Ljudje ob Kolpi: Josip Kopinič - belokranjski tajni agent 007

19.2.2022 | 12:00

Josip Kopinič

Ladja Bela krajina v Puli

Spomenik na mestu Kopiničeve rojstne hiše

Josip (Jože) Kopinič, belokranjski tajni agent 007
Rojen 18. februarja v Radovičih (Bela krajina), umrl 26. maja 1997 v Ljubljani

Sin čevljarja in gospodinje iz Radovičev Jože Josip Kopinič je bil (med drugim) tudi: podčastnik Jugoslovanske kraljeve mornarice, kapetan fregate španske mornarice, kontraadmiral mornarice Sovjetske zveze (po drugih virih »le« viceadmiral), polkovnik Jugoslovanske ljudske armade, diplomat, nosilec partizanske spomenice 1941, direktor ladjedelnice Uljanik v Pulju, direktor Litostroja, predstavnik (ljubljanskega) Smelta na Reki, tesen Titov sodelavec, predvsem pa vohun Kominterne in NKVD.

Jože Kopinič po osnovni šoli kljub veliki revščini v družini nadaljuje šolanje na trgovski šoli v Karlovcu in (le zaradi brezplačnega šolanja in zagotovljene službe) na podčastniški šoli za podmorničarje v Kumborju v Črni gori. Po končani šoli kot električar službuje na podmornici Nebojša, kjer po sprejemu v partijo s posredovanjem prijatelja iz otroštva - Janeza Marentiča (ustanovnega člana CK KPS na Čebinah) organizira partijsko celico podmorničarjev, ki šteje 27 članov. Ko ga razkrijejo, pobegne v Ljubljano, kjer mu Lovro Kuhar (Prežihov Voranc) organizira pobeg v Moskvo, a mora na begu prepeljati tudi avstrijsko komunistično družino na Slovaško. V Moskvi po nalogu Kominterne obiskuje Univerzo zahodnih manjšin (šola za komuniste, ki niso Rusi) in Ekonomsko fakulteto in v dveh letih diplomira na obeh.

Sovjetska zveza se ob izbruhu državljanske vojne v Španiji odloči poslati strokovno pomoč republikancem in med prvimi petimi strokovnjaki, ki jih dajo na razpolago španski vladi, je tudi Kopinič (je del redne španske vojske, ne mednarodnih prostovoljcev, čeprav določeno obdobje poveljuje prostovoljskim enotam). Tam si (na podlagi statistike najpogostejših imen) izbere novo ime Ramon Valdes. Kot mornariškega strokovnjaka ga republikanska vlada pošlje v ladjedelnico, da bi rešil problem remonta precejšnega dela flote, ki ni pripravljena za vojne operacije. Kopinič takoj zapre 17 odgovornih inženirjev, zagrozi z likvidacijo in sankcijami in v nadaljevanju se problem čudežno reši, saj odhaja vsak teden iz remonta nova vojna ladja na bojišče. Kot mornariški častnik po padcu Guernice organizira evakuacijo republikanskih vojakov in njihovih družin z angleško trgovsko ladjo v Francijo – za ta namen izvede puč na ladji, odstavi kapitana in prevzame poveljstvo. Ob blokadi nemških in Francovih ladij s svetlobnimi znaki zavlačuje intervencijo in z radiotelegrafsko zvezo prikliče na pomoč britansko kraljevo mornarico, ki nevtralizira ladje pučista generala Franca, Kopinič varno pristane v francoskem pristanišču. Ponovno se vrne v Španijo, kjer ga vlada imenuje za vojaškega atašeja v Franciji. V Parizu se druži z agentom Kominterne Lovrom Kuharjem in organizira Josipu Brozu pot v Moskvo ter ga priporoči za šefa KPJ (oba pa ta čas financira s svojo diplomatsko plačo). Njegova prava naloga v Franciji je, da ugotovi, zakaj dve podmornici, ki ju Francozi izdelujejo za Španijo, nikakor nista predani vojni mornarici ter da ju čimprej pripelje na bojišče. Takoj mu je jasno, da Gestapo (čas pred okupacijo Francije!) z diverzijami preprečuje dokončanje izgradnje. Ker je njegovo ime Ramon Valdes (sam v začetku ni vedel, da nosi priimek grofa in admirala Valdesa) , hitro vzpostavi kontakt s šefom Gestapa, ki misli, da je plemič in sin admirala. Ponudi jim, da za protiuslugo podmornici dostavi generalu Francu. Nemci mu dajo potne liste za vse sorodstvo z vizami za Južno Ameriko, veliko posestvo v Braziliji, finančno nagrado in avans 200.000 francoskih frankov v gotovini in odpovedo diverzijo na remontu podmornic. Kopinič kovček z gotovino prevzame, kupi gorivo in hrano, izpluje na poskusno plovbo in izgine s podmornicama v atlantskem oceanu. Tako pobegne tudi francoskim oblastem. Kljub blokadi tako Britancev kot Nemcev, Italijanov in španskih pučistov v nevihtni noči že drugič prepluje Gibraltarsko ožino in pripelje podmornici v Sredozemsko luko. Le njemu gre zasluga, da fašisti niso dobili nobene podmornice, vse do padca republike. Ko Sovjeti ugotovijo, da je z republiko v Španiji konec, ga zavarujejo tako, da ga pokličejo nazaj v Moskvo. Tu nadaljuje delo v Kominterni kjer piše ocene o funkcionarjih – predvsem iz Jugoslavije (to je lahko bilo napredovanje; pot v sibirski gulag na prevzgojo ali usmrtitev). V taborišču končata tudi prva Titova žena Rusinja Pelagija (mati štirih otrok, preživi le sin Žarko), kot druga žena nemška komunistka Johanna König .

