V začetku avgusta smo si v Dolomitih privoščili obisk turistične klasike – krožno pot okoli Treh Cin z izhodiščem pri koči Rifugio Auronzo na nadmorski višini 2320 metrov. Gorska pot do asfaltiranega parkirišča je plačljiva, za osebni avto pa je treba v času glavne poletne sezone odšteti 30 evrov, pri čemer je park treba zapustiti do večera (zato kartico hranite do izstopa iz parka). Sami smo imeli srečo, da smo se pripeljali do vrha, saj je v glavni sezoni romanje turistov tako številno, da so varuhi parka prisiljeni cesto občasno tudi zapreti. Če se želite izogniti vožnji po serpentinah, lahko sedete tudi na enega od avtobusov, ki vozijo do izhodiščne točke. Psi na avtobusu so dobrodošli.
Za lahkoten korak po poti 101
Po krajšem razmisleku in v izogib črednemu nagonu, ki se mu je ob tako številni množici turistov težko upreti, smo se odpravili po poti 101 proti vzhodu. Široka pot s komaj zaznanim vzponom vodi do sedla Forcella Lavaredo, od koder se mogočne Tri Cine prvič pokažejo v vsej svoji lepoti. Pot se nadaljuje po melišču pod Monte Paternom – v skalah lahko opazite vešče plezalce – do manjše kamnite cerkvice in ob njej planinske koče Rifugio A. Locatelli/Dreizinnen Hütte, na nadmorski višini 2405 metrov, od koder se odpre pogled na tri »špičke«. Da gre za največkrat fotografiran pogled na Tri Cine, vam bo hitro jasno, saj se boste morali skoraj postaviti v vrsto, da v objektiv ne boste ujeli naključnega in nad svojim podvigom navdušenega turista.
Tudi ta koča je v poletnih mesecih odprta, vendar ne bo odveč namig, da si v nahrbtnik vseeno spravite manjšo malico, obvezno tudi steklenico vode, saj boste v glavni sezoni na kosilo čakali zunaj v vrsti. In medtem ko boste ob koči grizljali jabolčne krhlje, vas bo pogled na jezera v bližnji dolini prepričal še o krajšem spustu do dveh v soncu se bleščečih jezerc Laghi dei Piani. To pa je praktično vse, kar mogočne Tri Cine, ki so tudi pod zaščito Unesca, ponudijo radovednemu turistu.
Za obisk vsaj polovico dneva
Od tu se lahko vrnete po isti poti – kar je za ljudi, nevajene hoje po melišču in s slabšo telesno pripravljenostjo, najboljša izbira. Kljub vsemu je obvezen obisk masiva v primerni obutvi. Lahko pa izberete malo večji izziv, ki je sprejemljiv tako za rekreativnega pohodnika kot za družine z malo starejšimi otroki, vajenih hoje, in krožno pot v isti smeri nadaljujete po poti 105. Ob tej poti boste lahko dejansko zaužili vso mogočnost Treh Cin, saj jih boste obhodili. Malo večji vzpon vas bo čakal vse do sedla Forcella del Col di Mezzo, ki pa ga lahko izkoristite tudi za krajši postanek. Kajti pogled na okoliške vršace vam bo vzel sapo, hkrati pa boste obžalovali, da na telefonu nimate aplikacije, ki bi vam imensko opisala gorski masiv.
Koliko časa vam bo krožna pot vzela, je vsekakor težko oceniti. Po nekaterih ocenah sama hoja traja dobre tri ure, vseeno pa vam svetujemo, da si za obisk vzamete ves dan. Mi smo porabili sedem ur, saj smo se vmes večkrat ustavili, si vzeli obvezne postanke za fotografiranje in malico z odlično jabolčno pito pri koči Rifugio A. Locatelli, ki smo jo lahko naročili zunaj, brez čakanja v dolgi vrsti. In seveda postanek za osvežitev štirinožne spremljevalke v številnih manjših potočkih, ki jih je izurjena iskalka vodnih virov brez težav našla.