Vesna Sodnik je trenerka in mentorica učinkovite komunikacije, javnega nastopanja, retorike, je tudi certificirana vodstvena coachinja po programu Leadership Management International ter praktikantka transakcijske analize. Prosili smo jo, da si ogleda nekaj posnetkov javnih nastopov in govorov ruskega predsednika Vladimirja Putina in jih na kratko pokomentira. Vsekakor gre zgolj za predvidevanja o določenih lastnostih, ki jih je mogoče razbrati iz govorice telesa in niso nujno resnična in prava.

Kaj kot komunikacijska strokovnjakinja najprej opazite v nastopu ruskega predsednika Putina?

Značilnost, ki že od daleč bode v oči, je tako imenovani pokeraški izraz – brezizrazna obrazna mimika, ki ga spremlja že iz obdobja pred domnevnimi lepotnimi posegi, ki naj bi bili zdaj ključni razlog za neizraznost. Najverjetneje je to posledica vojaškega usposabljanja, saj je tam takšen izraz namenjen predvsem prikrivanju čustev, na primer strahu, žalosti ali sramu, ki v visoki politiki pogosto veljajo za znamenje šibkosti. Dve izredno zanimivi potezi sta tudi njegov tipični večni pogled izpod čela in od strani, ki kaže na distanco in nezaupanje do ljudi, ter dvignjene obrvi in našobljene ustnice, ki izražajo aroganco in večno nezadovoljstvo z ljudmi in situacijo, v kateri se je znašel. Menda je takšen izraz tipičen za sociopate – ljudi, ki težko ustvarjajo in ohranjajo medčloveške odnose ter imajo precejšnje pomanjkanje empatije.

Je temu primerna tudi njegova telesna drža?

Stoje se pogosto postavi v alfa držo, širok razkorak, izbočene prsi …, s čimer zagotovo želi nezavedno kompenzirati majhno telesno višino – to je opazno zlasti v stoječih pogovorih s politiki. V sedečem položaju je njegov položaj telesa pogosto pretirano sproščen, morda namenoma, da deluje bolj samozavestno. Celo do te mere, da je videti neprofesionalno v primerjavi s sogovorniki.

Za Putina je nekako splošno znano, da se izogiba očesnemu stiku. Kaj nam to sporoča?

Neposreden pogled v oči ima dva namena, iskrenost in odprtost, ki nakazujeta popolno zaupanje, ter hkrati izzivanje in provokacijo. Putin se izogiba obeh, kot da bi se nezavedno bal, da pogled v oči razkriva preveč njegovih namer. Telo pogosto nezavedno izraža odnos do sogovornika. Če popek obračamo stran ali se z zgornjim delom telesa nagibamo vstran, se ob sogovorniku ne počutimo sproščene oziroma mu ne zaupamo. Celotna drža in obnašanje razkrivata nekoga, ki verjame, da je povsem sam na tem svetu, nikomur povsem ne zaupa in se zanese le nase. Mislim, da je njegova taktika vnaprejšnje ustrahovanje, da človeku sploh ne pusti blizu, najbrž zato, da ne bi kdo razkril, kdo je v resnici oseba pod masko.

Ko poslušamo, kako govori, se zdi, da namenoma dela premore, a mu pri tem misli že prehitevajo govor.

To je tipična retorična šola. Politike namreč učijo, naj delajo premore vsakih nekaj besed, saj tako lažje nadzorujejo medmete in dihanje, s čimer delujejo močnejši in bolj samozavestni. Podobno tehniko je uporabljal nekdanji predsednik ZDA Barack Obama.

Tuji strokovnjaki opozarjajo tudi na zelo poseben način hoje ruskega predsednika, pripisujejo ga najverjetneje usposabljanju v KGB oziroma nošenju orožja, gre za tako imenovano hojo s trdo desno roko, medtem ko leva roka prosto niha. Običajen opazovalec bi rekel, da mu je nerodno, videti je namreč, kot da bi najraje izginil s prizorišča.

Priznam, da tega nisem opazila. Je pa zelo smiselno. Tako hojo je zagotovo tako globoko usvojil, da je postala del njegove narave – videti je, da je Putin pravi 'self-made man', predvsem v smislu, da se je iz meglenega, šibkega moškega, kakršen je bil na začetku kariere, zavestno prelevil v na videz neustrašnega, neomajnega voditelja narodov. Predvidevam, da se obdaja le z ljudmi, ki pritrjujejo njegovemu mnenju, kar pa ne potolaži globoke nesamozavesti, ki jo kompenzira s takim vedenjem.

Putin ima en nastop, ko govori za medije ali s političnimi sogovorniki, takrat je zadržan, resen, miren. Drugačen pa se pokaže pred množico. Nazadnje smo ga tako energičnega videli na zborovanju v Moskvi v čast osme obletnice ruske priključitve Krima.

Predvsem gre za izrazit trud, da ustvari želeno medijsko podobo in da razume medij, v katerem nastopa – po eni strani oponaša pretirano dikcijo in govorico telesa na javnih dogodkih, kjer je treba nekoliko pretiravati v komunikaciji, ter hladnost in racionalnost v intervjujih ali pogovorih ena na ena, da čim manj razkrije na kameri ali osebno.

Kdo bi pozabil Putinove drzne in izzivalne fotografije, na katerih jaha, lovi in se pogumno bori z zvermi. Pomislimo, da ima celo smisel za šalo, a v resnici najbrž le ne gre za to.

Javna podoba, ki jo Putin želi projicirati, je zagotovo arhetip junaka, nekoga, ki lahko vodi in zaščiti tako velik narod, kot je ruski. Zato načrtovano kaže potencirano vedenje alfa samca z možatimi športi in za moj okus nedostojnim razkazovanjem svoje fizične pripravljenosti z razgaljenimi fotografijami. Za sodobno zahodno družbo, v kateri je arhetip predsednika bolj v smislu modreca, vladarja – vodja je nekdo, ki je umirjen, moder, razumen, je takšno vedenje videti otročje ali pretirano, vendar je dokazano zelo všeč ljudem, ki so negotovi, šibki in vodljivi, saj jim daje vtis varnosti, da bo zanje vedno poskrbljeno. Če bodo seveda na pravi strani.