pripelje v dolino in vas Theth. Med dolinama je približno deset kilometrov, dobrih tisoč višinskih metrov in kake štiri ure hoda, z avtom pa bi potreboval več kot sedem ur in pri tem naredil 260 kilometrov.

To pove vse o tem, kako izolirani kraji so to – menda tu še vedno velja zakon krvnega maščevanja. S sedla si ogledujem najvišje vrhove, vsi pristopi nanje pa se zdijo kar dolgi in naporni, sploh, ker je še prekleto vroče, o kakšnih planinskih domovih kot pri nas pa seveda ni govora. Jezerskega vrha s sedla skoraj ne vidim, tako da bo šlo res za garanje in pot v neznano.

O težavnosti poti na Maja e Jezercës me naslednje jutro z besedami »It’s really hard, zelo je težko!« še dodatno prepriča domačin Simon, »oskrbnik« bara na prostem na približno 1.500 metrih.

Sredi strmine naj bi se moja pot odcepila desno, in ko v bližini razcepa dejansko zagledam močno zbledele markacije, si vidno oddahnem. Vse je O. K.! Po dveh urah nekje daleč v daljavi uzrem zaobljen vrh, na njem pa križ – cilj je pred menoj. Pred prvim snežiščem – le kdo bi rekel, da smo sredi poletja – srečam srbsko planinko, ki s skupino zaradi zdrsa ni upala naprej. Previdno prečkam snežišče.

Že kar utrujen prispem do po tipično albansko vpete vrvi (ne veš, ali se bo vse skupaj strgalo ali ne), po edinem tehnično bolj zahtevnem delu poti pa sledi le še sprehod na vrh. Že sestopajoče Srbe in vedri dekleti s Kosova tam dopolnijo – jasno – glasni Čehi, adijo, mir, čas za počitek pa izkoristim udobno zleknjen na gladki skali.

Dobrih šest ur hoda mi je pobralo kar nekaj energije, a kaj bi to, sem na vrhu Prokletij, praktično sredi ničesar. Razgledi v vse smeri so izjemni, vreme super, družba deklet s Kosova prijetna, če le ne bi bilo za kanček preveč samozavestnih Čehov …

K sreči sestop poteka brez zapletov, tudi dričanje po snežišču, in po treh urah sem znova pri Simonu. Po gratis pivu skupaj s kosovskima puncama krenem proti Valboni.

Čudežno dekle s Kosova

Slabo uro pod vrhom Prokletij v daljavi uzrem dekleti, ki se hitro približujeta. Preprosti, vedri, nasmejani do ušes. Povesta, da sta s Kosova. Ena izmed njiju je Arineta Mula, pozneje med sestopom mi pove, da je že bila na Triglavu, pogovarjava se tudi o švicarski gori Eiger (3.967 metrov) in njegovi impozantni severni steni (nekaj podrobnosti skromno zamolči), ko pokaže na podobno noro steno gore Maja Briaset.

Vertikalo v dolžini kilometra in pol je sama skušala splezati prosto, torej povsem brez varovanja – kot pajek. Ni ji še uspelo, a gora ne bo šla nikamor, doda. Pozneje v dolini sem se iz intervjuju za BBC prepričal, da je tridesetletna Arineta vse prej kot običajna ženska. Kot deklica je izkusila srbsko agresijo. Oče je bil od njenega rojstva v Švici, zato je mama sama skrbela za štiri otroke, kakor je vedela in znala. Arinete je prava borka. Edina v družini se je vpisala na univerzo in jo tudi končala. Tek, maratoni, pohodništvo, plezanje, nabiranje izkušenj v različnih okoljih in predvsem neverjetna volja so jo leta 2015 pripeljali na Mont Blanc, maja leta 2017 pa je kot prva ženska s Kosova stopila na Mount Everest (streha sveta in vrh Azije). Njen vzpon v sicer povsem moški odpravi je imel še toliko večji pomen, saj na Kosovu še vedno velja, da je ženska dobra le za gospodinjstvo in vzgojo otrok.