V Moskvi je že napisan ukaz o njegovem imenovanju za poveljnika sovjetske flote podmornic v Baltiškem morju, ko Stalin oceni, da bi bolje koristil kot vohun v Jugoslaviji. Na hitro mu dodelijo sodelavko telegrafistko in inženirko za izdelavo radijskih postaj Stelo (grško komunistko), ki je naredila specializacijo na Elektrotehniški fakulteti (šele na vlaku za Turčijo ugotovita, da sta po dokumentih sodeč mož in žena, prav tako pa njune rojstne podatke in imena). Kanadske potne liste jima na vlaku izroči agent NKVD Edvard Kardelj. Kopinič pozneje večkrat poudari, da je Kardelj dokumente predal tako pozno, da bi ju lahko na meji razkrinkali in bi se znebil konkurenta. Tudi pozneje Kopinič Kardelja pred Titom večkrat očrni. Na poti v Jugoslavijo v Istanbulu srečata Josipa Broza Tita, ki išče ugodno možnost za pot v Jugoslavijo.

V Zagrebu najameta hišo, s pomočjo Vladimirja Velebita pa Stela izdela radijsko postajo, ki ima direktno zvezo z Moskvo (posreduje pa sporočila še sedmih komunističnih partij iz Evrope). Ves čas druge svetovne vojne je Kopinič povezan z Moskvo in tudi Vrhovni štab NOV dela dolgo časa le prek njega, pozneje pa Moskva prek Kopiniča preverja sporočila VŠ NOV. Sovjetska zveza pred vojno vzpostavi 84 obveščevalnih centrov v Evropi in Kopiničev center v Zagrebu je eden od štirih neodkritih vse do konca vojne. V sporočilih uporablja različne podpise – glede na to ali so namenjena Kominterni ali le njenemu podpredsedniku ali predsedniku Dimitrovu, ali sovjetskemu NKVD-ju ali pa kar Stalinu osebno!

Ima izjemno dobro organizirano mrežo sodelavcev v vseh strukturah: pri ustaših, domobrancih, Gestapu, SS, Wermachtu – celo v Hitlerjevem Volčjem brlogu izve vse podrobnosti generala Königa. Nekaterih svojih informatorjev ne razkrije vse do smrti, saj delajo zanj tudi po vojni.

Po vojni Kardelj prepreči njegovo imenovanje za veleposlanika v ZDA, nakar odkloni vse častne funkcije in kot trgovski ataše odide v Istanbul in Ankaro, kjer nadaljuje obveščevalno dejavnost za Stalina in Tita. Tam med drugim v dramatični akciji ugrabi enega od jugoslovanskih konzulov, ki bi naj bil britanski vohun, in ga z ladjo dostavi v Dubrovnik in potem v Beograd, kjer ga hitro obsodijo in zapro. Po povratku v domovino postane direktor majhne ladjedelnice Uljanik v Pulju, ki jo s Titovo podporo (tretje izjemno veliko finančno nadomestilo mu ta podpiše kar na gledališki list med operno predstavo) spremeni v veliko socialistično podjetje. Takrat je tudi poskrbel, da so eno čezoceansko ladjo poimenovali Bela krajina, njeni splavitvi pa je prisostvovala tudi belokranjska delegacija, ki jo pelje tudi k Titu.

