Sobota, 7. 5. 2022, 18.13
2 meseca, 1 teden
Intervju: dr. Tomaž Žagar
"Evropska energetska politika je polna sanj in upanj na čarobno rešitev" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,78
13
Predsednik Društva jedrskih strokovnjakov Slovenije doc. dr. Tomaž Žagar je doktor jedrske energetike in diplomant prve generacije mednarodne šole vodenja na jedrskem področju World Nuclear University.
Brez ruskih energentov lahko preživimo, a bi morali temeljito spremeniti način življenja, meni slovenski energetski strokovnjak, ki med drugim opozarja, da ni vira energije, ki bi bil povsem brez vpliva na okolje.
Galopirajoče cene energije, od elektrike in ogrevanja do pogonskih goriv, so boleč opomnik, kako nepripravljene so države na motnje dobave in kako pomembna je zanesljiva in dostopna dobava energentov.
Ceno plačujemo uporabniki, ki smo za energente prisiljeni plačati vedno več, toda ali bo takšno stanje vzdržno, kje so kratkoročne in kje dolgoročne rešitve ter kaj od tega bi morale narediti države in kaj mi, potrošniki?
V Društvu jedrskih strokovnjakov je od leta 1997, sprva kot urednik članskega glasila Jedrce, nato kot član upravnega odbora in nadzornega odbora ter organizator številnih mednarodnih konferenc društva, zadnja štiri leta pa je predsednik tega društva.
Kaj so bili največji izzivi energetske oskrbe v Sloveniji in svetu pred 24. februarjem, ko je ruska vojska udrla v Ukrajino?
Največji izziv energetske oskrbe Slovenije in tudi celotnega sveta je razogljičenje, torej nadomestitev rabe fosilnih virov energije z nizkoogljičnimi oziroma brezogljičnimi viri. Od lanske jeseni se poleg razogljičenja precej ukvarjamo tudi s ceno energije. Od začetka vojne v Ukrajini v ospredje vse bolj prihaja tudi zanesljivost oskrbe, ki je predvsem posledica velike odvisnosti od uvoza fosilnih energentov iz Rusije.
Kako uspešni smo (bili) pri uresničevanju nadomeščanja fosilnih goriv?
Ta izziv je izjemno zahteven in težko uresničljiv, saj svet še vedno poganjajo predvsem fosilna goriva, to so zemeljski plin, nafta in premog. Delež energije iz fosilnih goriv na globalni ravni znaša še vedno 83 odstotkov. Povprečen prebivalec Evropske unije pridobi približno 70 odstotkov vse energije iz fosilnih virov, povprečen prebivalec Slovenije pa 60 odstotkov. Torej nismo ravno uspešni. S sedanjim tempom nadomeščanja fosilnih virov do 2050 ne bomo podnebno nevtralni.
"Povprečen prebivalec Evropske unije pridobi približno 70 odstotkov vse energije iz fosilnih virov, povprečen prebivalec Slovenije pa 60 odstotkov." (Na fotografiji termoelektrarna.)
Zakaj so ti deleži še vedno tako visoki?
Po eni strani je uporaba fosilnih virov zelo udobna in enostavna, a škodljiva za ozračje. Hkrati se ljudem zdijo podnebne spremembe oddaljene in težko predstavljive, zaradi česar jih nimajo za resno grožnjo. Že v času epidemije smo izgubili dve leti, ko svet ni naredil dovolj za dosego podnebne nevtralnosti. Z vojno v soseščini Evropske unije so podnebne spremembe ponovno nižje na agendi odločevalcev in samo upamo lahko, da ne bo prepozno.
Kaj se je na tem področju še spremenilo, ko je ruska vojska vdrla v Ukrajino?
Vojna v Ukrajini je vsekakor spremenila pogled na možne scenarije razogljičenja. Scenariji, ki so temeljili na uporabi zemeljskega plina, so se izkazali kot zelo tvegani.
Zakaj?
Eden od dveh obstoječih slovenskih scenarijev razvoja elektroenergetskega sistema v Sloveniji po zaprtju termoelektrarn na premog temelji na obnovljivih virih energije in zemeljski plin predvideva kot nujno rezervo, a se preprosto ne izide brez zemeljskega plina iz Rusije.