Arineta se je tradicionalizmu močno uprla in predvsem dokazala, da ženska za uspeh ne potrebuje moške pomoči – in mu je tako povsem enakovredna. Dva meseca pozneje, junija 2017, je v solo odpravi stala na Eigerju, jeseni 2017 pa v skupini žensk iz Švedske in ZDA v samo osmih dneh stopila še na mater vseh gora Ama Dablam. Arinetine vrhunske dosežke je prepoznala tudi domača vlada in ji ponudila finančno pomoč, Albanija pa potni list, da lahko potuje tudi tja, kjer Kosova ne priznavajo kot samostojne države. Predlanskim se je tako povzpela na ruski Elbrus (vrh Evrope) in indonezijski Puncak Jaya oziroma Carstensz Pyramid (vrh Oceanije), vmes osvojila kultni Matterhorn in Kilimandžaro (vrh Afrike), lani pa se je – znova v noro kratkem času – povzpela še na Aconcaguo (vrh Južne Amerike) in Denali (vrh Severne Amerike). Arineta je tako na dobri poti, da bo stala na vseh sedmih najvišjih vrhovih sveta – manjka ji le še 4.892 metrov visoki Vinsonov masiv na Antarktiki, kondicijo zanj pa (spotoma) nabira tudi z vzponi v bližini, kot je bil ta na Jezerski vrh in z vodenimi turami. Kapo dol in globok poklon.

Kosovo

Gjeravica, 2.656 metrov

Čas vzpona in sestopa: 4 ure

Izhodišče: Peja, Dečani, Zala Rupi

Če bi vprašali Srbe, potem je Gjeravica najvišji vrh Srbije, a pustimo politiko. Da v nekoč avtonomni pokrajini le ni vse rožnato, pričajo malce hektične razmere v mestu Peja, kjer za 35 evrov izberem hotel v samem središču. S srbščino, vsaj med mladimi, ne prideš daleč, angleško pa govorijo odlično. Cirilica na krajevnih tablah je večinoma prebarvana, tudi vsakodnevni utrip v mestu ali vasi je povsem drugačen kot v Srbiji. Ko slišijo, od kod sem, smo z domačini hitro prijatelji, hrana v gostilni tekne, cene, tudi prenočišč, so zmerne. »O, lej, Ljubljana, kam pa kam?« me v domačem jeziku vpraša vojak, ki v silah Kforja varuje samostan Visoki Dečani.

Za Kosovo je podobno kot za Albanijo značilno, da se stvari hitro spreminjajo. Cesta do planine na dva tisoč metrih, kjer bi potem zidali vikende? Ni problema, bomo naredili. Če pri tem spremenijo tok reke, podrejo drevesa in zravnajo kak breg, ni nič nenavadnega, na zemljevid in aplikacijo pa se potem težje zaneseš. A vse je pozabljeno, ko v daljavi prvič ugledam Gjeravico.

Cilj je pred menoj, kje pa gre pot? Nič lažjega, po koncu ceste jo uberem levo, potem naj bi šla pot okoli nekih skal in še potem samo naravnost do sedla, pravi aplikacija. No, 20 minut pozneje in po plezanju prek velikih skal me za vogalom pričaka slepa ulica. Vseeno krenem proti zatrepu doline. Strmina narašča, in ko se že skoraj obrnem, zgoraj na sedlu opazim ljudi, levo od njih pa nekakšno stezico. Po dveh urah in pol sem na strehi Kosova. V daljavi vidim Pejo, na drugi strani s pogledom vnovič ošinem Prokletije, razgled v vse smeri je res fantastičen.

Za sestop si izberem drugo pot, ob tem poleg domačinov srečam – le koga drugega – Čehe, ki mi povedo za bližnjico do planine. Pot, jasno, ni markirana, pazim naj le na to, da pri slikovitem jezeru zavijem desno in sledim potočkom v dolino.

Seveda zaidem, vendar pa tudi hitro najdem tisto smer, o kateri so mi govorili češki pohodniki. Razgledi so ves čas izjemni. Da sem vseeno globoko na Balkanu, pa ugotovim, ko v daljavi zaslišim strele iz pištole – fantje ob jezeru mirno streljajo v sod – in opazim premnoge kolesnice štirikolesnikov.

Črna gora, Durmitor

Bobotov kuk, 2.523 metrov

Čas vzpona in sestopa: 7 ur

Izhodišče: Žabljak, Crno jezero

Iz Kosova me cesta pelje v črnogorske Rožaje, od tam nadaljujem proti soteski reke Tare. Napredujem počasi, saj je cesta precej ozka, a narava je prekrasna, prečudoviti Narodni park Durmitor pa je le še pika na i. Na planini Žabljak, ki poleti ponuja raj za pohodnike in gorske kolesarje, pozimi pa za smučarje, v zavetju apartmaja (40 evrov na noč) upam na lepo vreme in s tem dobre pogoje za pristop na najvišji vrh Durmitorja – Bobotov kuk.

V mnogih učbenikih in tudi v zavesti Črnogorcev velja Bobotov kuk za najvišji vrh Črne gore, čeprav je v Prokletijah na črnogorsko-albanski meji za kakšnih 20 metrov višji vrh.

