Raiven

Pevka Raiven o žaljivih in neprimernih komentarjih

Marjana Vovk
17. 9. 2021, 20.30
Deli članek:

S pesmijo Volkovi je Raiven navdušila občinstvo na letošnji Popevki. Petindvajsetletno Saro Briški Cirman, ki je letos na akademiji za glasbo magistrirala iz opernega solopetja, smo za intervju ujeli tik pred odhodom v Nemčijo, kjer ima neko »operno zadevo«, o kateri še ne more govoriti. Pevka, ki je znana po ekstravagantni podobi, je umirila svojo barvo las in se zdaj posveča predvsem svoji prvi ljubezni, operi. »A tudi pop bo vedno del moje glasbene poti,« Raiven pomirja oboževalce.

Tjaša Barbo
V vsakem človeku je tudi nekaj volka, meni Raiven, ki pozira s češkoslovaškim volčjakom Leonidasom.

Čestitke za zmago na Popevki! Kaj danes pomeni Popevka? Nekateri menijo, da je njen čas minil.

Popevka zame predstavlja nek odraz časa in kakovostno glasbo, ne le šov. Zato tudi ne more biti takšna, kot je bila na primer v šestdesetih letih. A še vedno je poudarek na glasbi, vse poteka v živo, ne moreš se skriti za nobeno matrico, playbackom ali šovom.

Volkove ste odpeli zelo doživeto. Pesem govori o nekom, ki je izločen, drugačen. Je to vaša zgodba?

Ja, zagotovo je pesem malo osebnoizpovedna. Nikoli nisem imela veliko prijateljev, že v osnovni šoli sem se počutila izolirano od ostalih. A se zaradi tega nisem preveč živcirala oziroma se kar nekako navadiš in dobiš nekakšen oklep. A potem sem v srednji šoli na konservatoriju za glasbo našla svoje ljudi – v glasbenikih.

M24.si
Na Popevki je navdušila s skladbo Volkovi.

Ampak še pred nekaj leti ste zatrjevali, da ne pišete iz sebe, ampak da gre za domišljijske zgodbe?

Takrat je bilo to res, ko sem bila stara devetnajst let, zdaj pa sem petindvajset in moj stil pisanja in način razmišljanja sta se, upam, v teh letih spremenila. Prav je, da sem se razvila, bilo bi malo čudno, če bi bila še vedno na istem mestu, se vam ne zdi? Pa saj nisem šla s črnega na belo, zdi se mi, da sem naredila lep prehod.

Ste zdaj v bolj umirjeni fazi?

Moja glasba je ostala enaka, moji »stajlingi« tudi, edino, kar je bolj umirjeno pri meni, je barva las. (smeh) Nikoli pa nisem zagovarjala uporništva brez razloga, zato mislim, da ni kakšne hude razlike.

Osebni arhiv
Že nekaj časa je srečna z Rokom Kastrevcem.

Zakaj ste šli nazaj na vašo naravno, rjavo barvo las?

Najprej iz čisto praktičnih razlogov, ker sem zdaj bolj v opernih vodah in je za ta stil glasbe veliko lažje, če sem malo bolj nevtralna, da pride do izraza moj vokal, hkrati sem se naveličala večnega menjavanja barve las.

Kaj na to pravijo vaši oboževalci, ki so vas verjetno na začetku opazili prav zaradi vašega izstopajočega stila?

Mislim, da še vedno izstopam, barva las je morda res malo bolj naravna, a vse ostalo je še vedno zelo v mojem stilu. Za zdaj sem dobila samo dobre komentarje, še nobenega slabega.

Kakšni so na splošno komentarji v tej dobi družbenih omrežij, ko lahko vsak javno izrazi, kar si misli?

Kaj pa vem, navajena sem, da imam glede tega trdo kožo. Vem, kateri komentarji mi lahko služijo, drugih pa ne dojemam kot del moje zgodbe. Mislim, da ljudje, ki pišejo žaljive komentarje, itak ne bi prišli na moj koncert, niso moji poslušalci in zato niso dovolj pomembni, da bi sploh razmišljala o njih.

Ali dobite tudi kakšne takšne čudne, žaljive, neprimerne komentarje?

Seveda, to pride skupaj z uspehom. Dokler ne dobivaš tudi grdih komentarjev, nisi dovolj opažen.

To je cena slave?

Slave … V Sloveniji ni nihče posebej slaven, nimamo kulta zvezdnika.

Volkovi so vaša prva nova pesem po dveh letih. Zakaj je trajalo tako dolgo, zaradi študija ali epidemije?

Zaradi obojega. Ta komad je bil narejen že pred nekaj časa, še nekaj jih čaka na izdajo. Med epidemijo so bile prioritete drugje, saj sem se predvsem posvečala operi. Ta je še vedno na prvem mestu, a pop bo vedno del moje glasbene poti.

Torej se boste popolnoma posvetili operni karieri?

Da, zagotovo, primarno sebe vidim kot operno pevko, saj sem že od četrtega leta dalje v glasbenih šolah in imam zelo klasično podlago.

Je operna pevka lahko istočasno tudi pop pevka?

Mislim, da je v Sloveniji to mogoče. Nuški Drašček denimo to dobro uspeva. Jaz sebe sicer ne vidim na ta način, ona je razpeta med več žanri, se pa na dolgi rok vidim v prvi vrsti kot operno pevko. Koliko bom zraven delala še popa, je verjetno čisto odvisno od tega, kaj se bo dogajalo na opernem področju. Za zdaj ga ne mislim čisto opustiti.

Študirali ste tudi psihoterapijo. Kako je zdaj s tem?

