DL: O vlogi mame - Matejka Preskar, Simona Globevnik in Rebeka Dremelj

25.3.2023 | 18:40

Razširjena Globevnikova družina iz Škocjana.

Ob materinskem dnevu se z drobnimi pozornostmi spomnimo svojih mam in jih rečemo hvala: za življenje, za ljubezen, za razumevanje, tolažbo, nasvete..., za vse. Nekateri sicer menijo, da se morajo ženske danes odločiti ali za kariero ali za materinstvo, da se obojega pač ne da.

Da temu ni tako, dokazujejo tri ženske, ki uspešno združujejo družinsko in službeno življenje. To so kmetica in gospodinja Simona Globevnik iz Škocjana, mama štirih otrok; zdravnica Andrejka Preskar iz Novega mesta, mama petih otrok; ter estradnica Rebeka Dremelj iz Brežic, mama dveh otrok. Zaupale so svoje zgodbe. Čeprav ne tajijo, da je naporno, v en glas zatrjujejo, da je materinstvo nekaj najlepšega, kar se jim je zgodilo v življenju.

GOSPODINJA IN MAMA

Simona Globevnik iz Škocjana se je na Globevnikovo kmetijo poročila, ko je bila stara 20 let. Z možem Jožetom, ki je zgodaj, po smrti očeta, prevzel domačijo, bosta prihodnje leto praznovala 30 let zakona. Imata štiri otroke, danes pa ju že razveseljujeta tudi dva vnuka.

Simona, sicer izučena ekonomska tehnica, je vsa leta doma, gospodinja in mama. To jo osrečuje. »Vedno sem si želela večjo družino, vsaj tri otroke, in tako se je zgodilo,« pripoveduje mama štirih že skoraj vseh odraslih otrok. Najstarejši, 29-letni Jože, je lesni tehnik in je zaposlen na domači kmetiji; 27-letni Peter je kmetijski tehnik in z družino živi doma; 21-letni Martin se je izučil za mesarja in nedavno so odprli mesarijo, dopolnilno dejavnost na kmetiji; najmlajša, 15-letna Ana Marija, pa obiskuje srednjo kmetijsko šolo na Grmu.

»Ne, prav nič nisem vsa leta pogrešala službe. Doma je bilo vedno dovolj dela. Biti gospodinja na veliki živinorejski kmetiji, kjer smo najprej imeli krave, potem bike, zadnjih petnajst let pa imamo okoli 140 plemenskih svinj in okoli 40 krav dojilj, je pestro. Tu ni delovnega časa, obveznosti so ves dan, pa vendar vidim tudi prednosti takega življenja. Otroci so bili ves čas z nama z možem. Ko so prišli iz šole, so imeli doma pripravljeno kosilo in vedno smo jedli skupaj in se ob tem vse pogovorili. Tudi pri kmečkih opravilih so bili vedno zraven, skratka bili smo skupaj več kot marsikatera druga družina,« pove Simona in doda, da je marsikdaj otrok pri očku v traktorju tudi zaspal.

Kljub vsemu si kar ne predstavlja, kako sta z možem Jožetom vse zmogla. Vsa leta so ob kmetovanju tudi zidali, ves zaslužek vlagali nazaj v kmetijo, stroje, nakup zemlje. Bilo je naporno in nemalokrat neperspektivno, nekoč sta razmišljala celo, da bi vse prodala in šla v službo. Pa sta vztrajala, tudi ob pomoči pridne tašče, Simonine babice, ki je živela z njimi, in drugih.

»Vedno smo živeli v razširjeni družini, bilo je obdobje, ko smo pri hiši živele štiri generacije žensk. Prizadevala sem si, da ni bilo prepirov. Res se razumemo in si pomagamo, in to je nekaj najlepšega,« pove Simona, ki ni le dobra gospodinja, ampak je tudi spretna pri delu s stroji. Zna voziti traktor, orati, obračati mrvo … Vsega se je naučila, le kosi in žaga ne. »Ničkolikokrat sem z njive prihitela domov, da sem podojila otroka,« se nasmeje.

