Nobelovo nagrado za literaturo prejme Annie Ernaux
Stalni sekretar švedske akademije, pisatelj in prevajalec Mats Malm, je ob 13. uri v palači Kraljeve švedske akademije pred kamerami oznanil odločitev osemnajstih »nesmrtnih«, članov leta 1768 ustanovljene institucije, o imenu letošnjega Nobelovega nagrajenca za literaturo. Izbrali so francosko pisateljico, v utemeljitvi so zapisali: za pogum in klinično ostrino, s katerima razkriva korenine, odtujenost in kolektivne omejitve osebnega spomina. Nagrajenke, kot je povedal Malm, jim še ni uspelo doseči po telefonu.
V svojem pisanju, so zapisali v utemeljitvi, Annie Ernaux konsistentno in iz različnih vidikov raziskuje življenje, zaznamovano z močnimi spolnimi, jezikovnimi in razrednimi nesorazmerji. Njena pot do avtorske pisave je bila dolga in naporna.
V slovenskem prevodu je dosegljiva njena avtobiografska knjiga Leta, izdala jo je radovljiška založba Didakta leta 2010 v zbirki Gostosevci, prevod in spremno besedo je prispevala Maida Alilović (zdaj Kranjc). Ob izidu je na povabilo francoskega inštituta Charles Nodier in založbe Didakta prišla v Ljubljano in nastopila na literarnem večeru v atriju ZRC SAZU.
Na spletni strani dobreknjige so o Letih zapisali: Avtorica prek množice kulturno specifičnih elementov pričara svojevrsten vpogled v francosko družbo po 2. svetovni vojni vse do danes. Delo ni razdeljeno na poglavja – vlogo mejnikov igrajo fotografije in posnetki. Junakinjini spomini nas potegnejo v vrtinec prizorov iz francoskega sveta in zgodovine, v nas obudijo pomembne mejnike in nas popeljejo od Stalinove smrti do Chiracove nesrečne ponovne izvolitve, od tranzistorja do predvajalnika MP3 in nenazadnje od črno-belih fotografij z zlatim obšitkom do videokasete in nepregledne množice digitalnih trenutkov, ujetih v trebuh računalnika. Obdobja povežejo s pesmimi, ljudi z načinom oblačenja, politiko s pomembnimi prelomnicami in generacije z družbenimi gibanji, pri čemer pripoved ves čas spreminja naravo iz zasebne v kolektivno.
Pisateljica – njeno dekliško ime je Annie Duchesne – je bila leta 2019 med finalisti mednarodne nagrade man booker.
Založba je knjigo in avtorico predstavila takole:
Avtorica svoje lastne izkušnje spretno in odkrito izlije na papir; popelje nas na sedeminšestdesetletno popotovanje po svetu, ki nam je tuj, a nas tako prevzame s preprostostjo in iskrenostjo lastne, da se v njej prepoznamo. Njen svet ni svet idile; prikaže ga v pravi luči, takšnega, kot je v resnici: včasih hladnega, nepredvidljivega in nestalnega, a predvsem njenega. Svet, za katerega tako kot mi ne želi, da bi kadarkoli izginil. Rada bi rešila delce časa, v katerem ne bo nikoli več.
Vsi prizori bodo izginili. Spomini, nakopičeni skozi leta, bodo izbrisani. Kako naj hkrati predstavi pretok časa zgodovine, spremembe stvari in idej, navad in intime te ženske, kako naj uskladi fresko petinštiridesetih let in iskanja jaza izven Zgodovine, jaza zamrznjenih trenutkov? Delo razkriva v spomin vtisnjene prizore v tekoči pripovedi, osvetljuje tako kolektivno zgodovino kot tudi avtoričino osebno zgodovino. Ne dopušča, da bi smrt izbrisala prizore osebne zavesti.
Annie Ernaux na gostovanju v Ljubljani:
Annie Ernaux se je rodila leta 1940 v Lillebonnu, otroštvo pa preživela v normandijskem mestecu Yvetot. Zgodaj je opustila fikcijo in v avtobiografskih romanih pričela črpati navdih iz lastnega življenja. Dela z zgodovinskimi prelomnicami povežejo njene lastne izkušnje in doživetja. Dotaknejo se družbenega vzpona staršev, ki iz preprostih delavcev postaneta mala trgovca, njenega odraščanja, zakona, nezakonitega splava in raka. Dve deli, ki sta posvečeni njeni materi, govorita o Alzheimerjevi bolezni in končno smrti. Pričujoče delo nosi naslov Leta in je pisateljičin opus magnum. Vsebuje in presega vsa njena dosedanja dela, po pričakovanjih pa je poželo številne pohvale francoskih kritikov ter leta 2008 prejelo prestižno nagrado Marguerite Duras. Avtorica prek množice kulturno specifičnih elementov pričara svojevrsten vpogled v francosko družbo po 2. svetovni vojni vse do danes.
