Naj žive profesorji, vsa akademija
Za maturanti so maturantski plesi, množična četvorka na ulicah mest, tudi že nekateri preizkusi – danes pišejo izpit med drugim iz računalništva in glasbe, jutri je na vrsti matematika –, čez dvajset dni pa bodo z uspešno opravljenimi ustnimi izpiti sklenili svoje gimnazijsko šolanje. Maj in junij sta meseca za srečanja in obujanja spominov tudi nekdanjih sošolcev in profesorjev, ki so se razšli pred leti in desetletji, konec poletja pa bodo na maturantske izlete krenili novopečeni četrtošolci.
Kaj pri vseh maturantskih šegah in navadah tone v pozabo, se spreminja pa tudi ohranja tradicijo, popisuje knjiga Vivat academia, vivant professores! Kot poudarja avtor, etnolog dr. Janez Bogataj, ki je s knjigo dopolnil svoje prejšnje, sedemindvajset let staro delo o tej tradiciji (Gaudeamus igitur – šege in navade maturantov na Slovenskem), je tisto že zdavnaj pošlo, vsako leto pa dobimo nove generacije maturantov, ki se ne zavedajo, da so dediči zelo bogate tradicije in obredov, ki so povezani z zrelostnim izpitom.
Za začetek: prve prave mature so bile že sredi 19. stoletja, zrelostni izpit pa ni bil prezentacija obvladovanja gimnazijske učne snovi, ampak dokaz duhovne zrelosti dijaka za akademski študij. Za dijakinje to ni bilo tako samoumevno, saj se v avstro-ogrski monarhiji dolgo niso mogle vpisovati na gimnazije, od 70. let 19. stoletja pa so se, tudi če so bile vpisane, morale šolati doma ali v zasebnem učnem zavodu, ob koncu semestra so na gimnaziji opravile le izpite.
Z maturo za povrhu niso dobile pravice do študija, šele leta 1897 so se lahko začele vpisovati na avstrijske filozofske fakultete, nato na študij medicine in farmacije ter pozneje še na druge smeri. Prvo maturantko pri nas so imeli na koprski višji gimnaziji leta 1900, a kot kažejo stare razredne fotografije, so bila med maturanti še po prvi svetovni vojni le posamična dekleta.
Nagrajeni s podobo Marije Terezije
Gimnazija in z njo povezana matura sodita v sredino 19. stoletja. Izraz gimnazija se je v virih pojavil v drugi polovici 16. stoletja, njene predhodnice so bile protestantske stanovske šole, gimnazije in gimnazijske razrede pa so v protireformaciji začeli ustanavljati večinoma jezuiti (jezuitska je bila tudi ljubljanska leta 1587). Prve maturitetne izpite so uvedli z dekretom leta 1776, najboljši učenci so bili nagrajeni, najprej s knjigami, od 1774 s posebnimi medaljami s podobama Marije Terezije na eni in rimske boginje modrosti Minerve na drugi strani. Še pred tem so vzornim učencem podeljevali pozlačen ključ, kar je bil za najboljše privilegij, da so lahko kurili peči v jezuitskih kolegijih. To se je v simbolnem smislu predajanja ključa ohranilo do danes.
Od predaje ključa do zažiganja krste
Fotografiranje maturantov z razrednikom je v navado prišlo že konec 19. stoletja, med vojnama sta se razširila predaja ključa, tedaj ključa od sekreta, prostora zaupnosti in kajenja, in sprevod maturantov po mestu, ki so ga običajno opravili s priljubljenim profesorjem v sproščenem vzdušju, v 80. letih 20. stoletja pa s piščalmi, bobni in drugimi hrupnimi pripomočki.
Še preden so se po drugi svetovni vojni uveljavili maturantski plesi, so dijaki zaključnih letnikov slavili na valetah – slavnostnih večerjah, na katerih so bili poleg profesorjev pogosto prisotni tudi starši, na vrsti pa so bile šele po opravljeni maturi, in ne pred njo, kakor so danes. Maturantski ples je bila posebna plesna prireditev v času karnevala, se pravi od začetka novega leta do pusta, v ljubljanski Kazini so ga organizirali v okviru plesnih vaj, in to za vse ljubljanske gimnazije.
Dekleta so pogosto spremljale mame ali tete oziroma starejše sorodnice, ki so jim dijaki namesto gardedame rekli grde dame. Po drugi svetovni vojni, vse do 70. let, so maturantje v povorkah po mestu hodili oblečeni v temne obleke in – neverjetno – celo s cilindri na glavah, maturantke pa v krilih in belih bluzah oziroma v oblekah ali kostimih, v gumbnicah pa so nosili rdeče nageljne.
Ta oblačilni kodeks se je začel umikati z ukinitvijo gimnazij in uvedbo usmerjenega izobraževanja, tudi v maturantsko obredje se je vmešala ideologija, značilni maturantski videz je bil označen kot ostanek meščanske kulture, ki jo je treba čim prej zradirati, je povzel Bogataj. Slavnostne obleke so zamenjala oblačila, kupljena čez mejo, tudi kavbojke.
Po vojni so se pojavili še maturantski izleti in se je povečal nabor rekvizitov in insignij, med drugim razredne oziroma šolske osmrtnice, krste in oprijemljivejše enice, ki so tako kot ponekod učbeniki končale v ognju, tudi v reki, s čimer so simbolno obsodili simbol, ki jim je med šolanjem delal največ preglavic.
S krstami so simbolno ponazorili smrt šole, to navado pa so najbolj negovali na kranjski gimnaziji. Krsto so uporabili v maturantskih šegah že pred drugo svetovno vojno, po njej pa so jo postavljali v preddverje šole. Ob njej je stala častna straža in prižigali so sveče. Dijaki nižjih letnikov so jih pri tem poskušali motiti in jih spraviti v smeh, še sramotneje pa je bilo, če so jim jo ukradli. Vse našteto se je z gimnazij selilo tudi na srednje šole, ki so za določeno obdobje postale naslednice gimnazij.
Ob vsem tem ne gre pozabiti, da matura (tudi podelitve diplom, magisterijev, doktoratov) ne mine brez himne Gaudeamus igitur, ki je pravzaprav študentovska pesem, ki izvira iz srednjeveške spokorniške pesmi, današnjo obliko pa je dobila proti koncu 18. stoletja. Maturantje so – in to ponekod še vedno počno – pri obhodih šole pogosto recitirali litanije, ki prav tako izvirajo iz klasičnih študentskih pivskih omizij, kot je, denimo, Venerabilis barba capucinorum (O, prečastita brada kapucinova).
Kdaj je valeta postala izraz za slovesni konec osnovne šole?
Kot odgovarja Bogataj, so na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko je bila mala matura, uvedli tudi obred, ki pa ni bil tako povezan s plesom kot danes, ampak s proslavo v šoli. Učenci so ob tej priložnosti nosili bele nageljne.
Šega prehoda
Kot pri vsem tem poudarja Janez Bogataj, matura še vedno ostaja točka prehoda, simbolizira zaključek nekega obdobja, tudi v družbenem smislu. »To so štiri leta življenja v enem okolju, v šoli in med sošolci, med katerimi se stkejo vezi, prijateljstva, ljubezni in sovraštva, pa tudi vezi s profesorji. Zrelostni izpit je tlakovanje poti do študija in je šega prehoda. Vsak človek ima obrede prehoda bodisi v zvezi z versko zavestjo ali pa v tem primeru s prehodom iz srednje šole oziroma gimnazije na fakulteto ali v službo. Nekateri te vezi ohranijo, ostanejo dobri prijatelji in se pohvalijo, da so prijatelji še iz gimnazijskega obdobja,« je spomnil.
Z obžalovanjem spremlja, da se nekatere prvine maturantskega obredja, značilne za naše kraje, ne nadaljujejo, temveč postajajo vse bolj amerikanizirane in globalizirane. Danes je matura postala dobičkonosen posel, podjetja, ki organizirajo maturantske plese in vse drugo, pa po njegovem mnenju pospešujejo vsebinsko nekakovostno nadaljevanje tradicije. Med drugim se je uveljavilo pretiravanje s toaletami in slabo hrano na njih, plesanje četvorke za rekorde, na fakultete in tudi na srednje šole pa so začela prodirati izrazito angloameriška pokrivala (mortarboard).
»Dovolj je, da pogledamo v sosednjo Hrvaško in vidimo, kako oni lepo negujejo te rituale. Podobno ugotavljam za brucovanja, ki so pri nas čisto izgubila svoj prvotni ritualni namen, pomen in vsebino. Vsaj v Zagrebu, to vem, še vedno temeljijo na Križevačkih statutih, ki so temeljni dokument oziroma pravila za izvajanje brucovanj. Tudi litanijski obrazec Venerabilis barba capucinorum je uglasbil Mozart, ki ga ima mladina rada, pa iz tega ne znamo narediti zanimive zgodbe, ki bi jih pritegnila,« je poudaril sogovornik.
Njegova generacija je še nosila rdeče nageljne, fantje so bili v temnih oblekah, punce v belih bluzah in kostimih. »Zdaj pa so nageljne zamenjale blagovne znamke. In potem se hudujejo, koliko starši zapravijo za te stvari. Šole bi morale z zgledom pokazati, da je mogoče narediti to tudi drugače,« je prepričan.
To, kar piše v prvem delu knjige, je najprej treba spoznati in na tem graditi naprej. Ne zato, da bi ustvarili kopijo ali neko muzeološko obredje, ampak da bi nas te stvari navdihovale in motivirale, da bi jih ustrezno razvijali in živeli z njimi, je sklenil sogovornik.
Gaudeamus igitur
Veselimo torej se,
mlada nam je duša:
po prijetnostih mladosti,
po nadložni bo starosti
vse nas krila ruša.
Naj žive profesorji,
vsa akademija,
ud naj slednji njen živi,
naj živijo udje vsi,
trajno naj cvetijo.
(Dve od štirih kitic himne v prevodu Antona Sovreta.)
