Začenja se iskanje več kot 1000 pogrešanih iz časa Pinochetove diktature

To je prvič, da je Čile prevzel odgovornost za iskanje žrtev Pinochetove diktature, ki je trajala od leta 1973 do 1990, kljub večletnim neutrudnim prizadevanjem družin izginulih, navaja Guardian.

Čilski predsednik hrvaškega in katalonskega rodu, Gabriel Borić, je načrt simbolično predstavil na mednarodni dan žrtev prisilnih izginotij. "Ta načrt velja za trajno državno politiko in je kot tak bistvenega pomena," je dejal. "Zavezanost resnici in pravici je neizprosna in nas bo spremljala za vedno."

Skupno je registriranih 40.175 ljudi, ki so bili v času Pinochetove diktature žrtve različnih kaznivih dejanj, od zapiranja in mučenja do usmrtitve. Od tega je 1092 oseb na seznamu prisilno izginulih, 377 oseb pa je bilo usmrčenih. Nekatere so vrgli v Tihi ocean ali jih odvrgli v plitve grobove v puščavi Atacama in drugod. 

Kljub trudu družin je bilo od leta 1990 identificiranih le 307 pogrešanih žrtev oziroma njihovih posmrtnih ostankov. Veliko jih ostaja izgubljenih, družine pa že leta ne morejo priti resnici do dna.

"Načrt spreminja prizadevanja družin v trajno javno politiko," je poudaril Luís Cordero, minister za pravosodje in človekove pravice. Dva člana njegove družine sta bila ugrabljena leta 1973, vendar njunih posmrtnih ostankov niso nikoli našli. "Prvič doslej je država prevzela odgovornost za iskanje, kar je bistveno, saj so zločine zagrešili država in njeni predstavniki v okviru politike zatiranja."

Projektu čilske vlade, ki so ga poimenovali Resnica in pravica, bodo posebej dodeljena sredstva iz državnega proračuna, preiskovalci pa naj bi rekonstruirali zadnje dni žrtev po aretaciji. Svojci pogrešanih bi lahko v okviru projekta prejeli tudi odškodnino. "Nobena druga vlada ni pokazala politične volje za to, da bi pomagala prizadetim družinam," je na slovesnosti v sredo dejala predsednica združenja sorodnikov pogrešanih oseb Gaby Rivera. Predsednik Borić je ob tem izrazil tudi obžalovanje, da se dogodka niso udeležili predstavniki desnih opozicijskih strank. 

So oborožene sile zavezane k molku? 

Aktivisti sicer pravijo, da je treba storiti še več. "Vlada ima dober namen, vendar je nujno, da politiko vodi država," je dejal Alvaro Gonzalez, podpredsednik nacionalne organizacije družin Agrupacion de Familiares de Detenidos Desaparecidos, ki že 50 let išče žrtve. "Vendar še vedno dvomimo, kako učinkovito bo to brez sodelovanja oboroženih sil, ki pravijo, da nimajo nobenih informacij, čeprav vemo, da jih imajo."

Glavno oviro namreč predstavljajo prav pripadniki oboroženih sil, ki jih svojci obtožujejo, da so sklenili pakt o molku, da bi prikrili svoje zločine. To je še dodatno otežil zakon o amnestiji iz leta 1978, s katerim so oprostili vse storilce in sostorilce zločinov, storjenih med 11. septembrom 1973 – ko je Pinochetov državni udar zrušil socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja – in 10. marcem 1978. 

Od vrnitve demokracije so sicer oborožene sile v okviru sodnih preiskav posredovale določene informacije ter izjemoma dovolile dostop do objektov in evidenc, nekateri posamezniki so preiskovalce celo peljali do lokacij grobišč, vendar vsekakor ni bilo storjeno dovolj. Iskanje se je sicer malce okrepilo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar je bil napredek izjemno počasen. Čilska sodišča so od takrat obravnavala 584 primerov ugrabitev, 169 umorov in 86 nezakonitih pokopov v času diktature.

Pinochet je umrl leta 2006, ne da bi bil kaznovan za zločine, ki jih je odredil, čeprav ga je leta 1998 v Londonu aretirala policija na zahtevo Španije.

Zadnji primer obsodbe

V zadnjem primeru je čilsko vrhovno sodišče sedmim nekdanjim vojakom, obsojenim zaradi umora pevca in folklorista Victorja Jare leta 1973, izreklo 25-letne kazni zaradi ugrabitve in umora z oteževalnimi okoliščinami. Njegova britanska vdova Joan Jara in otroci so prejeli tudi odškodnino.

Jara je bil v dneh po Pinochetovem državnem udaru brutalno mučen na majhnem pokritem stadionu Estadio Chile v središču Santiaga. Njegovo telo, ki je bilo prepredeno s 44 luknjami, so z zlomljenim vratom in drugimi kostmi odvrgli v jarek blizu glavnega mestnega pokopališča.