Delo ni razdeljeno na poglavja – vlogo mejnikov igrajo fotografije in posnetki. Kar se na prvi pogled lahko zdi oguljeno, ne sme biti past, v katero bi se bralci ujeli in te prizore dojemali zgolj površinsko. Kot pravi avtorica, se vanje »potopi« in prek njih obudi občutke ter tedanje poglede na preteklost in prihodnost. Skupaj z njo spomini preplavijo tudi bralca samega, obudijo se prizori, ki so deloma tudi njegov lastni spomin. Ob tem zre svojo preteklost, začuden nad dejstvom, kako podobni sta si.
Avtorica se subjektivnosti izogne z rabo tretje osebe ednine in se tako prelevi v neznano junakinjo, a vseeno ugotavlja, da je v »njej« preveč zunanjosti in oddaljenosti. Njena odločitev je vseeno prava, saj pravzaprav ni ista ženska, ki zre s fotografij. Pravilni ritem desetletij jo je spremenil, potisnil v pozabo misli in skrbi, s katerimi si je nekoč belila glavo, in do nerazpoznavnosti spremenil njen videz. V zamrznjeni trenutek bledih fotografij jo lahko umestijo le še lastni spomin in pripovedovanja drugih.
Otroštvo junakinje je prežeto z občutkom, da je zamudila pomembno zgodovinsko prelomnico in priložnost, da bi se izkazala; tuj spomin nam je podtaknil skrivno nostalgijo za obdobjem, ki smo ga za las zamudili, in upanje, da ga bomo nekoč le doživeli. Tega občutka se ne otrese niti pozneje, posebno pa je izražen ob samem vrhu pripovedi, leta 1968, ko so nenadoma družinske zgodbe iz leta 1936 postale resničnost. Pripoved namreč razkriva obžalovanje, da je, podobno kot osvoboditev izpod jarma nacizma, zamudila tudi prvo bojno črto leta 1968. Nasprotje med realnostjo in kolektivnim spominom se zrcali v vtisu, da so tistega leta vsi imeli med osemnajst in petindvajset let in da so z robcem, ki jim je prekrival usta, metali tlakovce v policijsko enoto za obvladovanje izgredov. Njena lastna majska zgodovina pa je bila drugačna, ne slavna in ne sijajna.
Junakinjini spomini nas potegnejo v vrtinec prizorov iz francoskega sveta in zgodovine, v nas obudijo pomembne mejnike in nas popeljejo od Stalinove smrti do Chiracove nesrečne ponovne izvolitve, od tranzistorja do predvajalnika MP3 in nenazadnje od črno-belih fotografij z zlatim obšitkom do videokasete in nepregledne množice digitalnih trenutkov, ujetih v trebuh računalnika. Obdobja povežejo s pesmimi, ljudi z načinom oblačenja, politiko s pomembnimi prelomnicami in generacije z družbenimi gibanji, pri čemer pripoved ves čas spreminja naravo iz zasebne v kolektivno.
Delo oblikuje močno vez med bralcem in avtorico, ki svoje lastne izkušnje tako spretno in odkrito izlije na papir; popelje nas na sedeminšestdesetletno popotovanje po svetu, ki nam je tuj, osvetli tujo kolektivno zgodovino, a nas tako prevzame s preprostostjo in iskrenostjo lastne, da se v njej prepoznamo. Njen svet ni svet idile; prikaže ga v pravi luči, takšnega, kot je v resnici: včasih sivega, bledega, hladnega, nepredvidljivega in nestalnega, a predvsem njenega. Svet, za katerega tako kot mi ne želi, da bi kadarkoli izginil. Rada bi rešila delce časa, v katerem ne bo nikoli več.
Nobelovo nagrado za literaturo so do letos podelili 114-krat, med letoma 1901 in 2021 jo je prejelo 118 pisateljic in pisateljev. Zadnja nagrajenka je bila leta 2020 Louise Glück, šele šestnajsta lavreatka v zgodovini nagrade.; pred njo so je prejele Svetlana Aleksijevič, Alice Munro, Herta Müller, Doris Lessing, Elfriede Jelinek, Wisława Szymborska, Toni Morrison, Nadine Gordimer, Nelly Sachs, Gabriela Mistral, Pearl S. Buck, Sigrid Undset, Grazia Deledda in Selma Lagerlöf.
Štirikrat sta si nagrado delila dva avtorja (1974, 1966, 1917, 1904), sedemkrat (1914, 1918, 1935, 1940, 1941, 1942, 1943) nagrade niso podelili. Doslej najmlajši dobitnik je bil takrat 41-letni Rudyard Kipling leta 1907, najstarejša doslej 88-letna Doris Lessing leta 2007.
