Maja Weiss v novem dokumentarcu odstira resnico o slovenskih otrocih Lebensborna 

6.3.2024 | 11:15

Slovenski ukradeni dojenčki leta 1942 na poti v Nemčijo ©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

Ivan Acman, otrok Lebensborna, v Auschwitzu, kjer je umrla njegova mama ©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

Ingrid von Oelhafen – iz Rogaške Slatine ukradena Erika Matko ©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

Gisela Heidenreich, nemška avtorica, rojena v enem izmed domov Lebensborna ©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

Ingrid von Oelhafen in Dr. Georg Lilienthal pri pregledu arhiva z imeni otrok Lebensborna ©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

Haymo Henry Heyder – ukradeni Vili Goručan ©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

Franc Zagožen ©Bela film, Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna

Letošnji 26. Festival dokumentarnega filma bo že prvi dan navdušil s premiero filma Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna (2023), pod katerega se je podpisala Maja Weiss, ki je scenarij spisala skupaj z Natašo Konc Lorenzutti. Film predstavlja pretresljive zgodbe štirih ukradenih slovenskih otrok, ki so bili del nacističnega rasnega eksperimenta v času druge svetovne vojne. Premierna projekcija ob robu lanskega Frankfurtskega knjižnega sejma je poseben vtis pustila celo na dr. Georga Lilienthala, zgodovinarja in pionirja raziskovanja Lebensborna, ki je film označil kot »najboljši film o Lebensbornu, kar jih je kdaj videl«. 

Ko se združita dva medija – film in knjiga

Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna pripoveduje nadvse pretresljive življenjske zgodbe štirih 80-letnikov, ki živijo na različnih koncih sveta: Hayma iz Kostarike, Ingrid iz Nemčije, Franca iz Belgije in Ivana iz Slovenije. Film je sicer nadaljevanje tematike o slovenskih ukradenih otrocih dokumentarca Banditenkinder – Slovenskemu narodu ukradeni otroci (2014), vendar je povsem samostojen in izviren film – tako v pripovedi kot v sporočilu. Teme se je pred 12-imi leti lotila režiserka Maja Weiss na pobudo Društva taboriščnikov – ukradenih otrok. Predsednik Janez Žmavc jo je takrat seznanil s to zgodbo, ki je dotlej ni poznala in jo je globoko pretresla ter filmsko navdušila. Med raziskovanjem tega temnega obdobja je posnela kar 35 ur pogovorov s svojo kamero in jih zrežirala v dokumentarec.

Pisateljica Nataša Konc Lorenzutti se je z zgodbo o ukradenih otrocih prvič seznanila ob prebiranju avtobiografske izpovedi v knjigi Ingrid von Oelhafen z naslovom Hitlerjevi pozabljeni otroci. Nekaj let zatem, leta 2019, je na TV Slovenija videla film Banditenkinder – Slovenskemu narodu ukradeni otroci, ki jo je tako pretresel, da je o zgodbah otrok želela napisati knjigo. Prav tako je dala pobudo, da z Weissovo raziščeta usode teh dojenčkov iz programa Lebensborn. Na temo ukradenih otrok je spisala roman Beseda, ki je nimam (Miš založba, 2021), sočasno z nastajanjem filma pa spisala tudi dokumentarni roman Senca brez človeka (Slovenska matica, 2023), ki ga je podnaslovila kot Film v prozi, saj v njem poleg tega, da pripoveduje zgodbe otrok iz Lebenborna, sledi tudi nastajanju filma.

Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna je tako nastajal 12 let. »Te zgodbe rabijo svoj čas, da se jih lahko celostno predstavi. Po eni strani imajo žrtve in glavni protagonisti filma potrebo, da se njihova zgodba sliši, po drugi strani pa je to tudi tveganje zanje, bolj izpostavljeni so bolj ranljivi, stare rane se zopet odpro,« pravi Maja Weiss, ki je hvaležna, da je vse njene sogovornike vendarle gnal motiv, da se takšne grozote nikoli več ne ponovijo in so se zato bili pripravljeni izpostaviti v dokumentirani zgodbi.

Resnica o Lebensbornu – dejstva, ki pretresajo 

»V takšni množici ljudi bo vedno nekaj rasno superiornih, zato verjamem, da je naša dolžnost, da te otroke vzamemo iz njihovega okolja, tudi če jih moramo ugrabiti in ukrasti.« S temi besedami je idejo o ponemčevanju ukradenih otrok predstavil Heinrich Himmler – glavni organizator holokavsta.