Ali je Slovenija zmožna (pre)živeti brez ruskih energentov? Kaj pa Evropska unija in preostali svet?
Tako Slovenija kot tudi Evropska unija bi lahko preživeli brez ruskih energentov, vendar bi posledično morali precej spremeniti način življenja, kar je praktično nemogoče, sploh na kratki rok. Energija je bila do vojne v Ukrajini tako enostavno dostopna in poceni, da ni nihče razmišljal o njej. Cene energentov so zdaj precej višje, tudi regulacija trga in omejevaje porabe niso več povsem nemogoče.
Kaj so alternative ruskim energentom? Kdaj se bodo zdajšnje motnje odpravile z drugimi viri – in kako?
Pravo vprašanje bi moralo biti, kaj je nizkoogljična oz. brezogljična alternativa ruskim fosilnim virom, to je premogu, nafti, zemeljskemu plinu. Zgolj iskanje drugih ponudnikov zemeljskega plina in nafte na dolgi rok nikakor ni korak v pravo smer. Tolikšen delež fosilnih virov energije, v Evropski uniji je to 70 odstotkov, ni mogoče nadomestiti zgolj z obnovljivimi viri energije. Za zadnje omenjeno še nimamo tehnologij, znanja in najverjetneje tudi ne dovolj dostopnih osnovnih surovin − redke zemlje, litija …
V izobraževalnem centru na raziskovalnem reaktorju Instituta Jožef Stefan v Podgorici pri Ljubljani je že v nekaj trenutkih z zabavno, a vendarle poučno simulacijo mogoče ugotoviti, kako zahtevno je upravljanje presežkov in primanjkljajev v energetskem omrežju - tudi zaradi značilnosti in neredko omejitev posameznih virov električne energije.
Kaj potem moramo narediti?
Uspešno razogljičenje energetike bo možno le z uravnoteženo obravnavo vseh razpoložljivih brezogljičnih virov, ki jih že danes obvladujemo. Pri tem seveda mislim tudi na jedrsko energijo, ki že zdaj v Evropi predstavlja polovico brezogljične električne energije. Tudi v Sloveniji z jedrsko energijo pridobimo več električne energije kot z vsemi hidroelektrarnami, sončnimi elektrarnami, biomaso in vetrnimi elektrarnami skupaj.
Zakaj si je Evropska unija dovolila takšno energetsko odvisnost od enega samega dobavitelja − Rusije?
Evropska unija je delovanje na področju energije prepustila prostemu trgu. Delovanje trga ni spodbujalo investicije v zanesljiv in neodvisen sistem. Evropska unija je bila poleg tega zaslepljena z "zelenim" aktivizmom, ki je obljubljal "rešitev", pri tem pa ni opozarjal na to, da lahko obnovljivi viri energije zanesljivo delujejo samo s podporo "klasičnih" elektrarn, ki delujejo neodvisno od trenutnih vremenskih razmer. To nalogo lahko za zdaj opravljajo zgolj termoelektrarne na premog, nafto ali zemeljski plin, torej termoelektrarne na fosilna goriva, ter jedrske elektrarne, ki imajo praktično nične emisije ogljikovega dioksida.
Evropska unija je jedrsko energijo opredelila kot zeleno, nekateri pa temu močno nasprotujejo. Zakaj eno, zakaj drugo?
Zelena je najprej barva, in ne vsebinski opis tehnologije. Glede barvnih opredelitev lahko debatiramo, toda treba je iskreno povedati, da naša civilizacija ne pozna virov energije, ki bi bili popolnoma brez vplivov na okolje. Še najbližje temu je zagotovo jedrska energija.
… pa vendarle ves svet uporablja zeleno opredelitev …
Ko govorimo o tem, da je Evropska unija nekaj opredelila kot zeleno, govorimo o "zeleni taksonomiji". To je sistem, ki investicijo v neko tehnologijo uvrsti med "zeleno" in ji na ta način omogoči dostop do poceni kredita ali subvencije. Vsi nizkoogljični viri, torej jedrska energija in vsi obnovljivi viri energije, imajo eno skupno lastnost: potrebujejo zelo malo ali nič goriva.