Nagrado sta doslej zavrnila dva pisatelja, vsak iz svojih posebnih razlogov: leta 1964 Jean-Paul Sartre, ki je iz načelnih razlogov sistematično zavračal vse nagrade, leta 1958 pa Boris Pasternak, ki jo je najprej sprejel, pod pritiskom sovjetskih oblasti pa kasneje sporočil, da jo zavrača.
Postopek izbire lavreata je podoben kot pri ostalih Nobelovih nagradah: septembra akademija oziroma v njenem imenu Nobelov odbor (zdaj ga vodi profesor Anders Olsson) na stotine naslovov razpošlje prošnjo za predloge. Predlagatelji so lahko člani švedske akademije ali katere koli druge akademije ali združbe podobnega statusa, profesorji književnosti in jezikoslovci, prejšnji dobitniki Nobelove nagrade in predsedniki reprezentativnih nacionalnih pisateljskih organizacij.
Predloge oziroma formalne nominacije za nagrado mora švedska akademija prejeti do konca januarja, običajno jih je okrog tristo petdeset, najprej o njih razpravlja petčlanski Nobelov odbor, izvoljen za tri leta, aprila akademiji predloži v potrditev preliminarni seznam kandidatov, na katerem je od petnajst do dvajset imen.
Še pred poletjem akademiki število oklestijo na pet, šest imen, od junija do avgusta berejo knjige kandidatov, končno glasovanje o lavreatu sledi oktobra. O nagradi odloča osemnajsterica, po švedsko De Aderton, ki jo sestavljajo ugledni švedski pisatelji, jezikoslovci, literarni teoretiki, zgodovinarji in pravniki. Zmagovalni kandidat mora dobiti večino glasov oziroma enega več od polovice, razglašen je – obvezno mora biti četrtek – v častitljivi palači, kjer je sedež kraljeve švedske akademije in tamkajšnje borze, v tako imenovani borzni dvorani stalni tajnik akademije natančno ob enih popoldne urbi et orbi oznani pisateljevo ime.
Številni kritiki iz leta v leto ponavljajo isto mantro, namreč da je le težko zaupati instituciji, ki je doslej prezrla toliko odličnih pisateljev (med njimi najpogosteje omenjajo Prousta, Kafko, Tolstoja, Ibsena, Strindberga, Zolaja, Joycea, Lorco, Brechta, Ahmatovo, Ionesca, Rilkeja, Nabokova, Calvina, seznam se bere kot izbor najpomembnejših imen literature dvajsetega stoletja) in inavgurirala vrsto povprečnežev. Seznam spregledanih, ki jih ni več tu, bi bilo mogoče nadaljevati še naprej, nagrade niso dobili Jorge Luis Borges, Umberto Eco, Philip Roth, Jorge Amado, John Updike, Amos Oz, Carlos Fuentes, Les Murray, ta mesec Javier Marías in Hilary Mantel.
Čakajo oziroma so že dolgo med imeni, ki jih omenjajo kot mogočo izbiro švedskih akademikov, še češko-francoski pisatelj Milan Kundera, kanadska pisateljica Margaret Atwood, nizozemski romanopisec Cees Nooteboom, madžarska pisatelja, romanopisec László Krasznahorkai in pisatelj, dramatik in esejist Péter Nádas, ameriška pisatelja Cormac McCarthy in Stephen King, francosko-maroški pisatelj Tahar Ben Jelloun, ameriški romanopisec Thomas Pynchon, nemški dramatik, romanopisec in esejist Botho Strauß, sirski pesnik Adonis, ameriška pisateljica Joyce Carol Oates, južnokorejski pesnik Ko Un, kenijski pisatelj Ngũgĩ wa Thiong'o, od kitajskih avtorjev prozaistka Can Xue, romanopisec Yan Lianke in prozaist Yu Hua, v angleščini pišoča nigerijska pisateljica Chimamanda Ngozi Adichie, še zmeraj se omenjajo tudi italijanski pisatelj Claudio Magris, Amsterdamčanka hrvaškega rodu Dubravka Ugrešić, albanski pisatelj Ismail Kadaré in francoska pisateljica z Guadeloupa Maryse Condé.
Med novejšimi kandidati se pogosto omenja francoski romanopisec Michel Houellebecq, v ugibanjih se pojavlja tudi romunski pisatelj Mircea Cărtărescu, od japonskih avtorjev omenjajo že dolgo čakajočega v vrsti Harukija Murakamija ter prozaistko in pesnico Yoko Tawada, po tistem, ko so Nobelovo nagrado namenili Bobu Dylanu, ne bi bilo veliko presenečenje, če bi lavreat postal tudi britanski pesnik in dub-reggae recitator jamajškega rodu Linton Kwesi Johnson. Spletne stavnice dajejo največ možnosti močnim glasovom, ki skorajda zahtevajo nagrado za sira Salmana Rushdieja, še posebej po nedavnem napadu nanj.
