Pred izbiro ograje, s katero namerava investitor ograditi parcelo, dvorišče ali vrt in tako omejiti dostop do svojega doma, je priporočljivo preveriti prednosti in morebit­ne pomanjkljivosti ograj oziroma ograjnih sistemov, so poudarili sogovorniki. Stranke navadno najprej zanima, kako se bo izbrana ograja podala v okolje, v katerem jo nameravajo postaviti, in k arhitekturni zasnovi hiše, izbira materiala pa je po besedah Zdenke Pečnik Kočevar iz podjetja Ograje Kočevar bolj kot od cene odvisna od tega, koliko dela bo z vzdrževanjem, kako trdna bo ograja in kako dolga je njena življenjska doba. Največ dela je seveda z lesenimi, ki jih na sejmu sicer ni bilo opaziti, zato pa je bila toliko bolj pestra ponudba ograj iz jekla, aluminija, pvc in kompozitov.

Vroče cinkane in prašno 
ali mokro barvane

Najbolj preprosto je vzdrževanje ograj iz vroče cinkanega jekla, ki so nato še prašno barvane – z njimi ne bo prav nobenega dela, zatrjuje Pečnik Kočevarjeva, saj jim vremenski vplivi in še tako ekstremne temperaturne razlike ne pridejo do živega. Paneli in stebri so namreč izdelani iz uporovno varjenih vroče cinkanih jeklenih palic in obdelani s postopkom, pri katerem elektrostatični prašni nanos zapečejo na jeklo pri 200 stopinjah Celzija, kar ograji zagotavlja popolno zaščito proti rji. Sogovornica doda, da ograje iz njihove proizvodnje redno testirajo in da material brez posledic zdrži 500 ur v slani komori. Izjema so seveda mehanske poškodbe, a tudi pri teh ne bo potreben večji napor; poškodovano mesto je treba le obrusiti in nato nanesti barvo za kovino.
Prav nič drugače ni z ograjami iz vroče cinkanega jekla, ki so dodatno zaščitene z mokrim barvanjem, kar dodatno varuje nanos cinka, pravi Stojan Stojanovič iz podjetja Vratko. Mesta, kjer se je barva zaradi tega ali onega razloga odkrušila, ni treba niti zbrusiti, nanj nanesemo le nov sloj barve. Enako velja za ograje z dodanimi kovanimi elementi ali takšne, ki so v celoti izdelane iz kovanega jekla, saj je tudi to zaščiteno z vročim cinkan­jem. Kovane in druge kovinske ograje so v primerjavi z lesenimi ali mrežnimi močnejše, stabilnejše, obstojnejše in zaščitene pred rjavenjem. Če gre za dvoriščna vrata na elekt­rični pogon, je občasno priporočljivo preveriti, ali niso deli pogona morda obrabljeni ali celo poškodovani, še doda sogovornik.

Letve iz aluminija ali pvc

Medtem ko je jeklo material, ki poleti in pozimi ohranja svoje lastnosti, se aluminij, iz katerega so izdelane mrežaste ograje, poleti zaradi visokih temperatur razteza in pozimi krči, zato se takšna ograja rada poveša. To pa nikakor ne velja za ograje z letvami iz aluminija, ki jih privijačimo na pripravljeno konstrukcijo, pravi Matjaž Krek iz podjetja Rolete Kosec. Ena od prednosti profilnih letev iz aluminija je prav gotovo, da ne potrebujejo vzdrževanja, zato jih je smiselno pritrditi oziroma privijačiti na konstrukcijo iz enakega materiala. Če bomo izbrali jekleno, lahko ta oksidira, leseno pa je treba najprej zaščititi in nato redno vzdrževati tako kot vse lesene izdelke, izpostavljene vremenskim vplivom. Posebnost aluminijastih letev je še, da jih lahko na konstrukcijo pritrdimo tudi vodoravno, njihova površina pa je lahko obdelana tako, da je na prvi pogled videti kot lesena.