Viri električne energije v Sloveniji
Toda tudi ta energija ni poceni …
Cena energije iz teh virov je odvisna predvsem od stroška začetne investicije. Vse tovrstne elektrarne so glede na svojo moč bistveno dražje kot elektrarna na plin, kjer je začetna investicija relativno nizka, toda za svoje delovanje potrebuje elektrarna na plin velike količine zemeljskega plina, ki v zadnjem obdobju dosega rekordne cene.
Evropska unija spodbuja obnovljive vire energije …
Ker želi Evropska unija spodbujati investicije v brezogljične vire, se je odločila, da jim omogoči cenejši kapital in na ta način spodbudi investicije. Pri tem gre seveda za politično odločitev, ki ima močno podporo in strokovno argumentacijo. Znanstveniki in stroka po vsem svetu so si namreč enotni, da jedrska energija ne vpliva na okolje nič več kot katerakoli druga tehnologija, ki jo imamo za "zeleno".
Kaj so največje prednosti jedrske energije v primerjavi s preostalimi viri energije?
Ogromno jih je. Ključna prednost poleg nizkoogljičnosti je neodvisnost od vremena, saj lahko proizvaja energijo, tako v vročem poletnem popoldnevu kot v mrzli zimski noči. Jedrska energija ima tudi izjemno veliko energijsko gostoto – jedrsko gorivo, ki je nujno za skoraj dvoletno delovanje jedrske elektrarne Krško, tehta malo manj kot 30 ton, po prostornini pa zaseda manj kot par ladijskih zabojnikov.
Kaj pa so največje pomanjkljivosti?
Kritiki največkrat kot slabost izpostavljajo odpadke in varnost – kar v bistvu niso, so celo prednost. Proizvodnja elektrike z jedrskimi elektrarnami je s stališča bolezni in nesreč na količino proizvedene energije najbolj varen način proizvodnje energije, kar jih poznamo. Podobno je z odpadki. Za vse radioaktivne odpadke v jedrskih elektrarnah je vedno poskrbljeno, tako da ne vplivajo na zdravje in tudi ne na okolje. Zaradi izredno velike energijske gostote goriva je odpadkov v jedrski elektrarni zelo malo. Vsi radioaktivni odpadki v jedrski elektrarni Krško so še vedno v elektrarni. Tako ostaja ključna slabost jedrske energije, da jo ljudje slabo poznajo in se je zaradi tega bojijo.
"Zelena je najprej barva, in ne vsebinski opis tehnologije. Glede barvnih opredelitev lahko debatiramo, toda treba je iskreno povedati, da naša civilizacija ne pozna virov energije, ki bi bili popolnoma brez vplivov na okolje."
Kako se obnovljivi viri energije umeščajo v energetsko zgodbo? Koliko potreb zmorejo zadostiti obnovljivi viri energije?
Obnovljivi viri energije med seboj niso enaki. Upoštevati je treba, da sta sončni in vetrni energiji vremensko pogojena vira, ki zahtevata stabilen in vremensko neodvisen vzporeden energetski sistem. Velik državni elektroenergetski sistem, ki bi vključeval zgolj sonce in veter ter in ne bi bil povezan s preostalimi sistemi, ne obstaja. Nemčija, ki je do pred kratkim veljala za dober primer energetske tranzicije, je stabilnost elektroenergetskega sistema gradila na plinskih elektrarnah in delno tudi na premogu oziroma uvoženi biomasi.
Ali bi z ustrezno tehnologijo shranjevanja energije (akumulatorske baterije) veter in sonce lahko delovala samostojno?
Skladiščenje elektrike je veliko težje, kot se zdi. Danes ima vsak v roki vsaj eno pametno napravo z akumulatorsko baterijo in ker jih polnimo vsak dan, imamo občutek, da znamo elektriko skladiščiti. A te naše ročne napravice so zelo mali porabniki. Ko pridemo do vprašanja ogrevanja, kuhanja, hlajenja, transporta, vidimo, kako zapleteno in drago je skladiščenje velike količine električne energije. Poskusite z "baterijo" v telefonu poganjati sušilnik za lase – že to ne gre!
Namigujete, da ne moremo skladiščiti energije za sprotno porabo?