Na Bobotov kuk vodi več poti, odločim se za vzpon s Črnega jezera. Ta je daljši in pohodnik premaga več višinskih metrov, sicer pa je možen tudi spust do sedla in prevoz do Žabljaka s taksijem. Za vstop v narodni park se plača tri evre, nikjer ni nobenih smeti, vse je zgledno urejeno. Imena vrhov v Durmitorju so res nekaj posebnega, Bezimeni vrh, Đevojka, Sagorela ploča, Vjetreno brdo, Uvita greda …, Bobotov kuk zveni še kar »normalno«.

Po treh urah in pol zmerne hoje mi na prelazu Velika Previja postane jasno, da je vrh Durmitorja zelo priljubljen pri turistih. Predvsem poleti se nanj vijejo kolone gornikov. Vsem gotovo ni prav jasno, kam se odpravljajo, na izpostavljenih delih pod vršno piramido, varovanih z jeklenico, v očeh nekaterih pohodnikov opazim strah.

Povprečnemu in primerno obutemu pohodniku se pristop sicer ne bo zdel težak, razgledi na vrhu pa še kako poplačajo trud. Durmitor je kot na dlani, daleč pod mano se odpre dolina s Škrčkim jezerom, vtis naredijo tudi zelo nagubani »šareni pasovi«, s pogledom pa lahko objamem kar tri države: Črno goro, Srbijo in Bosno.

Bosna in Hercegovina

Maglič, 2.386 metrov

Čas vzpona in sestopa: 6 ur

Izhodišče: Tjentište, sedlo Prijevor

Skozi Durmitor pelje razgledna cesta, nato se spustim proti Tari in v počasnem tempu dosežem mejo z Bosno. Drug svet. Pol asfaltna, pol makadamska pot me po 20 kilometrih pripelje do Foče, od tam pa sledi še 20 kilometrov spolzke in ovinkaste ceste do Tjentišta. Zaselek je svoje najboljše čase doživel pred skoraj pol stoletja, ko so tam zgradili markanten spomenik bitki na Sutjeski, ob njem pa hotele, depandanse in razne športne objekte.

Danes vse skupaj zgleda klavrno, manjša izjema je le ogromen betonski bazen, ki ga napaja reka Sutjeska. Tudi moje prenočišče s ceno dobrih 20 evrov na noč je iz nekih drugih časov, a vtis hitro popravijo prijazni ljudje.

Zgodaj zjutraj skozi pragozd Perućica odrinem na sedlo Prijevor, neodločen, kako pristopiti na Maglić. Dva Slovaka se odločita za lažjo, a precej daljšo pot, češ da nimata potrebne opreme. V nahrbtnik za vsak slučaj zložim samovarovalni komplet in vseeno krenem po direktni poti.

Če se mi bo zdelo prezahtevno, lahko še vedno obrnem, po uri in pol vzpona po uhojeni stezici in zoprnem melišču pa dosežem vršni plezalni del. Nadenem si čelado in samovarovalni komplet ter sledim markacijam. Po pol ure lažjega plezanja ter prečenja nekaj strmih in izpostavljenih predelov dosežem vrh. Vse skupaj ni bilo prezahtevno, sploh, ker so pot opremili z novimi jeklenicami.

Na cilju se podružim z domačini, zbranimi iz skoraj vse Bosne, po slabi uri vrh dosežeta tudi Slovaka, vmes pa po direktni pridirja še par, za katerega je takoj jasno, da je iz Slovenije. Sveža kot po lažjem sprehodu in seveda primerno opremljena, lokalci pa pretežno v delovnih čevljih in s kitajskimi nahbrtniki, v katerih so si za zajtrk prinesli mnoge dobrote. Na vrhu ob soncu vlada odlična atmosfera in že po nekaj trenutkih se zdi, kot da se poznamo že sto let.

S slovenskim parom in dvema domačinoma sestopimo po daljši poti v smeri Trnovačkega jezera v Črni gori, pot ponuja izjemne razglede na jezero v obliki srca, v daljavi se vidita celo Durmitor in Bobotov kuk. Pri jezeru nas Črnogorci hitro osušijo za evro vstopnine, nato pa z nasmeškom prodajo pivo za dva evra. Kopanje v jezeru je v nasprotju s slovensko prakso dovoljeno, kar se po hoji v precejšnji vročini izkaže za pravo osvežitev. Tudi pot navdol je odlično markirana, sestop pa zaradi dolžine in predvsem veliko smeha traja tri ure in pol.

