Na razstavo ob 100-letnici tovarne čokolade Gorenjka, ki jo bodo odprli predvidoma junija, se v Mestnem muzeju Radovljica po besedah kustosinje Katje Praprotnik že pospešeno pripravljajo. »V muzeju hranimo obsežno zbirko ovitkov čokolade, starih in aktualnih, ki pa še ni popolna. Zato pozivamo vse, ki imajo doma kakšnega, da sem nam oglasijo,« kustosinja poziva bralce Dnevnika.
Prve čokolade so bile v obliki srčkov, ribic,...
»Predvsem pa zbiramo spomine tako na čokolado kot na delo v tovarni. Včasih traja nekaj časa, da se ljudje odločijo deliti z nami spomine, a ti so neprecenljivi. Ne samo za to razstavo, ampak tudi za zanamce. Že zdaj si mlajše generacije težko predstavljajo, kako je v tovarnah potekalo delo pred vojno pa tudi po vojni, takrat je bilo marsikaj drugače kot v današnjem času,« razmišlja Praprotnikova.
Začetki čokolade v Lescah segajo v leto 1922. Začelo se je v Dobrilovi hiši v Lescah, kjer je proizvodnjo čokolade zagnal tržaški Slovenec Adolf Zavrtanik. »Bil je zelo iznajdljiv: iz topovskih granat je izdelal valjčni stroj, s katerim so drobili kakavovo maso in jo mehčali z lesenim tolkalom. Že naslednje leto so se preselili k Fabjanetu, kjer so si uredili delavnico v nekdanjem hlevu. Podjetje je imelo izrazito družinski značaj, saj je zaposlovalo skupaj z družinskimi člani do sedem delavcev. Prve čokolade so bile majhne in različnih oblik, kot so na primer ribice in srčki,« opisuje Praprotnikova.
Med rednimi obiskovalci tudi kraljeva družina
Leta 1928 so Zavrtanikovi zgradili novo tovarno v Lescah s prvimi sodobnimi stroji. Na leto so, kot opisuje kustosinja, izdelali okoli 15 ton čokolade in čokoladnih izdelkov. Zaradi svoje kakovosti so te čokolade slovele daleč naokrog. »Med rednimi kupci so bili tudi člani kraljeve družine Karadjordjević, ki so se pogosto ustavili v Lescah, kadar so bivali na Bledu,« spomni Praprotnikova.
Med vojno je delo v tovarni po njenih besedah v veliki meri obstalo, po vojni pa je bila Tvornica čokolade Zavrtanik nacionalizirana. »Adolf Zavrtanik pa je tudi po nacionalizaciji ostal v tovarni kot tehnični vodja in kljub povojnemu pomanjkanju mu je uspelo vzpostaviti proizvodnjo z nadomestki. Za očetom je tehnično vodstvo prevzela njegova hči. Gorenjka, tovarna čokolade je bila ustanovljena leta 1948, deset let pozneje je bila preimenovana v Gorenjko, tovarno čokolade Lesce. Leta 1964 se je podjetje pridružilo tovarni Šumi v Ljubljani, nekaj let pozneje pa je skupaj s Šumijem prešlo v sistem Trgovskega in predelovalnega podjetja Žito Ljubljana. Vse do začetka 80. let so čokolado izdelovali v stari tovarni, šele takrat so proizvodnjo preselili na današnjo lokacijo,« opisuje Praprotnikova.
Prav gradivo, ki ga hranijo potomci Zavrtanika, začetnika čokolade v Lescah, bo po mnenju Praprotnikove močno obogatilo razstavo. K deljenju spominov pa bralce Dnevnika kustosinja vabi tudi s svojimi spomini. V Gorenjki je namreč delala tudi sama. »Dijaki smo decembra, ko so imeli povečan obseg dela, na pomoč hodili ob sobotah. Pakirali smo riževe čokolade in marsikdaj smo se lahko tudi posladkali,« se spominja. To pa je, kot se pošali, na njej pustilo poseben pečat: »Sem velika ljubiteljica čokolade, vendar sem zelo izbirčna.«