Trikolesni skuter zagotavlja večjo stabilnost in vremensko neodvisnost, poleg tega je tudi širše uporaben, saj je za njegovo vožnjo dovolj izpit kategorije B. Kljub temu je zaradi nagibanja in normalne širine dovolj agilen tudi za mestno gnečo, zaradi zmogljivosti pollitrskega agregata pa primeren za vpadnice in predmestja. V bistvu tudi za vse tisto daleč od mestnih meja in z velikim ugodjem in udobjem za sopotnico.

A vrnimo se v mesto. Ker v tej rubriki govorimo o bolj ali manj skrajnostih, seveda v Parizu ne bomo izpostavljali obiska Eifflovega stolpa, muzejev Louvre in d'Orsay ter sprehodov po Versaju (ki so samoumevni), ampak raje predlagamo obskurnejše muzeje, blodenje po katakombah ali še huje: po kanalizaciji. Ko bo spet mogoče, bo potikanje med gargojli visoko na strehi Notre dama posebno doživetje, večerja na Montmartru pa je nujna tudi za največje posebneže, saj je prav tu center te energije, zaradi katere nam je Pariz tako všeč.

In če se vrnemo na cesto in damo idejo za tiste, ki jim romantika Pariza namesto dopamina dviguje želodec in bi radi doživeli drugačne zgodbe: Pravi ekstrem je nočna vožnja s skuterjem (še bolje pa sprehod) po Saint-Denisu ali kakšni drugi predmestni industrijski coni. Po drugi strani pa se za pravi roadtrip onkraj teh predmestij odpirajo dinamično speljane in v lepo naravo zavite ceste. Še posebno če (kar je s tem trikolesnikom povsem mogoče) zavijemo do Mont Saint-Michela ali gradov doline Loare.

Kaj pa sam MP3 v najnovejši različici? 530-kubični stroj je, kot rečeno, dovolj zmogljiv, da ni v napoto na avtocesti in obenem dovolj agilen, da se normalno kot vsak maksi skuter znajde v mestnih središčih. Zadnja različica je še nekoliko udobnejša, všečnejša, z agresivno veliko prednjo masko in nekoliko večja, a zaradi lažjega okvirja in boljšega vzmetenja v resnici vozniško lahkotnejša. Ima pa mnoge gadgete, ki smo jih navajeni pri avtomobilih: sedempalčni zaslon, ki je lahko tudi navigacija, vzvratna prestava, tempomat in radar, ki opozarja na dogajanje v mrtvem kotu za nami.