Slikar, grafik, ilustrator in oblikovalec Kostja Gatnik (1945-2022) se je več kot štiri desetletja predajal likovni umetnosti. Konec šestdesetih je pobarval socrealistično študentsko revijo Tribuna, nato se spogledoval s prevratnim duhom Francije in estetiko pop arta, listal po ameriškem underground stripu, nato pa konec sedemdesetih pri založbi ŠKUC izdal legendarno knjigo izbranih stripov Magna purga, ki je prelomno vplivala na sicer močno jugoslovansko stripovsko sceno.
Iskalec novega
Nikoli se ni udomačil v lastnem prepoznavnem slogu, temveč je vsakič iskal znova. Ilustriral in opremil je več kot 80 knjig, izdelal številne plakate in ovitke za plošče, izdal zbirko stripov, oblikoval lutke, gledališke kostume. Vse življenje je deloval praktično kot svobodni umetnik.
»Za seboj ima impozanten opus s kar nekaj pionirskimi prispevki v kontekst sodobne slovenske likovne in oblikovalske produkcije,« je pred leti zapisal umetnostni kritik Brane Kovič ob Gatnikovi retrospektivni razstavi v Mestni galeriji Nova Gorica. »Žanrski prehodi in vsebinski prestopi, oblikovne bravure in invencijski crescendo njegovih idej so vsakič znova vzpostavljali in potrjevali dinamiko njegove ustvarjalne misli, ki je generirala toliko imaginarnih svetov. Kajti prav za to gre - za sobivanje različnih polj predstavnosti, neskončno odprtih in nepredvidljivih, vstop v ta polja pa je od primera do primera specifičen, kakor korak naproti obzorjem možnega.«
Tekmovanje s samim sabo
Brane Kovič je takrat ugotavljal tudi, da je Gatnikovo delo dejansko neprekinjen »work in progress«, ki se prilagaja posameznim nalogam na v bistvu paradoksalen način: ni namreč naloga tista, ki avtorju diktira rešitev, ampak je rešitev, ki si jo izmisli avtor, vzrok, da nalogo dojamemo kot izvršeno do popolnosti.
Toda »vedno sem tekmoval le sam s sabo«, kot je dejal v zadnjem intervjuju za Dnevnik leta 2019 ob prejemu stanovske nagrade Hinka Smrekarja. O svojem perfekcionizmu – slovel je po tem, da dela zlepa ni dal iz rok - pa: »Po mojem je bilo to zato, ker drugače niti nisem znal delati. Vedno sem se preizkušal, koliko sem sposoben, in vedno sem se potrudil, da sem naredil najboljše, kakor sem lahko.« Živel je v Ljubljani s soprogo slikarko in ilustratorko Kamilo Volčanšek.
