Kanin je območje, bogato prepredeno z jamami. Ker jih je ogromno, jih jamarji običajno poimenujejo s številkami. Ko pa naletijo na poseben zaklad, si ta zasluži temu primerno ime, pravi Matic Di Batista, predsednik ljubljanskega društva za raziskovanje jam. »Naš član Jure Andjelič, ki je našel jamo, je v skali pri vhodu videl obris spečega dinozavra. Že ko je šel pogledat prvih 10 metrov, je vedel, da bo globoka, in jo je zato tako poimenoval.« Visokogorsko jamo so začeli raziskovati že okoli leta 2007, a so takrat raziskave opustili, ker na globini 300 metrov niso našli nadaljevanja. »Vzrok je bila verjetno razsvetljava, ki so jo takrat uporabljali, ker je bila precej slabša kot zdaj. Smo pa zgoraj zaznali zelo močan prepih, ki je velikokrat kazalnik, da se jama verjetno nadaljuje,« pojasni Di Batista. Prepih je še leta kasneje buril duhove, dokler se niso jamarji na letošnjem poletnem taboru ponovno spustili v globine dinozavra.
Dragoceno odkritje
Jamarjem je zanimiva predvsem lega jame, ker je vhod zelo visoko. Nad njim je le manj kot 300 metrov do vrha, Visokega Kanina. »Smo na meji, kako globoko sploh lahko gremo. Višje ko bi dobili vhod, večji je potencial za globino. Izviri v dolini so nekje na 300, 400 metrih nadmorske višine, kar pomeni, da lahko imamo na koncu tudi 2000 metrov globoko jamo. To bi bil zelo velik dosežek,« pove predsednik društva. Deset metrov nad dnom so opazili perspektivno okno in splezali do njega. Zadaj so se odprle horizontalne galerije z brezni. V petih akcijah so se spuščali proti dnu in tik pod Kaninskim grebenom odkrili 1040 metrov globoko in malo več kot dva kilometra dolgo Brezno spečega dinozavra.
Jama je zanimiva, ker se že od globine 350 metrov pojavi precej velika količina vode, ki večkrat izgine in se nato nižje spet pojavi. Za ta predel je to nenavadno, ker je voda običajno v nižjih legah. Po mokrih tednih je lahko tok tudi precej velik. »To lahko pomeni, da se kasneje steka v kakšen večji zbiralnik, podzemni kanjon, kjer teče proti izvirom v dolini. Vse to nas še bolj motivira, da nadaljujemo,« pojasni Di Batista in doda, da je voda velikokrat neprijeten dejavnik. »Če bi zunaj deževalo, lahko voda vdre notri. To je lahko nevarno zaradi podhladitve ali pa je tok tako velik, da te odplakne.«
Iskanje neznanega
V visokogorskih jamah se temperature gibljejo okoli 2 do 3 stopinje. Del ekipe opremlja rove, preostali izvajajo meritve, zato so ves čas na tekočem, kje so. Ker je varnost na prvem mestu, je ključna logistika. »Tako globoko si ne moreš privoščiti nesreče, ker bi bilo reševanje zelo kompleksno. Najtežji del je, ko moraš priti ven. Splezati moraš 1000 metrov iz središča gore do površja. Fizično je kar precej naporno,« opisuje sogovornik. Projekt ne bi bil uspešen brez jamarskega bivaka Jamarske zveze Slovenije na sredi Kaninskih podov, pomoči javnega zavoda Sončni Kanin in Slovenske vojske, ki so jim pripeljali opremo na vrh. Spust je trajal vsega skupaj okoli 16 ur. Nazadnje so jamo zapustili okoli 3. ure. V bivaku jih je že čakal preostanek ekipe, s katerim so po večerji/zajtrku v osrčju Kanina odprli šampanjec, se spominja Matic Di Batista, ki nadaljuje: »Hodimo v neznane dele jam. Nikoli ne veš, kaj te čaka, kaj je za naslednjim ovinkom. To te žene, tako da ko obvisiš sredi brezna, ker ti zmanjka vrvi, se potem naslednjič vrneš in nadaljuješ.« Tudi dinozaver ne bo dolgo spal, saj se bodo jamarji kmalu spet vrnili.