Podobno nadaljuje v Litostroju, ob upokojitvi pa se želi vrniti na morje, zato si ljubljanski Smelt (pred propadom) spontano izmisli izpostavo na Reki, ki jo vodi Kopinič. Zaradi njegovih neposrednih povezav s Titom vsa podjetja, v katerih dela, dobivajo velike finančne injekcije …

Kopinič beleži res izjemne uspehe v obveščevalni dejavnosti – nekaj takih:

- Natančno napove čas in obseg nemškega napada na Sovjetsko zvezo (s seznamom enot, razporeditvijo in njihovo oborožitvijo), a Stalin (ki dobi še 3 podobna obvestila) tega ne jemlje resno, ker meni, da sta s Hitlerjem prijatelja in da napada na ZSSR ni pričakovati pred letom 1944,

- Njegov podnajemnik v vohunski hiši v Zagrebu je SS major Aleksander Wolf, prek katerega dobiva pomembne podatke – ta tudi osebno prepelje na svobodno ozemlje pesnika Vladimirja Nazorja in Ivana Gorana Kovačiča ter Titovega sina Mišo Broza (ki ga je imel s Slovenko Herto Haas, ki je dve leti zaprta v ustaškem zaporu in Tita zapusti ko izve za njegovo ljubezensko razmerje s tajnico Vrhovnega štaba Davorjanko Paunović),

- Nemški pilot, ki se po sestrelitvi pridruži partizanom, nagovori svojega očeta, ki kot polkovnik koordinira ustaške letalske sile v NDH, da postane Kopiničev obveščevalec,

- Na podlagi informacij v visokih ustaških krogih razkrije domnevnega vohuna – Andrijo Hebranga, sekretarja KP Hrvaške (ki pa ga je komunistična oblast pozneje označila tudi za britanskega in sovjetskega vohuna) – tukaj dileme še vedno niso razjasnjene, saj Hebrang ni naredil samomora kot so želeli prikazati komunisti, pač pa je bil v zaporu zastrupljen (nekdo se je ustrašil, da bi res spregovoril…),

- Častnik v ustaški policiji, ki je bil zadolžen za odkrivanje tajnih radijskih postaj je bil Kopiničev agent in ga je pravočasno informiral o nevarnosti oddajanja,

- Ustaški mornariški poročnik, njegov sošolec in sodelavec, ki je bil poslan na usposabljanje (priporočilo posreduje Kopinič) v nemško podmorniško bazo Sweneminde je posredoval natančen načrt baze, ki so jo zavezniki nato bombardirali in hudo poškodovali. Moskva je Kopiniču posredovala osebno zahvalo Vrhovnega štaba Združenega kraljestva za natančne podatke, ki so omogočili uspešno akcijo,

- Kopinič je prvi opozoril Sovjete, da je elitna SS divizija »Totenkopf«, ki je bila namenjena v Libijo kot pomoč Rommlu preusmerjena v Stalingrad. Ker je natančno sporočil njen načrt poti, je bila ta skoraj povsem onesposobljena še pred pristankom na črnomorski obali,

- Po Kopiničevem navodilu so trije ustaški piloti (eden celo z nemškim častnikom na krovu) na ruski fronti (s Kopiničevimi gesli) dvakrat varno preleteli položaje sovjetske vojske in prinesli zemljevide z načrti izgradnje novih letališč in skladišč nemške vojske v Ukrajini, namenjene organizaciji dokončnega napada in zavzetja Stalingrada (in to le zaradi dvoma v njegova natančna predhodna telegrafska sporočila),

- Kopinič je natančno napovedal desant na Drvar – le Vrhovni štab ga ni takoj upošteval in potem komaj preprečil katastrofo (ko so v Drvarju pristajala jadralna letala z desantno enoto, so partizani mislili da so to sestreljena letala …),

- Leta 1944 je Kopinič razkril vohuna v Vrhovnem štabu NOV – Titovega telegrafista – informacijo o njem je dobil iz Berlina,

- Tri mesece pred izbruhom afere Informbiro je Kopinič Titu posredoval vseh 17 točk Stalinovih obtožb. Čeprav Tito temu obvestilu sprva ni verjel, je vseeno pravočasno pripravil odgovore nanje in v hipu ovrgel obtožbe (torej ni šlo za eno neprespano noč kot so nas učili),

- Kopinič je Tita obvestil o kar nekaj (od skupno vsaj 27 načrtovanih) atentatih nanj. Prvega atentatorja je Tito v skladu z njegovimi navodili pričakal v fotelju, z revolverjem v rokah,

- Kopinič naj bi stal tudi za razkritjem drugih vohunov – vključno z Edvardom Kardeljem in Jovanko Broz, nekatera njegova zadnja sporočila naj bi prestregel in preusmeril Stane Dolanc.