Skupne zmogljivosti akumulatorskih baterij v evropskem omrežju zadoščajo komaj za eno minuto in 21 sekund povprečne porabe v Evropi. Če k temu dodamo še vse električne avtomobile, bi te zaloge narasle na pičlih deset minut povprečne evropske porabe. Sonce in veter se ne bi smela ustaviti niti za deset minut!
… toda tehnologije akumulatorskih baterij se izboljšujejo …
Da, ob izredno hitrem porastu bi po načrtih do leta 2030 njihova zmogljivost narasla na desetkratnik, kar je še vedno komaj dovolj za poldrugo uro povprečne evropske porabe. To nikakor ni dovolj, kajti potrebujemo zalogo, ki zdrži iz sončnega poletja v dolge zimske dni in tedne brez sonca.
Pred maketo (v polovični velikosti) komandne sobe jedrske elektrarne v Krškem
Katera oblika skladiščenja energije je najbolj učinkovita?
Črpalne hidroelektrarne. Pri nas imamo črpalno hidroelektrarno Avče. Če bi želeli samo s soncem in vetrom napajati celotno Slovenijo in bi na primer hoteli imeti skladišče, v katerem bi imeli elektriko za samo en dan brez sonca in vetra, bi potrebovali sedem črpalnih hidroelektrarn velikosti Blejskega jezera na višini Komne nad Bohinjskim jezerom.
Kaj pa sonce?
Kalifornija je šla v to smer, ima namreč veliko število sončnih elektrarn. Podnevi je energije preveč in morajo občasno sončne elektrarne tudi odklopiti, zvečer, ko sonce zaide in je temperatura še naprej visoka, zaradi česar klimatske naprave delajo naprej, pa elektrike zmanjka. Zanesljivost kalifornijskega energetskega sistema je zato danes na ravni nigerijskega. Pogosto se pojavljajo dnevi, ko imajo redukcije, ena ulica za drugo je po pol ure brez elektrike.
Hidroelektrarne?
Hidroelektrarne na drugi strani delujejo povsem drugače v sistemu. Električno energijo lahko proizvajajo takrat, ko jo potrebujemo, zato lahko s hidroelektrarnami pokrijemo tudi celoten sistem na nivoju države.
Vsi zelo čisti elektroenergetski sistemi na svetu imajo ali veliko hidroelektrarn ali veliko jedrske energije ali pa oboje skupaj. Torej, hidroelektrarne lahko dosežejo velik delež vseh potreb, toda težava je, da imamo v Sloveniji hidropotencial, ki je omejen, že precej izkoriščen. Torej, veter in sonce sta vira z več potenciala, ampak ne predstavljata temelja zanesljivega elektroenergetskega sistema, lahko pa ga koristno dopolnjujeta.
Nemčija je sprejela politično všečno odločitev o pospešenem zapiranju svojih jedrskih elektrarn. Ali je bila to pametna in smiselna odločitev glede na njihovo energetsko odvisnost od Rusije?
Nemčija je v zadnjih dvajsetih letih porabila 500 milijard evrov za sončne in vetrne elektrarne. Če bi ta denar vložila v izgradnjo jedrskih elektrarn, celo po zelo visoki ceni elektrarne z močjo 1.200 megawattov za deset milijard evrov, bi pridobila kapacitete za dodatnih 400 terawattnih ur letne proizvodnje, kar bi skupaj z jedrskimi in obnovljivimi kapacitetami v letu 2001, ki jih je bilo za 210 terawattnih ur letno, danes celo preseglo vso nemško porabo elektrike. Nemčiji tako za potrebe pridobivanja elektrike ne bi bilo treba kupovati niti za en evro plina ali nafte iz Rusije.
Kaj pa okoljski vidik takšne strategije?
Takšna rešitev bi bila tudi okoljsko boljša, saj so izpusti ogljikovega dioksida iz jedrskih elektrarn najnižji izmed vseh virov – in hkrati bi lahko zaprli vse svoje premogove elektrarne. Odločitev Nemčije je bila torej izjemno slaba in danes to tudi že odkrito priznavajo. Pojavljajo se vedno glasnejši pozivi k ponovnemu zagonu nemških jedrskih elektrarn.
Ali bo vojna v Ukrajini spremenila nemško energetsko politiko?