To področje me je vedno zanimalo, in ko sem bila absolventka magisterija, sem vzporedno vpisala še prvi letnik psihoterapije. Zdaj nadaljujem in grem v drugi letnik.

Zakaj vas psihoterapija tako zanima?

Zdi se mi, da je to ena ključnih stvari, ki so mi pomagale na moji poti razvijanja, učenja o sami sebi. Pa ne le meni, ogromno drugim ljudem. Ta študij je bila res ena mojih najboljših odločitev in že zdaj vidim vpliv tega na moje glasbeno ustvarjanje.

Se boste s tem kdaj tudi poklicno ukvarjali?

Morda tudi, kolikor mi bo glasbena kariera dopuščala. Me pa morda bolj zanima kakšna glasbena terapija, bomo videli, kako bo združljivo. Predvsem pa to dojemam kot nekaj, kar delam zase.

Bi se radi v operi redno zaposlili?

Zaposlitev v operi bi bila super, še bolj idealno bi bilo, če bi lahko bila operna pevka svobodnjakinja. Oboje ima svoj čar. Če si zaposlen, imaš malo bolj varno okolje, če si dober svobodnjak, pa se ti ponuja veliko več možnosti za širšo kariero.

Se sploh da v Sloveniji preživeti kot operni pevec na svobodi?

Pri nas ne oziroma zelo težko, zato merim na tujino. Tam je veliko več možnosti za delo.

Ste tudi harfistka. Kako pogosto še »zabrenkate«?

V svoje akustične koncerte vedno vključim harfo, ta je del mojih nastopov. Nikoli se sicer nisem imela za ne vem kakšno harfistko, čeprav sem se je učila dvanajst let.

Ste tudi učiteljica petja, kajne?

Da, že štiri, pet let imam nekaj učencev, s katerimi se super razumemo. Najmlajša je bila stara pet let, a to že pred nekaj leti, zdaj pa poučujem bolj odrasle, amaterske pevce, ki radi pojejo. To je stvar za mojo dušo, ker rada predajam znanje naprej. Super je, uživam, prek svojih učencev sem se tudi sama ogromno naučila.

Kakšna je razlika med poučevanjem starejših in otrok?

Otroci veliko hitreje razumejo, kaj mislim, ko jim kaj pokažem, jim pa ne morem razlagati preveč tehničnih stvari, to je večji izziv. Včasih je starejše lažje učiti, ker se lahko z njimi normalno pogovarjaš, pri otrocih pa moraš malo prilagoditi način komunikacije, a je lahko veliko bolj zabavno.

O svoji zasebnosti ste bili dolgo časa precej skrivnostni, zdaj pa svojega partnerja Roka Kastrevca ne skrivate več.

Saj ga tudi prej nisem skrivala, a zdaj nekako čutim, da je to to, po domače povedano. Zato mislim, da ni nič narobe s tem, da lahko povem, da sva par in da živiva skupaj.

Ga ne moti vaša izpostavljenost?

Ne, zelo me podpira in mi pomaga pri vseh nastopih, predvsem pri kreativnem delu. Naredil je denimo stojalo iz rož, ki sem ga imela na Popevki. Zelo mi je v pomoč.

Kaj je za vas ljubezen?

Ljubezen je zame to, da greš z nekom skozi življenje, skupaj z njim rasteš, se spoštuješ in podpiraš.

Je ljubezen (ne nujno partnerska) tisto, kar nas ljudi definira?

Zagotovo. Da se lahko počutiš pomirjenega, potrebuješ odnose. Človek je socialno bitje, le prek odnosov se lahko razvijamo in kaj ustvarimo. Nismo narejeni, da bi bili sami. Čeprav partnerski oziroma kakršenkoli odnos ne more rešiti tvojih problemov. Gre pa to z roko v roki: če si zadovoljen sam s sabo, boš lažje zadovoljen v zvezi, in obratno, če si zadovoljen v zveri, boš iz tega črpal samozavest.

Koliko je volka v vas?

Nekaj ga zagotovo je, saj ima vsak človek v sebi neko živalsko naravo, divjo stran, nagone.

Katera žival bi vas najbolje opisala?

Uf … Volk bi bila dobra primerjava, a ne vem, ali sem ravno volk. Odvisno od dneva, včasih sem labod, včasih pa tudi volk.

Kaj ste trenutno?

Trenutno se bolj počutim kot kakšna gozdna žival, morda veverica.

Zakaj?

Ker so veverice takšne prijazne živali, a niso? No, hkrati lahko dobro ugriznejo.

So v vašem življenju še sokoli?

Moji starši in brat so sokolarji, tako da bodo vedno prisotni v mojem življenju, čeprav se sama z njimi nisem nikoli ukvarjala. Imam pa doma čivavo, pomeranca in dve mački.

Nekoč ste imeli tudi kačo?

Eno sem imela doma, dve pa imam vtetovirani. Kače vsi vidijo kot grozne živali, čeprav je moja izkušnja z njimi, da so zelo mirne, napadejo le, če se počutijo ogrožene. Torej so vseeno lahko tudi nevarne, zato so mi všeč.

Vi se ne bojite pokazati svoje mračne plati?

Morda gre bolj za to, da se v tej družbi zelo povzdiguje neko estetiko, svetlo plat človeštva, vsi kažemo samo srečo in veselje, to neko evforijo. Jaz pa mislim, da v življenju potrebuješ oboje. Ne moreš čutiti zadovoljstva, če ne čutiš tudi kakšnih malo bolj težkih, temnih čustev. Oboje potrebuješ, da se ustvari ravnotežje. A da ne bo pomote: ne povzdigujem nesreče in depresije, vendar nič ni narobe, če si kdaj tudi žalosten.

Darja Štravs Tisu
Njena prva ljubezen je opera in tej se bo povsem posvetila.