Himmler je tako leta 1935 ustanovil Lebensborn, ki je bil prvotno zamišljen kot porodnišnica za žene oficirjev, pozneje pa je začela organizacija SS spodbujati zunajzakonsko materinstvo in s tem skušala preprečevati splavitve, da bi povečala demografsko rast. Med letoma 1936 in 1945 je bilo v osmih domovih Lebensborna v Nemčiji rojenih med 7000 in 8000 otrok – večina zunaj zakonskih zvez. Domov Lebensborna je bilo vsega skupaj kar 25, poleg Nemčije še v Avstriji, Franciji, Belgiji, na Norveškem, na Danskem in v Luksemburgu. Sodeč po zapisih zgodovinarja dr. Georga Lilienthala se je v norveških domovih rodilo okoli 12.000 nezakonskih otrok norveških mater in nemških vojakov. A ker to ni bilo dovolj za želeno rast nemškega naroda, je SS v Vzhodni Evropi, predvsem na Poljskem, Češkem, v Sloveniji in nekdanji Sovjetski zvezi, ugrabil okrog 50.000 otrok. V Nemčijo so bili ti otroci pripeljani z namenom ponemčevanja. Izmed teh 50.000 otrok je bilo za Lebensborn izbranih okrog 600 otrok.

V Sloveniji je bilo ukradenih 645 otrok, starih od dveh tednov pa vse do 17 let, za program Lebensborn pa so izbrali 30 dojenčkov. Te so izročili politično lojalnim nemškim rejnikom in jih germanizirali. »Po koncu vojne so ukradene otroke iskali svojci, kar je povzročilo, da so bili nekateri najdeni otroci že drugič iztrgani iz ljubečega okolja, kar je povzročilo nove travme, o katerih govorijo tudi protagonisti v filmu,« pripoveduje Nataša Konc Lorenzutti: »Tudi vračanje v prvotne družine ali h krvnim sorodnikom je bilo brezkompromisno, brez priprave.« 

Kljub temu, da ukradeni otroci veljajo za eno najhuje prizadetih skupin žrtev okupatorjevega nasilja na Slovenskem in je bil njihov primer omenjen tudi na sojenju nacističnim vojnim zločincem v Nürnbergu, so bili vsi nekdanji vodilnimi uradniki Lebensborna oproščeni. Domovi Lebensborna so bili namreč obravnavani kot socialna mreža za sirote in nezakonske otroke. Odgovorni za delovanje teh domov niso bili obsojeni za zločine proti človeštvu, niti za vojne zločine – še več, njihovo delovanje v Lebensbornu je bilo spoznano kot humanitarna dejavnost.

Odzivi po premieri v sklopu Frankfurtskega knjižnega sejma 2023 

Za film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna je bilo opravljeno zavidljivo raziskovalno delo, zbrani so bili številni arhivski posnetki, ki jih Slovenci doslej še nismo videli. Obenem gre za prvi v celoti arhivsko kolorirani celovečerni dokumentarni film na Slovenskem. Barvanje črno-belih fotografij in gibljivih podob daje pretresljivi zgodbi poseben pečat, režiserka pa je navdih za to videla v tujini in se je za tehniko odločila zaradi učinka, ki ga ima barvanje arhivskih posnetkov na gledalca: »Občutek imaš – to je zdaj, to je tukaj, to sploh ni zgodovina.« Priznava, da je bil to tehnični izziv, ki je film podražil, a sodeč po odzivih v Frankfurtu, kjer je dokumentarec ugledal svetovno premiero, je občinstvo ta trud nagradilo.

Christoph Schütte, Frankfurter Allgemeine: »Film Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna /…/ nam zleze globoko pod kožo – in nas več ne zapusti. Predvsem zahvaljujoč zvočnim dokumentom ter filmskemu in fotografskemu gradivu /…/, ki nas odpeljejo naravnost v trideseta in štirideseta leta prejšnjega stoletja. /…/ Kako zelo si želimo, da bi bil film Maje Weiss uslišan ter da bi zaupanje v umetnost in človečnost lahko spremenilo svet.«

Dr. Georg Lilienthal, zgodovinar in pionir raziskovanja Lebensborna: »To je najboljši film o otrocih Lebensborna, kar sem jih kdaj videl. Name je naredil globok vtis. Na edinstven način prikazuje, kaj je bilo storjeno ukradenim otrokom in njihovim družinam, koliko so morali pretrpeti, pa tudi kako močni in pogumni so bili. Gre za obtožbo, učno uro, poziv človeštvu, naj končno preneha s takšnimi zločini nad otroki.«

Dr. Tone Kregar, zgodovinar in direktor Muzeja novejše zgodovine Celje: »Film z nepopačeno zgodovinsko resnico svari pred vsakršnim zlom in nasiljem, ki ga človek povzroča sočloveku, še posebej v času vojne in zlasti najbolj ranljivim posameznikom, kot so otroci. Obenem prinaša sporočilo globoke humanosti in vere v moč preživetja, pa tudi odpuščanja in sprave, tako z drugimi kot s samim seboj.«

Dr. Dorothee Schmitz – Köster , novinarka in publicistka: »Zajeti v izviru – Slovenski otroci Lebensborna je čustven, močan film – in nepričakovano aktualen. Zagotovo bi ga morali prikazati v Nemčiji!«

Film odslej na ogled tudi v Sloveniji 

Film bo v Sloveniji premierno predvajan kot otvoritveni film 26. Festivala dokumentarnega filma, in sicer 13. marca 2024 ob 19:30 v Cankarjevem domu. Dan zatem, 14. marca 2024, bo film ob 17. uri premierno predvajan tudi v celjskem Kinu Union – v mestu, od koder je bilo avgusta 1942 nasilno ukradenih in v program Lebensborn v Nemčijo odpeljanih 30 slovenskih dojenčkov.

Obeh premier se bo poleg filmskih ustvarjalcev udeležil tudi Ivan Acman, 82-letni upokojeni veterinar iz Šmihela nad Mozirjem, ki so ga Nemci kot 11-mesečnega otroka skupaj s pet tednov staro sestro Elico nasilno iztrgali iz naročja mami Angeli. Angelo so odpeljali v Auschwitz, kjer je tudi umrla, njegovega očeta Ivana pa so kot domoljuba mučili in ga kot talca ubili v Starem Piskru v Celju.

Na obeh premierah se nam bo pridružil tudi gost iz tujine dr. Georg Lilienthal, nemški zgodovinar in pionir raziskovanja Lebensborna. Dr. Lilienthal je kot prvi pomagal pri odkrivanju prave identitete slovenskih otrok Lebensborna, zgodbi Ingrid von Oelhafen – Erike Matko in Hayma Henryja Heyderja – Vilija Goručana sta predstavljeni tudi v filmu. 

V okviru Festivala dokumentarnega filma bo film predvajan še 19. marca 2024 ob 20:30 v Kinodvoru. Od 21. marca naprej bo film na rednem programu Kinodvora in ostalih članov slovenske Art kino mreže kot tudi na posebnih dogodkih po celotni Sloveniji.

Ustvarjalci pripravljajo tudi učno gradivo, saj si želijo, da bi film postal pripomoček za srednje šole pri zgodovini, kot je bil to Banditenkinder – slovenskemu narodu ukradeni otroci. Slednjega si je namreč ogledalo na tisoče srednješolcev. Film pa je primeren tudi za obravnavo pri predmetih, kot so državljanska vzgoja in etika, sociologija, filozofija, psihologija in slovenščina.

:::

O režiserki in koscenaristki Maji Weiss 

Maja Weiss je slovenska režiserka, scenaristka, profesorica. Njena filmografija vključuje več kot 50 filmov. Je prejemnica več kot 30 nagrad in prva slovenska režiserka celovečernega igranega filma za velika platna Varuh meje (2002), ki je prejel več mednarodnih priznanj. Je tudi prva dobitnica nagrade Darka Bratine, s katero se novogoriški Kinoatelje že od leta 1999 poklanja viziji filmskih avtoric in avtorjev. Lansko leto je njen Beli bojevnik v črni obleki – vpliv in vloga Ivana Krambergerja, dobrega moža iz Negove, na osamosvojitev Slovenije prejel nagrado Orion za presežke v slovenski avdiovizualni industriji.

O koscenaristki Nataši Konc Lorenzutti 

Nataša Konc Lorenzutti je slovenska pisateljica (po izobrazbi igralka in magistrica umetniške besede), ki se od leta 1999 posveča predvsem leposlovju. Doslej je izdala 22 knjižnih del za otroke in mladino ter šest za odrasle. Bila je nominirana za nagrade izvirna slovenska slikanica, modra ptica, sedemkrat za nagrado desetnica in štirikrat za nagrado večernica. Je prejemnica priznanja zlata hruška za najboljše izvirno mladinsko delo v letu 2015 in častne liste mednarodne zveze za mladinsko književnost IBBY v letu 2020. Njena dela so uvrščena v domače branje in branje za Cankarjevo priznanje ter dvakrat izbrana za nacionalni projekt Rastem s knjigo. Na temo ukradenih otrok je izdala dva že omenjena romana.

Zahvala celotni ekipi

Srčna zahvala gre štirim protagonistom v filmu, ki so bili pripravljeni povedati svojo zgodbo, to so Ingrid von Oelhafen, Franc Zagožen, Ivan Acman in predlani preminuli Haymo Henry Heyder. Omeniti moramo tudi montažerja Jurija Moškona, pisca glasbe Augusta Adriana Braatza, Mitjo Lična v vlogi direktorja fotografije in snemalca ter snemalca Matica Oblaka in Amadeja Bratuža. Film je nastal v produkciji Bela film pod taktirko producentke Ide Weiss v koprodukciji z RTV Slovenija, Senca Studio, Zavod Maja Weiss in Zavod Vesnik.

Filma prav tako ne bi bilo brez dragocene finančne podpore Slovenskega filmskega centra, programa Ustvarjalna Evropa – Media Program, Ministrstva za javno upravo, Veleposlaništva Zvezne republike Nemčije v Ljubljani, Mestne občine Celje, Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in združenja Association "LEBENSSPUREN E.V." & Vereionskasse. Posebna zahvala ustvarjalcev gre Društvu taboriščnikov ukradenih otrok Slovenije in njegovemu predsedniku dr. Janezu Žmavcu, Muzeju novejše zgodovine Celje, dr. Tonetu Kregarju in gospodu Janezu Deželaku ter Slovenskemu kulturnemu-informacijskemu centru SKICA Berlin.

Bela film, odnosi z mediji