Hrvaška, Dinara

Sinjal, 1.831 metrov

Čas vzpona in sestopa: 6 ur

Izhodišče: Knin, Suho polje

Sledi še zadnji podvig, hrvaška Dinara oziroma Sinjal. Po cesti skozi kraje, ki še vedno kažejo sledi zadnje vojne vihre, mejo med državama prečkam pri Imotskem in nadaljujem proti Vrliki, kjer za 35 evrov prespim. Ob Peručkem jezeru se nekoliko spočijem, zjutraj pa odpeljem do parkirišča na Suhem polju v bližini Knina.

Najvišji vrh Hrvaške je pravzaprav Dinara, ki ustvarja naravno mejo med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino (BiH). V smeri severozahod-jugovzhod se razteza v dolžini 84 kilometrov, najvišji vrh je Troglav s 1.913 metri, a leži v Bosni.

Streha sosednje Hrvaške je peš precej lahko dosegljiva, s parkirišča na Suhem polju sem sprva krenil po širokem kamnitem kolovozu v smeri planinskega doma Brezovac. Pot se je začela rahlo vzpenjati po pobočjih Suhega polja, v nadaljevanju pa je del potekal po slabši makadamski cesti, ki me je z nekaj vzponi in spusti med razglednimi travniki pripeljala do koče Brezovac na višini približno tisoč metrov. Tudi od tod proti vrhu gre širok kolovoz, ki se zmerno vzpenja skozi gozd. Po približno pol ure hoje od koče sem stopil iz gozda na razgledna pobočja.

Že kar precej strma pot me je pripeljala na vršni greben Dinare, kjer sem po skupno treh urah hoje le uzrl geodetski steber in napis »1.831 vrh Hrvatske«. Z vrha mi pogled seže na vse strani, severovzhodno tako uzrem vrhova Troglav in Konj, jugovzhodno umetno Peručko jezero, južno objamem Svilajo, zahodno pa Promin. Za Hrvate je obisk Dinare gotovo čustven dogodek, sam pa sem bil kar zadovoljen, da sem si za konec izbral ta »kucelj«.

Za mano je bilo okoli tri tisoč prevoženih kilometrov, lepo število višinskih metrov, nove izkušnje in poznanstva ter zvrhana mera podvigov.

Foto: Matej Kačič

Napišite svoj komentar

Da boste lahko napisali komentar, se morate prijaviti.
OGLAS
FINANCE
Ste pomislili, da bi avto nadomestili z nečim tako kul?

V času prometnih zastojev v natrpanih mestnih središčih, polnih in (pre)majhnih parkirišč ter vse višjih stroškov z mobilnostjo je...

Moje finance
Nakup
Nove cene goriv: oči uprte v vladno odločitev
Moje finance
Pameten nakupJure Ugovšek Nove cene goriv: oči uprte v vladno odločitev 62

Ob znižanju cene dizla na sredozemskih trgih bomo spoznali kakšen pristop ima vlada do določanja marž in trošarin po preteku uredbe, s katero je želela zajeziti inflacijo.

Moje finance
Razno
Napoved cene kurilnega olja: vztrajanje na 4-mesečnem vrhu
Moje finance
Razno
EURIBOR zdrsnil pod 4%: kakšna je napoved za konec leta 2024?
Moje finance
RaznoAlbina Kenda EURIBOR zdrsnil pod 4%: kakšna je napoved za konec leta 2024?

Kmalu se pričakuje padanje EURIBOR

Moje finance
Nakup
Ceni bencina in dizla se bosta v torek zbližali
Moje finance
Pameten nakupJure Ugovšek Ceni bencina in dizla se bosta v torek zbližali

Če vlada ne poseže v trošarine, v torek pričakujemo pocenitev dizla in rahlo zvišanje cen bencina

Moje finance
(e-knjiga revije Moje finance) Počitnice in potovanja 2024
Moje finance
Redakcija Mojih financ (e-knjiga revije Moje finance) Počitnice in potovanja 2024

Brezplačen prenos

Moje finance
Nakup
V torek ni pričakovati nižjih cen goriv
Moje finance
goriva
Pameten nakupJure Ugovšek V torek ni pričakovati nižjih cen goriv

Cena nafte se je povzpela na trimesečni vrh, vseeno pa se zdi, da bo glavno vlogo pri oblikovanju reguliranih cen goriv - vsaj dizla - tokrat imela vlada.

Moje finance
Varčevanje
Je to balon? In kaj naj storimo, če se ga bojimo?
FINANCE
Finančni vodnik 2024: Kam vlagati v času majhne rasti in velikih tveganj
PRO
Finance
Finance PRO Finančni vodnik 2024: Kam vlagati v času majhne rasti in velikih tveganj (PRO)

Če ste zamudili letošnjo izdajo Finančnega vodnika v tisku, si ga lahko preberete v spletni različici.