Kopinič je Tita pred 2. svetovno vojno vsaj trikrat rešil gotove smrti (likvidacija s strani NKVD), pozneje še večkrat. Josip Broz je bil imenovan za sekretarja CK KPJ na podlagi Kopiničevega priporočila. Sta pa bila zaradi tega v Moskvi usmrčena vsaj dva druga protikandidata. Moskva je hotela Tita odstraniti kmalu po njegovem imenovanju za sekreterja CK KPJ, ker so ga nekateri jugoslovanski komunisti obtožili trockističnih idej v njegovem prevodu Zgodovine ruske komunistične partije v srbsko-hrvaški jezik. Razsodnik je bil Kopinič, ki je obtožbe ovrgel z razlago, da je Josip Broz slab prevajalec, nikakor pa ne trockist.

Ob njegovih res številnih uspehih pa je potrebno omeniti hudo polomijo Kopiniča ob reševanju 80. simpatizerjev odpora in mogoče tudi nekaj komunistov (kulturniki in znanstveniki) iz dvorca Kerestinec v Zagrebu. Akcija ni bila zahtevna, saj je bil režim v zaporu le malce strožji od hišnega pripora (dovoljeno študijsko delo, sprehodi po parku ob nadzoru vojaka …). Pobeg je uspel, a ker po pobegu nihče ni pomagal zapornikom na svobodno ozemlje (komunikacijski mrk v komunističnih vrstah), so bili z izjemo desetih vsi ujeti in usmrčeni. Jugoslovanski partijski funkcionarji so zahtevali Kopiničevo likvidacijo, a Moskva mu je dodelila imuniteto in prepovedala preiskavo, tako da je s svojim delom nemoteno nadaljeval.

Nekajkrat mu je grozila likvidacija, ker je delal v popolni tajnosti in ga tudi komunistični eksekutorji niso poznali. Eden takšnih incidentov se je zgodil leta 1942, ko je z ženo Stelo dva meseca bival z Vrhovnim štabom slovenskih partizanov v Kočevskem Rogu in oddajal od tam. Ob povratku v Zagreb sta bila ujeta na južnem pobočju Gorjancev - Žumberku s strani hrvaških partizanskih enot, katerih hitro vojaško sodišče ju je kot vohuna obsodilo na smrt (pri sebi sta imela več dokumentov z različnimi imeni). Preživela sta le po naključju, ker se je poveljnik enote želel pred eksekucijo pohvaliti pred tisto noč prispelimi visokimi funkcionarji – Ivo Lolo Ribarjem in njegovim očetom dr. Ivanom Ribarjem. Dr. Ribar je pred tem nekaj dni preživel v Kopiničevem stanovanju v Zagrebu. Ta dva sta zakonca Kopinič seveda prepoznala in ju rešila. Partizani so jima dodeli bataljon za varno spremstvo do Samobora, ki pa je naletel na zasedo in se razbežal. Za Kopiničevima je izginila vsaka sled in Titu je bilo po nekaj dneh poslano sporočilo, da je Kopinič padel. V tem času pa sta se zakonca uspešno vrnila v Zagreb in že komunicirala s Titom in Moskvo. Ob koncu vojne in po njej zaradi hitrih eksekucij ustašev Kopinič ni uspel rešiti vseh svojih sodelavcev, ki so nosili uniforme kolaborantskih enot. Tudi po vojni se je precej zapletlo in ker ni hotel razkrivati svojih obveščevalcev (ti so bili nato praviloma likvidirani) je o njegovi usodi razpravljal IO CK KPJ, a jo je tam ob Titovi podpori odnesel le z opominom.

Ena podrobnost pa Kopiniča, verjetno izjemnega vohuna, loči od namišljenega tajnega agenta 007 - Jamesa Bonda.

Filmski junak v vsakem novem filmu sreča novo lepotico in jo zlahka osvoji. Naš vrli Belokranjec je povsem drugačen. Z edino znano žensko v njegovem življenju: ženo Stelo, ki njegovo pravo ime spozna šele po rojstvu otroka (pove ji ga Herta Haas, pravi priimek pa šele v 50. letih) - se je Jože poročil kar trikrat. Prvič ga je brez njegove vednosti formalno poročila Kominterna v Moskvi, drugič, ko je med njima res vzplamtela ljubezen – na veleposlaništvu v Istanbulu, in tretjič 1953. leta v Pulju, ko sta formalnost morala ponoviti, saj so se vsi predhodni dokumenti izgubili.

Nekateri njegovi psevdonimi: Ramon, Valdes, Ivan Kovačević, Antun Kadić, Vokšin za NKVD v Moskvi, Aleksander za šefa Kominterne Dimitrova, Mali za Tita. Ko je pisal Stalinu, je naslovil: »Za deda«, in se podpisal kot Štefan in v tem primeru drugi niso smeli brati njegovega sporočila.

Si lahko predstavljate akcijski film, kjer bi glavni igralec rekel: … »Moje ime je Kopinič, … Jože Kopinič iz Radovičev v Beli krajini … in sem v službi Njenega veličanstva Kominterne …«? … zakaj pa ne.

Boris Grabrijan