Tega ne moremo storiti z letvami iz pvc, ki jih je mogoče pritrditi samo navpično, zato mora imeti konstrukcija vodoravne navpične letve, na katere nato pritrdimo ograjne letve. Letve so na voljo v polni in profilni (votli) izvedbi, obe sta vodoodporni, vzdrževanje pa je preprosto – ograjo po potrebi obrišemo z vlažno krpo, občasno pa jo lahko speremo s curkom vode pod tlakom. V primerjavi z vrtnim pohištvom iz pvc, ki zaradi različnih vremenskih vplivov počrni, s to nad­logo pri ograjah ne bomo imeli opraviti, zagotavlja Krek. »Plastični les«, kakor imenuje ograje iz pvc, ne trohni, ne poka, ne napadajo ga lesni črvi, ne vpija vode, odporen je proti ultravijoličnim žarkom, ni ga treba barvati, po uporabi pa lahko vse dele recikliramo.

Jeklene s plastificirano zaščito

Z odpornostjo in dolgo življenjsko dobro se lahko pohvalijo tudi vroče cinkane jeklene ograje, ki pa niso prašno ali mokro barvane, ampak plastificirane. Kakor pravi Izidor Vode iz podjetja Kovingrad, postopek plastifikacije zagotavlja večjo zaščito jeklenim panelom in stebrom kot prašno barvanje. Ograje so namreč vedno deloma fleksibilne, njihova konstrukcija niha zaradi vetra, posedanja terena in podobno. Pri prašnem barvanju je nanos barve zelo trd, zato barva na varih na prašno barvanih spojih med vertikalnimi in horizontalnimi žicami rada poči – posledica je, da ta mesta začnejo rjaveti, horizontalne in vertikalne žice pa sčasoma začnejo odstopati, pojasnjuje Vode. Tega pri plastificiranih ograjah ni, saj je poliestrski nanos prožen, čeprav je debelejši. Ne glede na raztezanje materiala pod njim, torej jekla, plastificirani nanos vedno ostane na svojem mestu, nevarnosti nastanka razpok ni, sama zaščita pa je bistveno bolj dolgotrajna.

Aluminijaste zlitine in lesni kompoziti

Korozijsko odporne in trdne so ograje iz aluminijaste zlitine, ki so občutno lažje od jeklenih. Material je odporen proti vremenskim vplivom, površinsko trdoto barve, njeno odpornost proti vremenskim vplivom in mehanskim poškodbam pa zagotavlja postopek prašnega barvanja in sušenja pri 200 stopinjah Celzija. Nosilna konstrukcija takšnih ograj (stebri) je lahko tako kot letve izdelana iz aluminijaste zlitine, pritrdilni vijaki pa so iz nerjavnega jekla, kar pomeni dolgo živ­ljenjsko dobo brez vsakršnega vzdrževanja.
Ograjne letve iz kompozita odpadnega lesa in umetne mase so po videzu in otipu primerljive z naravnim lesom, v primerjavi z njim pa imajo precej daljšo življenjsko dobo, material je mogoče tudi v celoti reciklirati.

Preprosto tudi v lastni režiji

Vsi sogovorniki so povedali, da se vedno najde kakšna stranka, ki želi ograjo postaviti v lastni režiji, še zlasti ko gre za panelne ograje. To ni nič slabega, pravi Izidor Vode, če je stranka pripravljena dosledno upoštevati navodila za montažo. Vedeti je treba, kakšni morajo biti razmiki med stebri in kakšne temelje je treba pripraviti. Globina in velikost temeljev sta odvisni od višine ograje – temelj je v povprečju širok 30 in globok 50 do 60 centimetrov, kar velja za večino ograj. Za višje, ki segajo tri, štiri ali pet metrov visoko, pa so temelji široki 50 ali več centimetrov in globoki do 80 centimetrov. Pomembno je, da so vsi stebri v enaki višini, da ograja ne bo vsa vegasta. Sama montaža je potem, ko smo zabetonirali prvi stebriček, razmeroma preprosta, sogovorniki pravijo, da strankam običajno zadostujejo osnovna navodila, kako se ograja zatakne oziroma pritrdi na steber. Seveda je treba ves čas preverjati pravilni horizontalni in vertikalni položaj ograje, ki je podprta z lesenimi podpornimi elementi; betoniranje stebričkov namreč pride na vrsto šele, ko je ograja v celoti postavljena.