Kaj pa, če bi se kakšen naš pevec slikal v čipkasti obleki?

Naslavljali bomo stereotipe. V portretu naše boksarke, ki še ni izgubila dvoboja, bomo izvedeli, kako je sploh začela. Boks je ni posebej zanimal in bila je tudi precej nerodna, trener pripoveduje, da je prvič, ko je skočila s kolebnico, padla na hrbet. Ampak v bližini njenega doma je bila edina športna dvorana ta za trening boksa in danes je prvakinja in se bo morda kmalu spopadla s hčerko slavnega Muhameda Alija. Za rezervo, tako pravi, ker nikoli ne veš, pa je pred diplomo v matematiki. Na fakulteti je izbrala smer finančna matematika.

Pred dnevi je bila v Guardianu, ob vseh novicah o covidu, ameriških volitvah, in drugih iz vsega sveta, najbolj brana in deljena novica o naslovnici revije Vogue. Prvič v 127-letni zgodovini revije je bil na njej moški. Pa to ni bila glavna novica, razburjenje je povzročilo to, da je bil oblečen v dolgo čipkasto obleko. Odzivi so bili hitri, na fotografijo pa so se spravili znani komentatorji in mnenjski voditelji desne provenience. Hitro pa so šli v bran tudi številni, ki so izbiro naslovnice podprli.

"Dajte nam nazaj prave moške,"  je bil eden izmed bolj blagih odzivov. Ampak značilnih. Kaj v tem kontekstu pomeni termin pravi moški? Ker nenazadnje, eden izmed komentarjev je bil tudi, da moraš za to, da se daš na naslovnico v čipkasti obleki, prav zares imeti ... jajca.

No, nekje vmes v razpravi so še povezali moške v kiklah in marksizem, da  gre to menda z roko v roki, vse skupaj pa da ruši ustaljeni red stvari. 

Ki da je tak od nekdaj.

Kar pa je seveda čista zmota, samo če pogledamo, kako so se moški oblačili skozi zgodovino, dvor Ludvika XIV., Sončnega kralja, je dobro dokumentiran in tam so prav toliko metrov najbolj fine svile in čipk porabili enako za moške kot za ženske. In tako naprej. Hlače so nekaj časa sploh veljale kot nespodoben kos oblačila, tudi pri moških.

Primerjave med razpravami, ki potekajo pri nas in v tujini, so kar zanimive.

Predstavljajmo si, kaj bi se zgodilo pri nas, če bi se recimo Jan Plestenjak, ta primerjava zato, ker je tudi na naslovnici Vogue priljubljeni pop pevec, slikal za naslovnico katere izmed revij v čipkasti obleki?

Raziskovalec, umetnostni kritik, pisatelj John Berger se je že v sedemdesetih veliko ukvarjal prav s tem, kako gledamo in kaj vidimo, posebej ko gre za moške in ženske. Med drugim je zapisal: "To lahko poenostavimo takole: moški deluje in ženska se pojavi. Moški pogleda žensko. Ženska gleda sebe na način, kako je gledana. To ne določa samo večine odnosov med moškim in žensko, določa tudi odnos žensk do samih sebe. Opazovalec ženske znotraj nje je moški: opazovana ženska. Tako postane objekt, objekt vida: pogled."

Problem nastaja, ko se ti pogledi začnejo obračati, kar se na nek način dogaja v zadnjih desetletjih in to zbuja nelagodje in negotovost.

Pri nas bi lahko rekli, da je razprava v marsičem obstala oziroma večina orje kar po starem. 

Notranji minister se tako kot nekakšen arbiter ali cenzor spravi na vsebino filma o izbrisanih, evropska poslanka govori o pravi in nepravi umetnosti in tako naprej. 

Nekoliko to spominja na konservativne poglede nekaterih naših izseljenskih društev izpred nekaj let, ko so bili, tudi oni, užaljeni in prizadeti zaradi načina, kako je Slovenija predstavljena v filmu. Tako so pred leti avstralski izseljenci zahtevali, da na festival v Sydneyju ne bi uvrstili  filma Jana Cvitkoviča Od groba do groba. Da to pa že ni prava podoba Slovenije. Verjetno so to še vedno le idilične kmetije in gore in narodne noše.

