Nekdanji francoski nogometaš senegalskih korenin Jean-Pierre Adams je nedavno umrl v starosti 73 let. V Dakarju rojeni Adams, ki je tam preživel prvih 10 let svojega življenja, nato pa se z babico preselil v Francijo, je nemočen ležal v postelji zadnjih 39 let, potem ko je po zapletih na rutinski operaciji kolena padel v komo, iz katere se nikoli več ni zbudil.

Adamsa je po prihodu na staro celino kmalu posvojil francoski par, v svoji novi domovini pa se je najbolj navdušil nad nogometom, čeprav so ga starši tja poslali, da uspe na akademskem področju. V ogromni družini starši niso imeli posluha za šport in so poudarjali pomen izobrazbe, zaradi česar so ga tudi poslali v Francijo, kjer je bilo za to več možnosti kot v Senegalu. Potem, ko je bil posvojen, je začel kmalu za seboj puščati svoje afriške korenine in se zaljubil v nogometno usnje. Na ulicah je veljal za nogometnega virtuoza in kmalu je ugotovil, da mu to pomeni precej več kot izobrazba, zato se je zaposlil v tovarni in ob delu pilil svoje nogometne veščine. Prvo profesionalno pogodbo je leta 1970 podpisal s klubom Olimpique iz Nimesa (zanj je odigral 98 tekem in kot branilec dosegel 10 golov), s katerim je nato osvojil drugo mesto v domačem prvenstvu. Zanj so se nato ogreli pri Nici, kamor se je preselil leta 1973 in za katero je na mestu osrednjega bralnica odigral 144 tekem ter tudi z njo osvojil naslov viceprvaka. Leta 1988 je podpisal za pariški PSG (zanj je na 42 tekmah dosegel dva zadetka), po enem letu igranja za drugoligaški klub Mulhouse pa se je leta 1981 pri 33 letih športno upokojil. Za ''galske peteline'' je odigral 22 tekem. V dresu državne reprezentance je debitiral leta 1972 na neuradni prijateljski tekmi proti ekipi konfederacijskih afriških držav. Njegova prva uradna tekma je bila leta 1974 proti Sovjetski zvezi, in sicer je šlo za kvalifikacije za svetovno prvenstvo leta 1974, na katerih so Francozi slavili z minimalno zmago. Zadnjo tekmo v dresu ''trikolorjev'' je odigral leta 1976 proti Danski. Skupaj z Mariusom Tresorjem sta tvorila t. i. ''črno gardo'', ki jo je legendarni Franz Beckenbauer označil za eno najboljših obrambnih navez v Evropi. Ko je njegova kariera na začetku osemdesetih začela bledeti, se je odločil, da nogometno znanje začne prenašati na mlajše rodove in se trenersko izobrazi. Potem ko si je po nerodnosti na trenerskem tečaju poškodoval tetivo, je bila rešitev operacija.

Usodnega 17. marca 1982 je temnopoltega Francoza čakala rutinska operacije poškodovane tetive v kolenu. A zaradi zapletov pri anesteziji je padel v komo in se ni nikoli več zbudil. Za zaplet je bil v prvi vrsti kriv neizkušeni praktikant, ki je kasneje na sodišču priznal, da je bila naloga zanj prevelik zalogaj. Tistega dne je skupaj z anesteziologom istočasno skrbel za osem pacientov, med njimi tudi za otroka, ki je potreboval veliko pozornosti. Dobršen del lyonske bolnišnice Édouard Herriot je takrat namreč stavkal, za paciente pa so skrbeli predvsem praktikanti. V bolnišnici so kljub temu menili, da ni razloga, da tisti dan Adamsa ne bi operirali in operacijo zaradi preobremenjenosti zaposlenih prestaviti. Nesrečni Francoz je bil slabo intubiran in dobil skoraj smrtonosen odmerek anestetika, zaradi česar je ostal brez kisika in padel v komo. To je privedlo do srčnega zastoja in poškodbe možganov. Anesteziolog in stažist sta bila zaradi tega kaznovana šele v devetdesetih – za mesec dni sta bila suspendirana in morala plačati globo v višini pribl. 750 evrov.

Vse do njegovega zadnjega diha je za Adamsa skrbela žena Bernadette, s katero se je spoznal v 60. letih prejšnjega stoletja in s katero je imel dva otroka. Ta se kljub vegetativnemu stanju svojega moža nikoli ni predala in tako skoraj štiri desetletja nesebično skrbela zanj, se z njim pogovarjala in mu dajala darila za praznike in obletnice. Po 15 mesecih, ko bolnišnično osebje ni več vedelo, kako naj Adamsu pomaga, je bil ta odpuščen in je bil od tedaj doma na jugu Francije v Nimesu, saj je žena zavrnila, da bi bil premeščen v dom za starejše. Za njegove potrebe je prenovila hišo in jo poimenovala 'Hiša lepega spečega športnika'. Od vpletenih nikoli ni prejela opravičila. Adams je od prihoda domov vse do smrti nemočno ležal na bolniški postelji z odprtimi očmi, a se ni zavedal sveta okoli sebe. Dihal je samostojno, tudi požiral in prebavljal hrano ter odpiral oz. zapiral oči, za vse ostalo pa je skrbela Bernadette, s katero je v preteklosti preživljal težke trenutke, saj ju je lokalna skupnost sprva zavračala, saj je bila ona svetle, on pa temne polti. To se je spremenilo, ko je Adams kot eden izmed prvih temnopoltih nogometašev oblekel dres reprezentance. Njun zakon – poročila sta se leta 1969 – so sicer blagoslovili njeni starši – mešani zakoni tedaj niso bili del vsakdana – in to je v njegovo nogometno življenje vneslo novo energijo in iz amaterja se je prelevil v nogometaša, ki je igral v prvi francoski ligi. Igralsko kariero je začel pri amaterskem klubu Fontainebleau, s katerim je leta 1968 in 1969 osvojil amatersko prvenstvo.

Bernadette je vsako jutro ob sedmih zajtrkovala, nato pa ves dan skrbela za moža. To je bila njena služba, za katero se je ducat let borila na sodišču, da je za skrb dobila nekaj denarja, sicer pa so ji pomagali nekateri domači nogometni klubi. Vsak dan ga je preoblekla, ga obrila, mu pripravila tekočo hrano, mu pomagala na stranišče, pomagala kineziologu, ki je preverjal njegova pljuča, mu razgibavala mišice ipd. ''Službo'' je končala ob osmih zvečer, ko je Jean-Pierre zaspal. Vsak dan mu je pripovedovala, kaj se dogaja v svetu, katero pošto je dobila, skupaj sta gledala tudi nogometne tekme in praznovala obletnice in praznike. Zadnja leta jo je sicer vedno bolj skrbelo. A ne, ali se bo Adams kdaj zbudil, pač pa, da bo umrla pred njim in bo njen mož ostal brez oskrbe. Ni želela, da bi to breme padlo na sinova, ki sta brez očeta ostala stara pri enajstih oz. štirih letih, in bi morala temu podrediti svoje življenje. Ko se je leta 1969 zavezala, da bo z njim v dobrem in slabem, je to tudi resnično mislila, zato ni nikoli obupala nad njim.