Vojna v Ukrajini je razgalila nemško odvisnost od ruskega plina. Ali bo to zavedanje vplivalo na spremembo njihove energetske politike, je težko oceniti.
Ali bo vojna v Ukrajini spremenila slovensko energetsko politiko?
Slovenija je v fazi načrtovanja lastnega energetskega prehoda. Dobro bi bilo, da dogajanje na energetskih trgih v zadnje pol leta vzamemo zelo resno in upoštevamo pri načrtovanju lastne oskrbe z energijo. Vojna v Ukrajini je pokazala, kako je oskrba z zemeljskim plinom in nafto v resnici zelo pomembno geostrateško vprašanje. Zato je vprašanje energetskega prehoda tudi vprašanje o tem, v kakšni družbi želimo živeti.
"Vprašanje energetskega prehoda je tudi vprašanje o tem, v kakšni družbi želimo živeti."
Kakšno je stališče drugih (predvsem evropskih) držav do jedrske energije? Ali se (tudi) tam spreminja odnos zaradi ruskega napada na Ukrajino in (pre)velike odvisnosti od ruskih energentov?
Izmed članic EU jedrsko energijo jasno podpirajo Francija, Finska, Švedska, Nizozemska, Češka, Poljska, Slovaška, Madžarska, Romunija, Bolgarija, tudi Velika Britanija, ki ni več v Evropski uniji. Te države so jedrsko podpirale že malo pred vojno, zdaj pa še bolj. Belgija še razmišlja. Nasprotno politiko vodijo samo še Avstrija, Nemčija in Luksemburg. Čeprav se javno mnenje v Nemčiji že nagiba k jedrski energiji, ostaja politika zadržana.
Nasprotniki jedrske energije omenjajo težave s skladiščenjem jedrskih odpadkov in nevarnost jedrske nesreče, zlasti dogajanje v Černobilu leta 1986 in zadnja dva meseca. Kakšna so torej tveganja in nevarnosti jedrske energije?
Nasprotniki delujejo na principu vzbujanja strahu, zato omenjajo odpadke in nesreče. Onesnaženja z odpadki iz jedrskih elektrarn ni bilo, samo skladiščenje odpadkov pa je varno in ne predstavlja tehničnih težav. Tudi nesreče niso tako nevarne, kot jih imamo v spominu. Jedrske elektrarne niso orožje in ne eksplodirajo kot bomba.
Kakšni so trendi porabe energije v Sloveniji?
Celotna letna poraba energije v Sloveniji je približno 60 terawattnih ur, od tega je približno petina električne energije. Z razvojem energetike se uvaja bolj učinkovita raba energije, ta pa povečuje porabo elektrike. Električni avtomobili imajo boljše izkoristke kot avtomobili z motorji na notranje izgorevanje, ogrevanje s toplotnimi črpalkami je bolj učinkovito kot ogrevanje s kotlom, vse to zmanjša skupno rabo energije, a hkrati poveča rabo elektrike. To obliko razvoja vidimo povsod po svetu. Države, ki so bolj razvite, imajo večji delež elektrike v končni rabi energije.
Torej zagovarjate intenzivno elektrifikacijo?
Električna energija je zagotovo energija prihodnosti. Današnji prevladujoči pristop s pospešeno elektrifikacijo in učinkovito rabo energije se zdi smiseln in vključuje elektrifikacijo prometa, ogrevanje s toplotnimi črpalkami, uvajanje pametnih tehnologij itd.
Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti glede energetske porabe?
Mednarodna agencija za energijo (IEA) predvideva, da se bo v Evropi skupna raba energije iz leta 2020 zmanjšala za dobrih 35 odstotkov do leta 2050, podobno bo v Sloveniji. IEA prav tako pričakuje, da se bo delež elektrike v končni rabi povečal z obstoječih 23 odstotkov, kolikor znaša povprečje Evropske unije, na 55 odstotkov.
Kaj to pomeni za Slovenijo?
To pomeni, da bomo morali proizvodnjo elektrike v Sloveniji podvojiti in ob tem še nadomestiti zaprtje starih elektrarn na premog.
Kako ocenjujete evropsko energetsko politiko?
Polna sanj in upanj na čarobno rešitev, v stanju zanikanja resničnosti, se pa počasi vsaj del politike začenja prebujati …
13