Film je nasploh očitno pri nas sumljiva in nepriljubljena zvrst, morda še nekoliko bolj kot druga področja umetniškega ustvarjanja.

Tako smo lahko te dni brali, da je režiser Slobodan Maksimović za svoj nov filmski projekt dobil od filmskega sklada v Luksemburgu 500 tisoč evrov, podprli so ga Hrvati, HRT, Slovaki, RTVS, naša RTV, pa sklad Ustvarjalna Evropa. Manjka pa mu denar Filmskega sklada. Tam že potrjena in odobrena sredstva stojijo zamrznjena že nekaj mesecev. Ker so snemanje filma in izplačila vezani na časovne roke, bo morda vse skupaj propadlo.

Znana je anekdota iz časa Stalina. Zdelo se mu je, da gre nekam veliko denarja za filmsko industrijo. K sebi je poklical filmske ljudi in jih vprašal, koliko filmov naredijo na leto. "Okoli sto," je bil odgovor. "In koliko od teh je dobrih?"  "Okoli deset." "Prav," je odločil generalisimus, "od zdaj naprej bomo vsako leto naredili deset filmov."

Še ena, menda resnična anekdota iz Stalinovih časov, ta je iz knjige Hrumenje časa.

Slavni skladatelj Šoštakovič je bil na vrhu slave in uspeha. Potem pa je na premiero nove opere prišel Stalin. Naslednji dan je v uradnem časopisu, Pravdi, izšla uničujoča kritika. Šoštakovič je vedel, kaj ga po vsej verjetnosti čaka, od izida kritike se je vsak večer, s spakiranim kovčkom, v otrpli grozi usedel na hodnik, pred dvigalo in čakal, vsako noč. Tako je hotel zaščititi vsaj družino, da ne bi gledali, kako ga bodo odvlekli, da bi jim, kot je rekel, prihranil spektakel aretacije.

Danes smo seveda v povsem drugačnih časih in te zafrkavajo samo zaradi denarja in vsebine, česa drugega pa se nimaš bati.

Milijon stvari je, ki so pomembnejše, tako je dejal Monty Pythonovec John Cleese, ko so ga hoteli  zvleči še v eno veliko debato, ki k nam še ni prišla. Namreč spopad med pisateljico Harryja Potterja J. K. Rawling in transseksualno skupnostjo zaradi pisateljičinih domnevno žaljivih  tvitov.

"Želim jim vse dobro," je odgovoril Cleese, "ampak oni me trenutno res ne zanimajo, zanima me ogromno drugih stvari, grožnje demokraciji v ZDA, korupcija v VB, grozni angleški mediji, brutalnost policije." 

"Poskusi biti trans, nebinarna ali spolno neopredeljena oseba, posebej če si rjav, črn, sam, v podeželskem mestecu, kjerkoli na svetu. Tako kruto je stalno napadati marginalne skupine ljudi."

Tak je bil eden izmed kritičnih odgovorov. In spet smo pri začetni razpravi o moškosti, ženskosti, fluidnosti, opredelitvah, stereotipih. Te razprave sicer lahko vidimo tudi kot distrakcijo, celo dobrodošlo v teh sivih časih. Vendar pa je moški v kikli zelo pomemben, ravno kot izziv stereotipom.

Ko bo konec in seveda vsi upamo, da bo konec, ko se vrnemo v kolikor toliko znano normalnost, bodo identitete še bolj pomembne.

In jasno se bo pokazalo, da je le mit, da naj bi nas epidemija nekako poenotila, postavila vse v podoben položaj, gre za veselo iluzijo, ki z resničnostjo nima prav nič.

Nasprotno, korona še povečuje razlike. Med različnimi skupinami in sloji. Ne samo, ko gre za vprašanje različnih identitet.

Nenazadnje, so ljudje, ki lahko naročijo v trgovini dostavo hrane in pijače za 2 tisoč evrov pri enem nakupu, in so tisti, ki živijo skupaj s podganami.

Tudi o tem bomo govorili v oddaji Preverjeno.