Makadamkar mora iskati makadam tam, kjer je
Od svetekorone, ki sem jo staknil pred letom dni sem bil dvanajstkrat naskorajšnjo smrt prehlajen kot dojenček. Ampak, koronarji bodo rekli naj raje pogledam na osebno izkaznico in mi bo vse jasnejše ...
Zato se nisem mogel udeležiti Človeške Ribice Makadamkanja na katerega sem bil prijavljen. Ne, ne, na najdaljši krog, ker mi je korona kot kaže tudi neumnosti pometla iz lobanje, tudi ne na srednji, ampak na najkrajši modre barve, mislim, da je bil. Skupaj s prijateljem sva se ga lotila, vendar ne v kampu Plana, tako kot je mišljeno, temveč kar izpred Mirande v Selcah. Ta odločitev se je izkazala za potezo dneva, kajti, avtomobil je bil parkiran na varnem, čeprav se ga že nekaj let ne da zakleniti ...
In sva šla, se reče. In bolje, da ne bi. Trasa najprej zadiši po odličnem makadamkanju potem hitro zasmrdi po pohodništvu, no, ciklokrosu. Ni nama bilo jasno zakaj trasa poteka po brezpotju, kjer si vozen edino z električnim polnovzmetenim kolesom. Pa še klanec je. Šele doma sem ugotovil, da sva pešačila čez presihajoče Palčje jezero. Matr'! A je lahko še bolj kul kolesarjenje/pešačenje po jezeru, ki ga ni? Kako je lahko jezero na klancu? No, moram vprašati traserja, domačina ni bilo videti nikjer.
Še prej pa sva oplazila vojaško vadbišče na Počeku. Živa sva.
Od tega ciklokrosa naprej vse do še enega presihajočega jezera je makadamkanje z veliko začetnico. Jesen naju je poganjala med barve, ki jih vidiš le v teh tednih. Nobena pomladna in poletna lepota nima takšne milosti, kot sem jo videl v enem jesenskem obrazu. Kdo je že to rekel? Jesen ni slovo od poletja, zame je uvodnik v zimsko lepoto. Jesen v nama naju je tudi zavirala, pulz se ni znal prilagoditi trasi in letom. Vetrič je sušil najin znoj, podčelada je bila mokra, grlo pa skoraj suho. Dva bidona v presihajoči deželi sta nujna.
Ko sva zapustila vas Otok (mimogrede, če tole bere kolesar, ki je v tej vasi izgubil čisto nov števček Sigma, naj mu sporočim, da dela tudi na moji balanci! Hec, naj javi naslov, pošljem po povzetju) Spet sva se iz makadamkarjev prelevila v ciklokroserja. Traser je iz neznanih razlogov zavihal pot v levo, po kateri lahko samo hodiš. Preklinjanje ni dolgo trajalo. Po kakih petih minutah hoje sva prišla pred psa bokserja in lastnika. Bokser naju je ovohaval, prijatelj mu je ukazal, naj se najprej loti mene, češ, ker imam sladkorno. Lastnik pa ga je opozoril, da ima tudi bokser sladkorno. Komaj sva odnesla cele žabe pardon pajkice.
Hoja in preklinjanje se je izplačalo, potem sledi res čudovita makadamska pot vse do avtoceste E61. Na Ravbarkomandi sva imela makadama že čez glavo, zato sva nenalašč falila traso in jo mahnila kar čez Postojno proti Pivki, kar je bila kapitalna napaka dneva. Vsa pločevina na štirih kolesih je imela tisto uro, na tej relaciji, zborovanje. V Mirandi sva spila liter domačega soka, nisva se slikala z Mirando in ne bova na wall of fame ... Potem sva dobila še narezek na račun hiše, in ko je noč pogoltnila Selca, sva se z avtom odpeljala domov. Dragi makadamkarji, tam je dežela makadama, tam je še vse tako vabeče za kolesarje, da je nujno obiskati tiste ceste. Prekolesarila sva 61 kilometrov, nabralo se je 800 višincev in za 45 kilometrov makadama, skoraj nepretrganega ...
