Je z mladimi vse v redu? Ni.

“To je šolski primer sojenja knjige po platnicah,” je stampedo silovitih protestov zoper antologijo, naslovljeno bog si ga drka na nas, na predstavitvi v domačem Kopru komentiral pesnik Vid Karlovšek. S kolegom Lenartom Sušnikom je v knjigo udarnega naslova povezal verze enajstih mladih pesnic in pesnikov, ki ne pišejo intelektualistične, nerazumljive, vzvišene poezije, ampak - kakor so pokazali tudi s skupnim nastopom v Centru mladih Koper - pogosto še preveč razumljive pesmi, prepolne brazgotin in ran, krvi, solz in rezkega smeha.

Pred pol stoletja je 21-letni Milan Jesih v zbirki Znamenja pri Obzorjih izdal pesniški prvenec Uran v urinu, gospodar!, drobnega formata, a pospremljen z gromkimi odmevi. V izvod, ki je nekako našel pot v antikvariat, je prejšnji lastnik skrbno shranil časopisni izrezek. Obsežen orumenel članek Podzemlje tudi v kulturi ugleden književnik Matej Bor odpre s protestom zoper oceno pesniške zbirke - “bolje rečeno zmazka”. Kot primerek kriminalnega pisanja navaja Jesihove verze: “kaj trava kaj tito kaj lava kaj žito kaj vrata kaj svata kaj serjem kaj ščijem kaj jem in kaj pijem kaj očka kaj sin kaj otročka iz slin ... kdo je jesih kdo je kurc kdo v nebesih kdo zamurc kdo me grize kdo grizlja kdo spod mize se hahlja ...” Briljantne, poskočne. duhovite, bistre ludistične, parodične pesmi, kakor jih je navdušeno označil kritik Taras Kermauner, so navaden kriminal, ugotavlja Bor: “Tukaj šund živi na račun resne literature in družbenih subvencij, namenjenih kulturi ... Kriminal je pri nas tudi to, da so se mladinski klubi čez noč sprevrgli v nekaj, kar ni bil njihov prvotni pomen, to je v disko-klube. Ob pravih drogah, ki jih tam uživajo, je tudi sama beat glasba svojevrstna droga.” Poleg hrupa, ki “ubija misli in čustva”, je strašno še marsikaj ...

Po objavi članka je Bora podprl tudi učiteljski zbor neke dolenjske šole. Prosvetni delavci so na izrednem sestanku sklenili, da čutijo enako: “Milan Jesih do skrajnosti blati in omalovažuje nekaj, kar je vsem poštenim delovnim ljudem Jugoslavije najdražje.” Parodira osebnosti, v naši zgodovini zapisane z zlatimi črkami, in poslužuje se “izrazov, ki zaradi vulgarnosti ne bi smeli najti prostora v publikaciji, ki jo izdaja založba v socialistični družbi”. Kritiko si zaslužita tudi vodstvo založbe in urednik Dušan Pirjevec - Ahac. “Takšna in podobna 'kulturna' pornografija vsekakor ruši prizadevanja naše družbe,” pribijejo učitelji.

Tovrstnih škandalov, škandalčkov in protestov je v naši zgodovini ničkoliko in jim ni videti konca, pa četudi je Jesih že obveljal za modernega klasika, ovenčan z vsemi mogočimi nagradami, tudi s ta glavno Prešernovo. Kakor tudi Šalamun in še marsikdo.

Črna skrinjica rešitve

Po zaslugi protestnega pisma močneje, kakor bi sicer, letos odmeva antologija mladih pesnic in pesnikov bog si ga drka na nas, izdana pri prav tako mladi in vse odmevnejši založbi Črna skrinjica. Nedavno predstavitev v Centru mladih Koper (CMK), v nizu Obalnih rim, je odprl mlad domači kolektiv Pêro Sŕce, v katerem ustvarja tudi pesnik Vid Karlovšek, oklican za letošnjega uršljana, zmagovalca Festivala mlade literature Urška, skupaj z nekdanjim študijskim kolegom na ljubljanski komparativistiki in slovenistiki Lenartom Sušnikom pa tudi urednik antologije. Z zamislijo zanjo ju je nagovoril Igor Divjak, urednik portala Vrabec anarhist pri Društvu slovenskih pisateljev. Ta se v spremni besedi k antologiji spominja, kako ga je naslov bog si ga drka na nas, ki sta ga urednika iz nabranih pesmi izluščila čisto na koncu, navdušil: “Zazdelo se mi je, da odlično povzame brezperspektivni položaj, v katerem se nahaja mlada generacija, in njihovo protestniško držo.”

A sledilo je protestno pismo dveh prav tako mladih pesnikov, češ da bi bil ta naslov knjige, če bi jo izdalo Društvo slovenskih pisateljev, za verujoče ljudi “ponižujoč in diskriminatoren”. Po pismu s 180 podpisi se je predsednik društva Dušan Merc sporočil, da ne bodo izdali antologije, nakar ji je Črno skrinjico odprl urednik in založnik Dejan Koban. “Protestno pismo so po hitrem postopku podpisovali intelektualke in intelektualci, ki sploh niso natančno vedeli, kaj podpisujejo. Ko sem pod pismom videl nekatera imena, nisem mogel verjeti,” je povedal v Kopru.

Brazgotine in rane

Na knjigi je naslov napisan z malo začetnico, ne gre za boga iz krščanstva ali kake druge religije, poudarja založnik. Naslov je provokativen, dodajata urednika, to že, a ne želi žaliti verujočih. Prava tarča je “bog sistema”, država, kapitalizem, patriarhalna družba, brezizhodni tukaj in zdaj, v katerem mračno - a tudi duhovito, pogosto jedko - zazveni poezija, kakršno poleg obeh sourednikov pišejo Lara Božak, Nejka Jevšek, Hannah Koselj Marušič,Urša Majcen, Hana Meško, Martin Mikolič, Nela Poberžnik, Lara Pustinek Miočić in Pavla Zabret. Izbrani niso mainstreamovski, ampak pretežno še neuveljavljeni, ki ne pišejo prepogosto “konvencionalne, pretirano abstraktne, intelektualistične in snobovsko vzvišene poezije”, obenem pa niso na prvo žogo revolucionarni, tendenčni, moralistični, ampak jih odlikuje “domiselna kritična drža” z učinkovitimi prijemi. Tradicionalni ritmi in rime jim niso blizu, pogosto pa v divjem prostem verzu in tudi s krepkim besednjakom branijo krhko intimo, prepolno brazgotin in ran, ki se zlepa nočejo zaceliti. Pesem, ki je posodila naslovnega boga, se prične: “vsepovsod ležijo drobci / za popizdit zajebano jih je pobirat ...”

Zaskrbljenim, ki se sprašujejo, ali je s temi mladimi vse v redu, odgovarja poezija. Ni v redu. Ni.  

---