V najbolj varnem kotičku Ukrajine
»Ali bi peljali dekle čez mejo?« me je v angleškem jeziku vprašal mladenič, ko sem ustavil avto blizu mejnega prehoda v slovaškem mestecu Vyšne Nemecke. »Moram ostati na Slovaškem, ona pa se vrača v Ukrajino.« »Ne vem, morda bodo težave …« sem okleval, in preden mi je uspelo vprašati kaj več, je fant že odšel.
Med čakanjem v vrsti na prehod meje sem se tolažil z dejstvom, da je bila večina avtomobilov z ukrajinskimi registrskimi oznakami in z domačimi voznicami (večinoma so bile ženske) se bosta zagotovo laže dogovorila glede prevoza. Kljub vsemu me je preveval občutek krivde, da nisem pomagal, ko bi lahko, in to tistim, ki v teh težkih razmerah res potrebujejo pomoč.
Stoprvi dan ruske vojaške agresije
Odločitev za zelo kratek obisk najbolj varnega kotička Ukrajine ob slovaško-madžarski meji sem sprejel brez večjega premisleka. Po elektronski pošti sem se na ukrajinskem veleposlaništvu v Ljubljani pozanimal o osnovnih vstopnih pogojih. V največji evropski državi sem bil namreč že nekajkrat in zanašal sem se na osnovno poznavanje terena in popotniško srečo, ki spremlja naivne.
Še na dan odhoda nisem vedel, kakšne so razmere na mejnih prehodih in ali me bodo spustili v državo, ki je v vojni. Na slovaški strani meje sem čakal poldrugo uro, na ukrajinski, kjer so vozila v državo postopno spuščali vojaki, le dobre pol ure. Zelo korekten ukrajinski carinik me je povprašal po razlogu obiska, ali sem prvič v Ukrajini in o mojem poklicu. Natančno so preverili podatke o lastništvu mojega avtomobila, nobenega vprašanja pa ni bilo o zeleni karti ali covidnem zavarovanju, ki se uradno zahtevata za vstop v Ukrajino. Kmalu sem v potni list prejel žig in se napotil mimo vrste vozil proti mestu Užgorod.
Žalostno deževno vreme je sovpadalo z razmerami v najbolj nesrečni državi v Evropi. Pisal se je natanko stoprvi dan ruske vojaškega napada. Če ne bi bilo stražarnic ob mostovih in drugih strateških točkah, se tukaj, na skrajnem jugozahodnem delu največje države v Evropi, sploh ne bi zavedal, da nekaj sto kilometrov vzhodneje divja vojna. Le dan prej so ruske rakete po nekaj tednih navideznega miru v prestolnici spet zadele območje Kijeva.
Pomembno turistično območje
Peljal sem se skozi Užgorod, obmejno mesto s sto tisoč prebivalci ob reki Už (kar je tudi dobesedni prevod imena mesta) in administrativno središče Zakarpatja, regije, ki meji kar na štiri države – Poljsko, Slovaško, Madžarsko in Romunijo. S smučarskimi središči in številnimi možnostmi aktivnosti v naravi je Zakarpatje pomembno turistično območje. Tu je tudi (eno izmed) geografskih središč Evrope.
Luknjasta cesta me je spomnila na anekdoto iz neprimerljivo bolj prijaznega leta 2010, ko smo z družino obiskali to regijo pod Karpati. Zaradi počasne slalomske vožnje, s katero sem se izogibal velikim luknjam na cesti, me je ustavil policist z uniformo in čepico, s katero je nenavadno spominjal na znamenitega filmskega žandarja iz St. Tropeza. Opravila sva najbolj prvinski preizkus alkoholiziranosti, saj sem mu moral pihniti v predel čela, nakar je strokovno ugotovil, da nisem užival alkohola. Kljub temu mi je dosodil kazen zaradi vijugaste vožnje v višini desetih griven, kar je znašalo, če verjamete ali ne, en evrski kovanec. Takrat smo v Užgorodu obiskali mogočen srednjeveški grad s 15 metrov visokimi obrambnimi stolpi, v katerem so zbirke Muzeja zgodovine Zakarpatja. V mestu imajo tudi muzej na prostem, ki prikazuje podeželsko arhitekturo. Njegova osrednja znamenitost je cerkev sv. Mihaela iz 16. stoletja s čebulastim zvonikom, prekritim z lesenimi skodlami.
