Jan Fonda je 17-letnik, ki po svetu hodi z drugačnim mišljenjem kot običajni najstniki in tudi z drugačno nogo.
"Tudi po operaciji me moj videz ni motil. Sprijaznil sem se s tem, da nimam noge. In kaj? Ne bom se obremenjeval in nase slabše gledal. Tako sem videti in ne morem tega spremeniti," pravi Jan.
Pri 16 letih, ko je ob udarcu v gleženj mislil, da gre le za modrico, ga je šokirala novica, da ima raka. Zaradi poškodbe okoliških tkiv je bila na mizi operacija, po kateri verjetno ne bi mogel več hoditi, ali amputacija. "V tistem trenutku je šok, panika. Ne veš kaj narediti. Začneš se zavedati, koliko življenje pomeni in koliko je zdravje pomembno v življenju," opisuje.
Ve, da bo njegova proteza vedno privabila nekatere poglede, a dodaja, da je, kar potrjuje tudi njegova mama Gordana Fonda, več kot le izgubljena okončina."On je sonce. Ni besed, da bi dovolj pohvalil, da bi nekdo vedel, kakšna dobra duša je. Koliko razume, včasih brez besed."
"Je neka izkušnja, ki jo malo kdo dejansko preizkusi v življenju in nekako ti celo pomaga, da drugače gledaš na svet. Bolj uživaš vsak trenutek v življenju kot pa prej," razlaga Jan. Sposoben se je veseliti številnih trenutkov, ki so ponavadi ljudem popolnoma samoumevni, kot je denimo samostojna hoja. "Vsak dan se trudim čim lepše hoditi, gledam se v ogledalo, da vidim pravilno držo. Pred približno dvema tednoma sem tudi shodil brez bergel."
"To so heroji, to so taki borci. Dandanes lahko rečem, da bi čisto vsak človek moral stopiti na tretje nadstropje za morda minutko, dve," predlaga Janova mama. Saj bi morda potem več ljudi znalo razmišljati tako kot danes razmišlja Jan: "Niso pomembne malenkosti, ampak zdravje in da si sposoben živeti."
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.