Hvaležna je za dar materinstva, da ima zdrave in pridne otroke. Simona, ki je vrsto let tudi dejavna članica Društva podeželskih žena Škocjan, zadnja leta ga celo vodi, pa doma opravlja še eno pomembno delo. Vsa leta skoraj v celoti vodi knjigovodstvo za vso kmetijo, ki je pravzaprav kot podjetje. Zbira račune, beleži stalež živine, vodi najrazličnejše evidence in ekonomsko znanje ji še kako koristi. Tako vsak dan vsaj uro preživi v pisarni. Dolgčasa torej ne pozna, pestro življenje pa jo bogati in osrečuje.

PET OTROK IZ RUSIJE

Sedemčlanska družina Preskar na potovanju po Nilu. (Foto: osebni arhiv)

Hiša Preskarjevih na robu Novega mesta je od leta 2008 hiša veselja, sreče, ljubezni. Takrat sta Andrejka in Peter Preskar, oba zdravnika oftalmologa, ki v dolenjski prestolnici uspešno vodita zasebni očesni center, dobila prva posvojena otroka, dvojčka Gregorja in Sergeja, tri leta kasneje še tri sestrice, Marijo, Darjo in Sofijo, vse iz Rusije.

Nadgradili so njuno ljubezen, saj par zaradi neplodnosti ni mogel imeti otrok, in danes so srečna sedemčlanska družina, ki si ne predstavlja drugačnega življenja. Zdaj so že vsi otroci najstniki, saj so najstarejši trije stari 16 let, Darja 15 in Sofija 13 let.

»O tem, koliko otrok bova imela in posvojila, nisva razmišljala in menim, da je bilo vsem nam namenjeno, da je tako, kot je. Da se srečamo in postanemo družina. O tem, da so posvojeni, smo se pogovarjali že od njihovega prihoda, tako da vedo v zvezi s posvojitvijo vse, kar veva midva. O tem je zdaj veliko manj govora, saj živimo kot običajna družina in jaz sem njihova mama, ne glede na to, ali sem jih rodila ali ne. Menim, da beseda mama vsekakor pripada nam, ki z otrokom živimo, ga vzgajamo in imamo radi,« pove Andrejka Preskar.

Materinstvo ji zelo veliko pomeni. »Neskončna ljubezen do najinih otrok, čudovit občutek, kadar jih objamem ali le pomislim nanje, in vez, ki traja vse življenje in še dlje. Z vsem srcem se trudim, da bi se v vlogi mame najbolje znašla. Močno upam, da mi to uspeva, je pa res, da smo tudi starši le ljudje, ki se vse življenje učimo in delamo pač tako, kakor mislimo, da je prav. Predvsem pa si želim, da bi otroci čutili, da jih imam neizmerno rada in da sem najbolj hvaležna, da so prišli v moje življenje,« pripoveduje Andrejka. Z možem želita otrokom dati lepo popotnico za življenje – da odrastejo v zadovoljne, srečne in odgovorne ljudi ter da bi se imeli radi. In da bi znali prepoznati, koliko čudovitih stvari daje življenje.

Preskarjevi zelo radi potujejo in spoznavajo nove kraje, takrat skupaj uživajo brez kakršnih koli drugih obveznosti. »Peter pa skrbi še za športni del našega življenja, otroci s tem rastejo, in tako obvladajo marsikateri šport,« pravi Andrejka, ki ji uspeva usklajevati življenje doma in obveznosti v službi, saj »oboje delam z ljubeznijo in srcem«. Dolgčasa ne pozna.

Zdaj je lažje, ko so otroci večji, doma že veliko pomagajo in so večinoma že samostojni. »Pa tudi v službi je veliko lažje, če imaš zaposlene ljudi, ki so pridni, delavni in jim lahko zaupaš,« pove Andrejka Preskar, sicer Prekmurka, ki jo je življenje pripeljalo na Dolenjsko. Mož Peter je doma iz Krškega, in ker sta bila najprej oba zaposlena v novomeški bolnišnici, sta se po poroki leta 2003 preselila v Novo mesto. Dve leti pozneje je Peter ustanovil Očesni center Preskar. Leta 2007, po opravljenem evropskem specialističnem izpitu v Parizu, se mu je pridružila še ona. Danes imata v podjetju zaposlene še tri zdravnice oftalmologinje, skupaj pa več kot 20 ljudi.

»Novo mesto je zdaj moj dom. Ker dom je tam, kjer je srce. Moje srce pa je pri mojih otrocih in možu. In tudi sicer imam Novo mesto rada, saj se v njem zelo dobro počutim. Mesto je lepo, ljudje so prijazni. Blizu so gore in morje, pa tudi Murska Sobota ni tako daleč. Rada jo obiščem, saj imam občutek, da tam čas teče počasneje in se občasno celo ustavi. To pa pri trenutnem življenjskem tempu zelo blagodejno vpliva na dušo,« pove Andrejka Preskar, srečna mama petih otrok.

DRUŽINA PRVA

Družina Rebeke Dremelj rada potuje.

Zelo odgovorno in resno »poklic« mame jemlje tudi znana in priljubljena slovenska estradnica, pevka, leta 2001 miss Slovenije, danes pa uspešna podjetnica, za katero bi težko našteli vse, kar počne, Rebeka Dremelj iz Brežic. Z možem Sandijem, s katerim sta poročena enajst let, imata dve hčerki, Šajano in Sijo.

»Poklic mame je nekaj posebnega, zame pravzaprav najpomembnejši in najzahtevnejši poklic. Velika odgovornost je vzgajati otroke za ta svet in vedno znova sem ponosna, če vidim, da sva z možem na pravi poti, ker vidim, da sta hčerki empatični, iznajdljivi, obzirni in pošteni. To se mi zdi v življenju najpomembnejše,« pove Rebeka.

Otroke si je želela imeti že od mladih let, a odkrito pove, da je težko izbrati pravi trenutek, še zlasti v šovbiznisu, v katerem je že 25 let. »Ko te vse to kolesje potegne noter, ni nikoli pravi čas za materinstvo. Potem ugotoviš, da se je treba le odločiti, in ne čakati, kajti pravega trenutka ni. Če bi takrat vedela to, kar vem danes – kaj pomeni materinska ljubezen, koliko otroci dajo nam staršem in česa vse nas naučijo –, bi zagotovo imela otroke že prej in gotovo vsaj tri.«

Najstarejša hčerka Šajana obiskuje 5. razred osnovne šole in se pridno in vestno uči, mlajša, 6-letna Sija pa bo jeseni postala prvošolka. »Za zdaj sem zelo zadovoljna, ko vidim, v kakšni deklici odraščata,« ponosno pove Rebeka, ki ji uspeva izpolnjevati vse obveznosti, v karieri ter tudi gospodinjske in materinske. Rešitev se skriva v natančno izdelanem urniku.

»Vse je stvar dobre organizacije. Moj dan je točno načrtovan, v urnik vpisujem vse svoje obveznosti in trudim se, da jih izpolnjujem. Malo stvari delam nenačrtovano, ker se sicer pogosto zgodi, da ves dan nekaj delaš, pa ni kaj pokazati. Seveda imam tudi neplanske dni,« pove estradnica, ki ji tu in tam pri varstvu otrok tudi kdo pomaga, saj ima dobre prijatelje in sorodnike.

»A moj otrok ima vsak dan, ko pride iz šole, kuhano kosilo, ki sem ga pripravila sama. To sem si zadala in mi uspeva poleg vseh mojih snemanj in drugih obveznosti,« pove Rebeka. Teh ni malo, prav zdaj je posnela novo pesem in zanjo pripravljajo videospot in promocijo, s sodelavkami uspešno vodi spletno mesto za ženske Nepremagljiva.si, kjer skrbi večinoma za finančni del portala, sodeluje v vseh videovsebinah, nedavno je izdala kuharsko knjigo Nepremagljiva kuhinja, pripravlja razne šove itd.

A konec tedna je, če je le mogoče, vedno rezerviran za družino. Skupaj pozimi uživajo na snegu, poleti so v kopalkah. Zelo radi skupaj potujejo, tudi doma jim ni dolgčas. Kolesarijo, kotalkajo, drsajo, plavajo, skratka so aktivni. Včasih pa doma tudi le lenarijo na kavču in se igrajo družabne igre.

Rebeka Dremelj se veseli prihajajočega materinskega dneva, saj jo hčerki vedno lepo presenetita – kaj lepega narišeta ali napišeta, včasih pa pripravita celo labirint po hiši, po katerem mora potem iskati skriti zaklad: voščilnico ali kako lepo risbico. »Pomemben mi je čut do sočloveka. Sama rada osrečujem ljudi okrog sebe in vesela sem, da to počneta tudi moji deklici,« pove Rebeka.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista.

Lidija Markelj