Tokrat so vožnjo od Užgoroda do bližnjega mesta Mukačevo spremljali obcestni plakati, ki so spodbujali prebivalce k uporu proti agresiji vojaško mnogo močnejše sosede. Med njimi je izstopal tisti z že ponarodelim (ki je dobil prostor tudi na poštnih znamkah) pogumnim odgovorom ukrajinske vojaške posadke na zloglasnem Kačjem otoku, le nekaj trenutkov preden jih je raketirala ruska vojaška ladja. Cilj mojega obiska je bil odlično ohranjen grad, ki ga zaradi izjemne lege ne moreš zgrešiti.
Mitološki turul
Grad Palanok se je iz ravninskih meglic deževnega dneva dvigal na 70 metrov visokem vulkanskem griču. Njegovo silhueto dopolnjuje obelisk s sokolu podobnim ptičem na 30 metrov visokem stebru, ki s svojo zanimivo zgodbo odraža zapleteno zgodovino te obmejne regije. Prvotni obelisk z mitološkim ptičem turulom, ki velja za madžarski nacionalni simbol (najdemo ga tudi na gradu v Budimpešti), so postavili leta 1896, ob tisočletnici madžarskega zavzetja območja Karpatov. Ko je ozemlje po koncu prve svetovne vojne prešlo pod Češkoslovaško, so nove oblasti odstranile znamenje. Znova so ga postavili leta 1939, ko je Karpate okupirala Madžarska, ob koncu druge svetovne vojne pa so sovjetske oblasti znamenje podrle. Mitološki turul je spet zavladal nad gradom šele leta 2008, ko je župan Mukačeva dal obelisk znova postaviti.
Avtomobil sem pustil ob cesti pod grajskim gričem, po katerem se je v sobotnem dopoldnevu vzpenjalo glede na vojne razmere presenetljivo veliko domačih izletnikov. Med njimi so prevladovale ženske z otroki, bilo pa je tudi nekaj parov in družin z moškimi člani. Čez nekdanji dvižni most sem vstopil na grajsko dvorišče, nad katerim se dviga pravljično lep, res zgledno prenovljen snežno bel grajski palacij. Med sprehodom skozi grajske sobane in podzemne dvorane, tudi rekonstruirano mučilnico in grajsko restavracijo, v kateri sem si privoščil obrok, bi znova zlahka pozabil, da v državi divja vojna, če na grajski terasi ne bi stražil vojak, opremljen s slušalkami in avtomatskim orožjem.
Grad Palanok z več kot sto sobanami in podzemnimi prehodi je bil v svoji zeli burni zgodovini ena največjih in najbolje zaščitenih utrdb na nekdanjem ogrskem ozemlju. Kljuboval je številnim oblegovalcem, od Tatarov in upornih kmetov do avstrijskih cesarskih čet. Po prvi svetovni vojni so ga uporabljali kot vojašnico. Po nacionalizaciji v sovjetskem obdobju je v njem sprva delovala srednja kmetijska šola. V zadnjih letih so ga zgledno prenovili in v njem uredili muzejske zbirke. Grad je pomemben kulturni spomenik in turistična znamenitost tega zanimivega kotička Ukrajine.
Pri Kamelotu zavijte desno
Domačina pred hišo ob podeželski cesti proti Užgorodu sem vprašal, kje natančno je grad Nevicke, še eden od zanimivih, čeprav v ruševinah, tu na skrajnem jugozahodu države. »Pri Kamelotu zavijte desno!« je pokazal v smeri moje vožnje. »Pri Camelotu, domišljijskem gradu kralja Arturja?« sem zbegano pomislil. Morda pa res. Nebo se je razjasnilo in skozi oblake so prodrli bleščeči sončni žarki. Gorato območje pod Karpati z mogočnimi gozdovi, zavitimi v meglice, ki so se dvigale po deževnem dnevu, je namreč delovalo prav mistično za srednjeveške legende.
Po nekaj minutah vožnje skozi gozd sem parkiral avto pri sodobnem hotelskem kompleksu Kamelot in se ob na novo urejeni potki povzpel do očarljivih grajskih ruševin, ki so priljubljena točka ne le za izlete, ampak tudi poročne fotografije, na nekoč strateško pomembni legi nad reko Už, ki je omogočala nadzor trgovske poti čez Užokski prelaz. Ta je obdržal strateški pomen med obema svetovnima vojnama in je bil prizorišče hudih bojev.
Sprehodil sem se pod obzidjem nekoč pomembnega gradu, prvič omenjenega v drugi polovici 13. stoletja, in z ruševin občudoval idilično z gozdovi poraslo dolino. Sredi 17. stoletja je grad zavzel in dal uničiti transilvanski knez Rakoczi. Izgubljanje obrambnega pomena in težka dostopnost sta grad obvarovala pred popolnim porušenjem. V zadnjih letih so utrdbo, vključno z grajskim simbolom – obrambnim kvadratnim »donjonskim« stolpom –, delno obnovili in zaščitili pred nadaljnjim propadanjem.
V poznem popoldnevu se je na ukrajinski strani meje s Slovaško nabrala že dolga kolona vozil. Vozniki pred mano so menili, da bomo čakali okoli pet ur. K meni je prišel priložnostni »taksist« in mi ponudil spremstvo do dvajset kilometrov oddaljenega mejnega prehoda Čop za plačilo petnajstih evrov. Zlahka bi šlo za prevaro, saj nisem vedel, kako bo na meji z Madžarsko. Tvegal sem in pred mano so bila le tri vozila. Po slabe pol ure sem bil že na madžarski strani meje.
Naprej, v lepšo prihodnost
Med kratkim obiskom mi ni uspelo govoriti z domačini glede vojnih razmer. Se je pa neuradni epilog moje ukrajinske zgodbe zgodil pred kratkim, ko sem se vračal z nizkostroškovnim letom iz Gruzije proti Dunaju. Poleg mene je sedel mlad moški, star verjetno dobrih trideset let, ki si je v angleščini z ruskim naglasom želel pogovora. Če povzamem bistvo: bil je begunec iz Ukrajine, rojen na območju luganske regije, ki je zadnjih osem let živel in delal v Mariupolju, v nesrečni železarni Azovstal.
»Z ženo sva se tam ustalila in načrtovala normalno življenje, ko se je zgodilo vse to,« je povedal. Težko se je izrazil v angleščini, vendar sem iz povedanega razumel, da ga ob vsakdanjem trušču v prometu in na ulici spremljajo spomini na zvoke siren in vojnih grozot. Čeprav prihaja iz rusko govorečega dela Ukrajine, je poudaril, da »po tem, kar so naredili, zelo malo ljudi podpira Ruse«. Bil je na poti v Celovec, kamor ju je povabila ženina prijateljica. Žena se bo pridružila teden dni pozneje, saj bo iz Ukrajine odšla po precej krajši poti. Menil je, da zapušča domovino za vedno, in o vrnitvi v domači kraj ni razmišljal.
Po pristanku je mojemu sogovorniku avstrijska obmejna policistka v nekaj trenutkih pritisnila žig v potni list. Vidno presenečen nad hitrim vstopom v Evropsko unijo, potem ko je na dolgi in negotovi poti iz Ukrajine prek Krima v Rusijo in Gruzijo prestal zasliševanja ruskih obmejnih organov, se je z nasmeškom olajšanja obrnil proti meni in s kretnjo roke sem mu zaželel lepšo prihodnost.
