»Vsi se imamo za humaniste, ampak noben več ne razmišlja o tem, kaj to sploh pomeni,« je kritičen avtor, ki se je odločil, da bo tovrstna vprašanja obravnaval skozi različne družbene podsisteme, kot so znanost, država, mikro in makroekonomija, digitalizacija in prostozidarstvo. Njegova metoda razdelave izhaja iz memetike kot veje evolucijske biologije, saj iz slednje dokazuje trajnostnost izvornega humanizma, ki ga v knjigi opredeli kot homonizem. V resnici gre za sopomenki. Iz tega je zasnoval tudi glavno tezo, in sicer »da ne moreš biti ne eno in ne drugo, če nisi konservativec«.
Kot pravi sam, gre za knjigo o razumevanju človeka v njegovi polnosti in kako preživeti trajnostno, torej najprej ti sam in nato tudi generacije za tabo. Ambicija je, da se knjigo razume kot pravilo za življenje, kar je tudi parodija na Jordana Petersona, ki je v svojih odmevnih delih komercialno zapakiral nekatera »pravila življenja« in tako slednjega popolnoma posplošil. Ena od značilnosti knjige je namreč tudi ta, da se bori proti tovrstnemu posploševanju.
Ekstremi niso produktivni
Drapal kot enega od razlogov nastanka knjige navaja, da izrazito sovraži oziroma misli, da je sociološko in politično neplodna delitev političnega pola na levo in desno. Ker tovrstno zapletanje ne privede do produktivnih interpretacij, se je odločil razviti model, ki temelji na opoziciji med progresivizmom (levo ideologijo) in konservativizmom (desno ideologijo). Med njima se namreč lahko vzpostavi liberalno držo, ki je hkrati konstruktivna in ni agresivna. Bolj kot se odmikamo od te linije, pa zapademo v en ali drug ekstrem, s čimer si po njegovem mnenju ne moramo veliko pomagati. »V resnici gre za vprašanje, kakšno držo imaš do življenja.« Problem progresivizma vidi predvsem v tem, da gre za nekaj, kar se lepo sliši, pri tem pa povzema znani rek: »Pot v pekel je tlakovana z lepimi nameni.« Razprava skozi to delitev utemeljuje konservativnost kot najvišjo obliko odgovorne inovativnosti ter razvoja, ki ne temelji na utopiji, ampak upoštevanju realnosti. Njegov mnenjski okvir in ideologija, ki jo razvija, sta sicer v navzkrižju s trenutno vladajočo ideologijo intelektualnega sveta, sploh v Sloveniji.
Ključna razlika med tema ideologijama je, da je prva že v razsvetljenstvu začela človeka dojemati kot sredstvo za doseganje višjega cilja, zdaj pa se to še poglablja. Gre za razumevanje časa kot linerarnega. Konservativizem pa ima ciklično razumevanje časa: »Vsak dan je treba narediti nekaj dobrega, imam svojo osebno vizijo, spoštujem druge, ampak ne upam si reči, da zastopam vse. Vsak kmet je konservativec, dela na svojem polju, je sonaraven, ve, razume pomen cirkulacije. Večina ljudi torej živi tako, razen zahodne civilizacije. Vse vzhodne filozofije so v principu konservativne, zahodne pa so šle po principu progresivizma, zato jih tudi kmalu več ne bo,« je pojasnil avtor.
Darvinizem je nujen za razumevanje človeštva
Avtor v družbo, memetiko, znanost in ostalo vnaša evolucijsko biologijo. »Darvinizem je nujen za razumevanje človeštva, saj je človek biološko bitje in živi v družbi, družba pa je živo bitje in zato darvinistične metode oziroma koncepti lahko veljajo za vse živo. Tako za družbo kot za bios.«
Socialni darvinizem je sicer predmet debate številnih strokovnih krogov, ki ga v večini ostro kritizirajo in problematizirajo. Drapal pa poudarja, da se ga narobe razume. Meni, da gre za podobno psovko, kot je na primer »ti si janšist«, ki v bistvu nič ne pove, ampak referira le na posamezne dele. Celotna Slovenija in velik del zahodne znanosti zato po njegovem mnenju ne upoštevata biološkega fundamenta človeka, s čimer se znanost oddaljuje od realnosti. Pogoste interpretacije darvinizma – kot nasledstva z modificiranjem – so po njegovem neobstoječe in so plasirane predvsem zato, da se utrjuje ideja, »da lahko z družbenimi konstrukti opredelimo, da je to to, kar je človek, in da ni genske povezave«.
Zanimive odgovore najdemo na robovih posameznih znanosti
Znanost temelji na znanstveni metodi, a ko razmišljamo, kaj ta je in katero paradigmo izbrati, se zakomplicira. Partikulacija znanosti je zahodno znanost privedla do točke, katere pozitivni učinek so razne specializacije. Po drugi strani pa se je s tem pozabilo na holističen pogled, ki je prav tako pomemben. Kot pravi avtor, je nujna dialektika med obojim. Najbolj prelomna znanstvena odkritja so se že v preteklih stoletjih dogajala na robovih, torej tam, kjer se povezujejo različna znanja. »Tovrstna interdisciplinarnost pa je na mednarodni ravni precej bolj razvita kot pri nas.«