Butična jeklarna pričakuje rekordne prihodke

Ob praznovanju 170-letnice železarstva v Štorah so napovedali dobro poslovno leto.
Fotografija: Železarna je bila že od ustanovitve napredno tehnološko organizirana, delo v jeklarni danes pa ni več primerljivo s tistim izpred 20 ali 30 let. Povprečna plača zaposlenih je 2200 evrov bruto. FOTO: Blaž Samec/Delo
Odpri galerijo
Železarna je bila že od ustanovitve napredno tehnološko organizirana, delo v jeklarni danes pa ni več primerljivo s tistim izpred 20 ali 30 let. Povprečna plača zaposlenih je 2200 evrov bruto. FOTO: Blaž Samec/Delo

»Družba Štore Steel je sodobna, mini butična jeklarna, ki je dobro zasidrana v tržnih nišah povsod tam, kjer potrebujejo nekaj več kot samo jeklo,« je na današnji slavnostni prireditvi ob 170-letnici železarstva v Štorah dejal direktor družbe Ivan Jani Jurkošek. V Štore Steelu letos pričakujejo rekordnih 200 milijonov evrov prihodkov in pet milijonov evrov ali več dobička.

Prihodki bodo višji zaradi visokih cen surovin in energentov. Cene surovin imajo vračunane v variabilni del cene, ki se spreminja vsak mesec sproti, glede na razmere na trgu. Cene energentov so za štirikrat poskočile že konec lanskega leta, dodatno je k temu pripomogla rusko-ukrajinska vojna, je dodal Jurkošek: »Konec lanskega leta smo morali krepko dvigniti bazne cene, aprila letos pa smo še dodatno uvedli energijski dodatek, ki je vezan na borzne cene energentov.«

image_alt
Vojna v Ukrajini je podražila tudi jeklo

Čeprav se je jeklo zelo podražilo, imajo naročil in povpraševanja dovolj. Vse, kar proizvedejo, je po naročilu in za znanega kupca. Če so pred leti delali večinoma vzmetno jeklo za proizvodnjo vzmeti za tovorna vozila, so se po krizi leta 2009 odločili za razpršitev. Danes proizvajajo jeklo za osebna in tovorna vozila ter energetiko. Ker velik del izdelkov plasirajo na avtomobilski trg, je njihov trg pretežno evropski, je razložil Jurkošek: »Največji kupec je Nemčija, del pa izvažamo tudi na Kitajsko, saj se izdelki selijo skupaj z avtomobilsko industrijo.«

Jurkošek je pojasnil, da so spremembe pri energentih tako hitre, da je potrebna prilagodljivost. Dodal je, da imajo enega najnižjih ogljičnih odtisov na tono proizvedenega jekla, drugi v panogi imajo štiri- ali petkrat višjega: »Zeleni prehod delamo že 20, 30 let in smo energijsko učinkoviti, čeprav porabimo veliko energije.« Poudarja, da je zeleni prehod velik izziv: »Ogromno se govori o tem, recimo o vodiku, vendar še ni zadovoljivih tehnologij na voljo. Smo pa pripravljeni, in ko bo do tega prišlo, bomo prvi v vrsti.«

image_alt
Kovinska industrija gre po poti zelene preobrazbe

Stosedemdesetletni temelji

Temelje današnje družbe so postavili za današnje razmere tuji investitorji, je povedala Karla Oder iz društva Slovenska pot kulture železa. Po južni železnici so prišli ustanovitelj Friedrich Bruno Andrieu iz Trsta, njegov poslovni družabnik in graditelj tovarne Paul Putzer iz Bolzana, iz Avstrije pa prvi direktor Carl August Frey ter metalurg in izumitelj Friedrich Lang. »V skoraj dveh stoletjih delovanja železarne v Štorah je pravila njenega poslovanja določal pravni red kar petih držav, tehnološki razvoj pa so usmerjale štiri industrijske revolucije,« je dejala Odrova, ena od avtoric publikacije, ki je izšla ob obletnici.

Danes je v družbi Štore Steel, ki je naslednica jeklarskega dela Železarne Štore, zaposlenih več kot 1200 delavcev. V najboljših časih je imela železarna več kot 3600 zaposlenih. Od nekdaj je bila vpeta v življenje kraja; skrbela je za izobraževalni razvoj, kulturo in šport, socialne in humanitarne dejavnosti, gradnjo stanovanj, cest, vodovodov … Težave so se začele s prihodom informatike, avtomatizacije in računalniške podpore proizvodnih procesov, takrat je razpadla tudi Jugoslavija in z njo jugoslovanski trg, je spomnil dolgoletni direktor železarskih družb v Štorah Marjan Mačkošek: »Agonija preživetja se je vlekla skoraj deset let. Kljub prepričanju mnogih v Sloveniji, da ne potrebujemo treh železarn, so na koncu prevladali razum odločevalcev in neomajna volja ter prepričanje zaposlenih, da je mogoče kljub globalizaciji in majhnosti najti tržni prostor za svoje izdelke in v njih vgrajeno moderno znanje, ki ga črpajo iz dolgoletne tradicije in ga z njo plemenitijo.«

Preberite še:

Komentarji: