Ronaldo iz Pirana in njegov šopek zanimivih nogometnih zgodb

Nogomet 23. Apr 202210:00 > 12:44 4 komentarji
FOTO: Uroš Skaza.

Patrik Ipavec je nekdanji legendarni primorski napadalec, ki je zablestel kot zelo mlad, a potenciala potem nikoli ni povsem unovčil. Ronaldo iz Pirana, kot so ga klicali, je na svoji športni poti nabral kup zanimivih nogometnih zgodb. O Ottu Bariću, Ivicu Osimu, Ćiru Blaževiću, Branku Oblaku, Zlatku Zahoviću in preostalih velikanih, s katerimi se je srečal, se je z veseljem razgovoril. Seveda je 44-letni Pirančan pojasnil tudi to, kako je nastal njegov zanimiv vzdevek. Enourni klepet je minil, kot bi mignil.

“Ko smo s Primorjem prišli do zmage nad Mariborom, sem zabil odločilen gol, potem ko sem z žogo krenil iz svoje polovice, pretekel 50 metrov in preigral pet nasprotnikov. Kot zadnji je ‘padel’ zdajšnji selektor Matjaž Kek. Po tekmi so novinarji pisali, da sem zadel v Ronaldovem slogu. Potem sem na podoben način gol dosegel še nekajkrat in ljudje so me začeli klicati po tem imenu,” je Patrik Ipavec najprej pojasnil, kako je nastal vzdevek Ronaldo iz Pirana, po katerem ga marsikdo pokliče še danes.

“Prijatelji me pogosto še vedno pokličejo po tem imenu, včasih tudi kdo drug, ki se me morda spomni,” je v smehu priznal 44-letni Pirančan, ki je na ta vzdevek seveda ponosen. Ronaldo, “pravi” in ne Cristiano Ronaldo, kot radi pravijo nogometni romantiki, namreč ni kdorkoli. Brazilec je (bil) idol vseh nogometašev, ki so igrali pred 20, 30 leti. Sploh napadalcev.

“Bil je tudi moj vzornik, seveda. Zame je on še danes eden in edini. Pravi Ronaldo,” je prepričan tudi Ipavec, ki je, podobno kot njegov leto starejši zvezdniški vrstnik iz Brazilije, nase opozoril že kot zelo mlad.

Patrik Ipavec pravi, da ga prijatelji še danes kličejo Ronaldo iz Pirana. FOTO: Uroš Skaza.

Karieri obeh so potem (z)motile poškodbe. Zanimivo, oba sta imela težave s koleni. “Hitrejši igralci se vedno poškodujejo hitreje. Bolj kot si eksploziven, bolj telo trpi. To mi je vedno govoril tudi Branko Oblak, moj trener pri Kopru,” pravi Ipavec, ki je z uradno najboljšim slovenskim nogometašem vseh časov sodeloval v drugi od treh epizod, ki jih je v Kopru preživel.

Z 20 leti debitiral za reprezentanco, potem za njo ni več igral

Tam je podpisal prvo profesionalno pogodbo, potem ko je pred tem nogomet začel igrati na ulicah Pirana in pozneje v tamkajšnjem klubu v drugi ligi debitiral s 16 leti. Po dveh letih se je preselil v Koper in v sezoni 1996/97 z 19 leti prvič zaigral v prvi ligi.

“Najprej je bilo mišljeno, da bomo igrali v drugi ligi, potem pa se je v prvi ligi izpraznilo eno mesto in čez noč smo se znašli med prvoligaši. Okrepili smo se z mladimi lokalnimi igralci, prišli so Amer Jukan, Martin Pregelj, Saša Jakomin … Trener je bil Branko Zupan. Zbrala se je neizkušena ekipa z vseh vetrov, ki se je nenadejano znašla v prvoligaškem tekmovanju. Nič čudnega, da smo izpadli,” se je spomnil sezone, v kateri je dosegel štiri gole.

Fotografija iz časov, ko je še igral nogomet.

“Prvega gola v Beltincih ne bom pozabil nikoli, spominjam pa se tudi vzdušja in polnih tribun na Bonifiki. Na tekme je vedno hodilo dva, tri tisoč ljudi in več. To danes močno pogrešam,” je povedal Ipavec, ki je kljub izpadu Kopra ostal med prvoligaši.

Po koncu sezone je okrepil Primorje in v Ajdovščini navdušil. V sezoni 1997/98 je dosegel 12 prvenstvenih golov, nekateri med njimi so bili spektakularni, in si prislužil najprej vpoklic v mlado, potem pa še člansko reprezentanco. Pod vodstvom Bojana Prašnikarja je zbral dva nastopa na prijateljskih tekmah na Cipru februarja 1998.

“Bil sem res ponosen. Ko sem prišel v reprezentanco, je bil to zame nov svet. Sami zvezdniki, kot sta Zlatko Zahović in Ermin Šiljak, ki sem ju prej spremljal po televiziji. Če bi ju srečal na ulici, bi ju verjetno prosil za avtogram, tako pa sem z njima treniral in igral. Na prvi tekmi proti Slovaški sem celo izsilil prosti strel, s katerega je potem Zahović zadel,” se je spomnil prvih dveh in, kot se je izkazalo čez leta, tudi zadnjih tekem za Slovenijo, ki ju je dočakal že z 20 leti.

Zaradi Amirja Karića ni igral proti Zinedinu Zidanu

Od tretjega nastopa, ki bi se zgodil na precej bolj nepozabni tekmi, ga je ločilo le nekaj trenutkov. Oktobra 2002, ko se je po dobrih igral v dresu Kopra vrnil v reprezentanco, bi moral zaigrati pred skoraj 80 tisoč gledalci na stadionu Stade de France, kjer je Slovenija v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2004 proti Franciji izgubila z 0:5.

Zinedine Zidane proti Saši Gajserju. FOTO: Guliverimages.

“Tik preden bi moral steči na igrišče in zamenjati Šiljaka, se je poškodoval Amir Karić in zahteval menjavo. Namesto mene je potem zaigral Suad Fileković. Amirja še danes zbadam, da mi je uničil veliko priložnost. Lahko bi izpolnil otroške sanje in zaigral z Zinedinom Zidanom,” se je spomnil dogajanja na kultnem stadionu v Parizu.

Od vseh zvezdnikov, ki so takrat igrali za Francijo (Thierry Henry, Patrick Vieira, Marcel Desailly, Fabien Barthez, Lilian Thuram …), si je seveda najbolj zapomnil predvsem enega. Zinedina Zidana.

“Spomnim se, da se je na igrišču pojavil tik pred začetkom tekme, prej se je namreč ogreval v tunelu, na kolesu. Ko se je tekma začela, je blestel. Aleksander Knavs, ki je bil takrat poškodovan in je sedel na klopi, mi je med tekmo govoril, da to, kar počne, enostavno ni pošteno. Da je predober in bi mu morali prepovedati igrati nogomet,” se je enega največjih mojstrov v zgodovini nogometne igre spomnil Ipavec, ki je na svoji športni poti pobliže spoznal še nekatere nogometne velikane.

Zavrnil je Ivico Osima in pristal pri Ottu Bariću

Enega od njih, legendarnega bosanskega trenerja Ivico Osima, ki je pustil globok pečat v Avstriji, je zavrnil po odlični sezoni v dresu Primorja. Takrat je bil na pragu prestopa v graški Sturm, a se odločil za drugo pot.

“Po finalu pokalnega tekmovanja proti velenjskemu Rudarju, ki smo ga izgubili, sem odšel v Gradec in pod vodstvom Ivice Osima, ki me je opazoval dlje časa, treniral deset dni. Dogovorjen sem bil za petletno pogodbo, potem pa se je čez noč obrnilo drugače,” je povedal.

Otto Barić je v Avstriji osvojil kar 14 lovorik. FOTO: Guliverimages.

“Spomnim se, da sva se z Darkom Milaničem, ki je takrat igral za Sturm in bil njegova legenda, v petek vozila v Slovenijo s prijateljske tekme, na kateri sem za Sturm tudi zadel, imeli smo namreč prost konec tedna. Potem pa me je klical moj takratni menedžer Tone Hrovatič in mi dejal, da bom z Željkom Milinovićem odšel v Linz. Da je tako obljubil Ottu Bariću, ki je bil tam takrat trener, pa tudi pogodba je bila boljša, tako da sem odšel tja,” se je spomnil Ipavec in dodal, da je iz rok izpustil še nekaj priložnosti, za katere nikoli ne bo izvedel, kako bi se izšle.

“Že po polovici sezone pri Primorju me je klical Ivica Šurjak iz Hajduka in me želel imeti v Splitu. Resno se je zame takrat zanimala tudi Ancona, ki je nastopala v drugi italijanski ligi, toda moj menedžer je dejal, da ne bom odšel nikamor. Rekel je, da je že vse dogovorjen z Atalanto, h kateri naj bi odšel poleti, kar pa se potem ni zgodilo,” je dejal in v nadaljevanju pojasnil, kaj se je dogajalo v Linzu.

“Ni se razpletlo tako, kot sem pričakoval. Bil sem šesti tujec, ki ga niso mogli registrirati. Peti je bil na izhodnih vratih kluba, a potem ni odšel. Trener Barić je bolj kot napadalca potreboval branilca, tako da je najprej registriral njega, meni pa rekel, naj malo počakam. Prvenstvo se je začelo, Linz je bil hit in se je s Sturmom boril za naslov, jaz pa sem ostal na stranskem tiru,” se je spomnil dogajanja v Avstriji, kjer je v zelo kratkem času spoznal dva nogometna velikana s področja nekdanje skupne Jugoslavije. Ob Osimu še Otta Barića.

Ivica Osim je Sturmu prinesel osem lovorik in z njim igral v ligi prvakov. FOTO: Guliverimages.

“Oba sta bila odlična trenerja. Osim je bil malce bolj avtoritativen. Bil je odličen trener, imel je veliko avtoriteto. Pri njem si, ko si stopil na igrišče, vedel, da boš tam ostal vsaj dve uri. Z Barićem je bilo drugače. Z njim si se počutil, kot da je tvoj oče. Veliko se je pogovarjal z nami. Treningi so bili intenzivni in kratki. Zdelo se mi je, da treniramo še manj kot v Sloveniji,” je povedal o nekdanjima trenerjema Sturma in Linza, za katera pa nikoli ni zaigral.

V drugi polovici edine sezone, ki jo je prebil v Avstriji, je v tamkajšnji prvi ligi namreč nastopal za Styer. “Tja me je, potem ko sem zanj lahko nastopal samo v drugi ekipi v amaterski ligi, posodil Linz. Šlo mi je dobro, toda po koncu sezone sem si rekel, da sta možnosti samo dve. Linz ali vrnitev v Slovenijo oziroma odhod kam drugam,” je pojasnil.

Ivan Zidar in njegov ukaz: “Shujšaj!”

Zgodilo se je, da se je vrnil v Slovenijo in okrepil Olimpijo, pri kateri pa se spet ni izšlo po željah. Ne enkrat, ampak kar dvakrat. Leta 1999 je bil član Olimpije le pol leta, leta 2001 še manj. V dveh obdobjih za starim Bežigradom je zbral komaj deset nastopov, zadel ni niti enkrat.

“Ko me je poklicala Olimpija, sem se prek telefona v enem dnevu dogovoril za prestop. Prvič so mi nagajale poškodbe. Na pripravah smo tekli po snegu, ko me je začelo špikati v kolenu. Mislil sem, da bo okej, potem se je izkazalo, da imam počen meniskus. Pol leta sem bil tam, a sem imel vseskozi težave,” je povedal o prvi epizodi pri Olimpiji, pri kateri je bil v času Ivana Zidarja.

Ivan Zidar je bil predsednik Olimpije med leti 1978 in 1982 ter 1988 in 2000.

“Bil je zelo temperamenten, znal je udariti po mizi in se razjeziti, toda po drugi strani je znal biti do svojih nogometašev tudi zelo dober. Ni bil tako grozen, kot so ga mnogi opisovali. Meni je bil všeč,” je povedal o legendarnem predsedniku Olimpije in z nami delil tudi eno od anekdot, ki jih je doživel v njegovi družbi.

“V Olimpijo sem prišel skupaj z Markom Kmetcem in Nastjo Čehom. Spomnim se, da smo pogodbe podpisali v njegovi pisarni v podjetju SCT. Vsem trem je najprej povedal isto: ‘Kdor se bo zafrkaval, bo letel iz kluba!’ Potem nam je zabičal, da moramo vsi trije shujšati. Marko je bil precej suh, povedal je, koliko tehta, in res ni bilo dosti, pa se je predsednik vseeno zadrl: ‘Shujšaj!’ Pri njemu je bilo vedno tako. Bil je direkten. Vedno je povedal, kar mu je ležalo na duši,” je dejal o vplivnem in zloglasnem gospodarstveniku, ki je bil takrat pri koncu svojega drugega predsedniškega mandata na čelu Olimpije. Zapustil jo je leta 2000.

Ipavec je leto pred tem za dve leti odšel Gorico in z njo leta 2001 osvojil pokalni naslov. Ravno po zmagi nad Olimpijo.

Po drugem odhodu iz Olimpije bi se s 24 leti kmalu upokojil

“V prvi sezoni pri Gorici nisem blestel, v drugi pa sem igral zelo dobro. Še najbolj na povratni tekmi finala pokalnega tekmovanja, ko smo osvojili naslov. Najprej smo proti Olimpiji na prvi tekmi v Ljubljani izgubili z 0:1, čeprav bi morali izgubiti z 0:5, saj so nas nogometaši Olimpije povsem povozili, na drugi pa smo prišli do velikega preobrata in pred polnim stadionom v Novi Gorici zmagali s 4:2. Sam sem bil igralec tekme. Dosegel sem prvi gol, podal za drugega in izsilil enajstmetrovko, s katere smo dosegli tretji gol,” se je spomnil lovorike z Gorico, ki jo je potem takoj zapustil in se vrnil v Olimpijo.

Priznava, da je na nogometni poti sprejel nekaj nepravilnih odločitev. FOTO: Uroš Skaza.

“Ko sem odšel iz Gorice, je bilo v klubu kaotično. V Novi Gorici so imeli dve upravi. Ena je odšla, druga je prihajala. Sploh se ni vedelo, kdo ima glavno besedo. Pogodba z Gorico mi je potekla, ampak v njej je bil nek člen, zaradi katerega sem ji bil še vedno zavezan in stvari so se začele zapletati, tako da za Olimpijo nisem mogel igrati,” se je spomnil agonije, zaradi katere je pri 24 letih razmišljal celo o tem, da bi končal z igranjem nogometa.

“Odigral sem tri tekme, potem pa nisem več smel. Čakal sem, da se stvari razpletejo, ampak se niso. Ko sem začutil, da so tudi v klubu stvari začeli zapletati, sem se odločil, da se umaknem sam. Potem sem bil nekaj časa brez kluba in izgubil voljo do nogometa. Mislil sem, da bom končal. Na srečo se to ni zgodilo. Še več, pozneje sem se dvignil in prišel vse do reprezentance. Ni mi žal, da sem bil član Olimpije, obžalujem pa, da se tam nisem mogel pokazati v pravi luči,” je povedal o kratkem obdobju, ki ga je preživel v Ljubljani.

Kariera Patrika Ipavca:

Koper (julij 1996 – julij 1997), Primorje (julij 1997 – julij 1998), Linz/Steyr, Avstrija (julij 1998 – januar 1999), Olimpija (januar 1999 – julij 1999), Gorica (julij 1999 – julij 2001), Olimpija (julij 2001 – januar 2002), Koper (januar 2002 – julij 2003), Mura (julij 2003 – januar 2006), Enosis, Ciper (januar 2006 – julij 2007), Ethnikos, Ciper (julij 2007 – julij 2008), Koper (julij 2008 – januar 2010), Livar (januar 2010 – julij 2010).

Dnevi, ko je v Muri za evforijo skrbel sloviti Hrvat

Pozneje je bil leto in pol spet član Kopra, nakar se je leta 2003 preselil v Mursko Soboto. V Fazaneriji je igral, ko je bil tam legendarni Miroslav Ćiro Blažević.

“Z njim sem doživel vse, kar sem pred tem o njem slišal. Norišnica. Na prvem treningu nas je spremljalo kar tri tisoč gledalcev. Vsi smo bili začudeni. Ko je prišel, se sploh ni zmenil kaj dosti za nas, le odšel je na igrišče in začel svoj šov. Mahal je občinstvu, potem pa se drl na prvega igralca, ki mu je prišel pod nos. To je bil njegov način dela. Pogosto je igralce nadiral brez kakšnega razloga, bil je tudi žaljiv in nas ustrahoval. In obratno. Ko je za koga mislil, da je dober, ga je hvalil na vsakem koraku in ga dvigoval v nebo,” se je razgovoril o še enem nogometnem velikanu s prostorov nekdanje skupne države.

Legendarni Ćiro Blažević je pri Muri zdržal le dva meseca in pol. FOTO: Guliverimages.

“Spomnim se, da sva enkrat s soigralcem po tekmi prišla na večerjo, ko sva v restavraciji zagledala tudi njega. Tam je bil z nekom iz uprave, a naju sploh ni prepoznal. Mislil je, da sva navijača. Šele ko mu je človek iz kluba pojasnil, da sva njegova igralca, se je začel dreti, kaj tam počneva in nama zabičal, naj ne pijeva alkohola,” se je spomnil anekdote s trenerjem, ki je pet let pred tem Hrvate popeljal do brona na svetovnem prvenstvu in bil oklican za trenerja vseh trenerjev.

Ćira Blaževića je odnesel dogodek na pikniku

V Fazaneriji sloviti Hrvat ni zdržal dolgo. Evforija, ki jo je v Murski Soboti zanetil poleti 2003, je hitro potihnila. Odšel je že v začetku jeseni istega leta. Naš sogovornik je pojasnil, kaj je bila kaplja čez rob, ki ga je odgnala iz Slovenije.

“V prvenstvu smo takrat zaostali za vrhom, tako da smo vse stavili na pokal. V četrtfinalu smo igrali proti Nafti, ki je bila tretjeligaš, a vseeno izpadli. V Lendavi so po tekmi pripravili piknik, zabavo, na katero smo bili vabljeni tudi mi. Ko smo prišli, so nas domačini začeli provocirati in postalo je napeto, zato se je takratni kapetan Nihad Pejković odločil, da odidemo,” je povedal.

“Ko je to videl Ćiro, se je začel dreti, naj nam ne pade niti na pamet in naj se vrnemo nazaj, dokler on ne reče drugače. Nismo ga poslušali in smo vseeno odšli. To se je zgodilo pred očmi najtesnejšega sodelavca takratnega predsednika Georga Subana, ki ga je poklical v Srbijo in mu razložil, kaj je videl. Predsednik je Ćira potem odpustil, saj je ocenil, da mu ekipa ne sledi več. Dan za tem je Ćiro prišel na trening v civilni opremi, nam zaželel srečo in odšel,” je nadaljeval Ipavec, ki se dogajanja izpred skoraj dveh desetletij še danes dobro spomni. V Fazaneriji je užival.

Namesto na Kitajskem je pristal na Cipru

“Tisto leto in pol je bilo krasno. Zelo lepa epizoda. V Murski Soboti ljudje praktično živijo za Muro. Zato sem bil tudi zelo vesel, ko so lani osvojili naslov prvaka. Podobne cilje smo imeli tudi mi, ampak se je vse skupaj zgodilo prehitro. Ni bilo sistematičnega dela s strani uprave, strokovnega vodstva in tudi ekipe. Na začetku je še šlo, malo zaradi evforije in vse energije, ki jo je Čiro prinesel, potem se je vse skupaj hitro sesulo,” je opisal svoji dve leti in pol v dresu Mure, za katero je dosegel 11 golov, potem pa v začetku leta 2006 za naslednji dve leti in pol odšel na Ciper.

V prvi slovenski ligi je zbral 237 tekem in 60 golov.

Najprej je tam igral za Enosis Paralimni in potem še za Ethnikos iz Larnake. “Najprej sem bil tik pred prestopom na Kitajsko, na koncu pa sem pristal na Cipru. Prestop je urejal Amir Ružnić, ki je začenjal menedžersko pot. Pri Muri ni bilo denarja, Suban se je umikal, zato sem prekinil pogodbo in šel. Čeprav sploh nisem vedel, kam. Izpadlo je dobro. Užival sem v življenju in igral dober nogomet. Dokler niso prišli otroci, potem se je bilo treba odločiti. Zaželel sem si, da bi bil ob družini in se vrnil domov,” je povedal oče dveh hčera, ki sta danes stari 15 in 22 let.

Vrnitev v Koper in za las zgrešeni zgodovinski naslov

Nogometne kariere takrat še ni končal. Spet, še zadnjič, se je vrnil v Koper. “V prvi sezoni smo se borili za obstanek, potem je prišel Nedžad Okčić in šlo je navzgor. Odločilen faktor je bil Miran Pavlin. Z njegovim prihodom se je vse spremenilo. Bil je avtoriteta v garderobi in na igrišču. Spremenil je miselnost ekipe. O tem, kaj je ekipi dal kot nogometaš, niti nima smisla razpredati. Vsi vemo, kje je igral. Koper je potem celo postal prvak,” se je spomnil do zdaj edinega državnega naslova Kopra, ki pa ga sam ni doživel.

Po polovici nepozabne sezone sezone 2009/10 je namreč odšel. “Imel sem težave s poškodbami, ki so si sledile ena za drugo, zato sem se odločil, da imam dovolj. Še tri mesece sem igral za Livar iz Ivančne Gorice v drugi ligi in z nogometom končal. Resda sem potem še kakšne pol leta igral v avstrijski peti ligi, a to ni bil resen nogomet. Bolj rekreacija ob koncu tedna,” je pojasnil Ipavec, ki nogometa danes niti rekreativno ne igra več. “Le še enkrat, dvakrat na mesec z veterani Pirana,” je povedal in priznal, da v nogomet sploh ni več vpet.

Prepričan, da ni dosegel niti polovice tega, kar bi lahko

“Najprej sem bil trener, ukvarjal sem se z mladimi, a sem potem kmalu ugotovil, da ne bo šlo. Zmanjkalo je časa, polovičar pa ne želim biti. Odločil sem se, da bom počel to, od česar živim,” je dejal Ipavec, ki ima danes v lasti gostinski lokal v Piranu.

“Po ženini strani je gostinstvo v naši družini tradicija. Sploh zdaj, ko so sezone vse bolj polne, je dela veliko. Poleti, ko ponujamo tudi kaj za prigrizniti, še toliko več,” je razkril, s čim si kruh služi danes. Sicer ne živi v Piranu, ampak v Luciji zraven Portoroža.

V življenju v Luciji uživa. FOTO: Uroš Skaza.

“Odkar sem z 20 leti prvič šel od doma, imam stalno bivališče tukaj. Lepo mi je. Zjutraj po navadi vstanem in pojem zajtrk z ženo. Potem gre ona v lokal, jaz pa v nabavo. Pozneje kaj skuham otrokoma, kuhanje je postalo moj hobi, popoldne pa me najdete v lokalu. V obratovanje lokala je vpeta cela družina,” je povedal in dodal, da ga gostje pogosto opomnijo na njegovo nogometno preteklost.

Včasih se ob tem zamisli in se vpraša, koliko bi v nogometu lahko naredil, če bi se nekatere stvari na njegovi športni poti obrnile v drugo smer. “Kot je večkrat dejal legendarni Ćiro, za uspeh potrebuješ več sestavin, a brez ene ne gre. To je sreča. Meni jo je zmanjkalo. Pogosto se je nekaj zalomilo. Včasih tudi po moji krivdi,” je priznal.

“Še danes trdim, da v nogometu nisem dosegel niti polovice tistega, kar bi moral. To pušča grenak priokus,” je dejal na koncu enournega pogovora, ki je ob pripovedovanju zanimivih anekdot minil res hitro.

Približno tako hitro, kot je sam v svojih najboljših nogometnih letih švigal med nasprotnikovimi branilci. Resda ni dosegel tega, kar je želel, a mu vseeno ni uspelo malo. Dokaz je tudi dejstvo, da spomin na Ronalda iz Pirana na Primorskem danes, skoraj četrt stoletja pozneje še vedno živi.

Naj zmaga Koper, ki ima več možnosti za naslov

Ipavec je spregovoril tudi o Kopru in nedeljski tekmi proti Olimpiji, ki je bila tudi eden izmed razlogov, da smo se spomnili nanj.

Prva medsebojna tekma na Bonifiki v tej sezoni se je končala z zmago Olimpije z 1:0.

“Zna biti, da si bom to tekmo celo ogledal. Za koga bom navijal? (smeh, op.p.). Igral sem za oba kluba, tako da moram navijati za oba, a bosta oba seveda težko zmagala. Naj zmaga Koper, ki ima več možnosti za naslov, in se potem v zaključku prvenstva poda v boj za naslov z Mariborom,” je povedal pred nedeljskim derbijem 32. kroga Prve lige Telemach, v kateri ima Koper pet krogov pred koncem le točko zaostanka za vodilnim Mariborom in je v igri za naslov.

“Upam, da bo Koper prvak, ampak se mi glede na razpored do konca zdi, da ima več možnosti za naslov Maribor. Čeprav bi si seveda želel, da bilo drugače. Bo pa težko,” je dejal o možnosti, da bi na Bonifiki drugič v zgodovini kluba in prvič po letu 2010 proslavljali naslov državnega prvaka.

Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje