Britanka Jacqueline Edwards je mati petih otrok. Rodila jih je v vsakem desetletju svojega življenja in pravi, da jo je pri vsaki nosečnosti motila ista stvar.
Tu je zgodba mame petih otrok:
"Na pregledu so me izmerili okrog trebuha in mi rekli, da so mere spet majhne in da bom morala priti na slikanje ter spremljanje otrokovega srčnega utripa. Takrat sem bila stara 50. let in noseča s svojo hčerko. Očitno jih je skrbelo, da je otrok premajhen. Zaradi carskega reza v preteklosti, sem imela rizično nosečnost.
V resnici pa se še v nobeni nosečnosti nisem počutila tako dobro in sproščeno kot takrat. V isti situaciji sem bila že štirikrat, zato sem vedela, da moram prisluhniti svojim instinktom. Poleg tega sem podrobno poznala tudi sistem v porodnišnici in storitve.
Nekatere stvari so se od prvega poroda dalje spremenile na bolje, vendar je odnos do nosečnic še vedno neprizanesljiv.
Ženske smo še vedno obravnavane kot pasivne pacietke, ki niso dejansko aktivno udeležene v porodu. Ne glede na to kako izkušena je ženska, vedno zdravnik ve, kaj je najbolje.
Moj peti porod je bil najhujši od vseh. Rodila sem v 41. tednu, vendar vse ni potekalo dobro, zato sem na koncu rodila v vakuumom.
Bilo je zelo mučno, kričala sem od bolečine, vendar mi v nobenem trenutku niso ponudili ničesar, kar bi olajšalo vse skupaj.
Po porodu sem zelo krvavela in potrebovala veliko transfuzij, da sem prišla spet k sebi. Kaj je šlo narobe? No, naj povem, da so bili zdravnikovi nameni verjetno dobri, ko je hčerko hitro hotel spraviti iz mene, saj sem rojevala v pozni starosti. A je potiskanje trajalo kakšno uro, običajno pa pustijo žensko do dve uri, preden opravijo poseg.
Predvsem mislim, da se je tu pojavila ista težava, ki jo videvam v vseh letih, odkar rojevam: moje potrebe niso bile slišane, kaj šele uslišane. Moja bolečina je bila nepomembna.
Hotela sem nekaj za lajšanje bolečin in še nekaj časa potiskati, saj dojenček ni kazal znakov stiske. Vendar se med porodom nisem morala postaviti zase in nisem imela ob sebi nikogar drugega, ki bi se. Še vedno se pričakuje, da bodo bodoče mamice molčale. Že med prvim porodom so mi v nekem trenutku zabrusili, naj neham vpiti in raje pritiskam, in to se je ponovilo čez 20 let, ko sem dobila očitek, da sem povzročala hrup med rojevanjem.
Očitno se pri nas uspešen porod šteje tako, da sta mati in otrok živa ter zdrava."
Imate sami podobno izkušnjo?
Vir: Zadovoljna.rs
Prisluhnite aktivni podkastu!
Dr. Ana Debevc Prašnikar: "Največja napaka je to, da ljudje sploh ne razmišljajo o vitalnosti":
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
