Čuvarice smo življenja, vsake naše matere
Pomen babic, že stoletja nepogrešljivih spremljevalk nosečnic, porodnic in otročnic, v novejšem času tudi starejših žensk, ki se jim izteka rodna doba, in mladostnic, jim je bil uradno pripoznan že predlanskim, ko je bilo babištvo vpisano v slovenski register nesnovne kulturne dediščine. Slovenija sodeluje tudi pri večnacionalni nominaciji babištva za vpis na Unescov seznam, o čemer bodo odločali konec leta v Bocvani. A ne glede na razplet, slovensko babištvo praznuje nadvse častitljivo obletnico: 270 let formalnega izobraževanja babic na Slovenskem.
Začela ga je avstrijska cesarica Marija Terezija, ki je, kot piše Eva Demmerle v knjigi Habsburžani, ustanovila novo obliko države, razvila nov slog vladanja ter nov odnos med vladarjem in ljudstvom. Z veliko tankočutnostjo je uveljavila reforme, ki so ustvarile temelj moderne avstrijske države, in kljub temu da je spoštovala določene protokole in tradicije, je povzročila velik prelom na skoraj vseh področjih. Tudi na področju populacijske politike, pri porodih in rojstvih.
Bilo je leto 1745, ko je povabila nizozemskega zdravnika Gerharda van Swietna na Dunaj, da bi uredil tedaj zastarelo avstrijsko zdravstvo. Ustanovil je štiri babiške šole: prvo leta 1753 v Ljubljani in Celovcu, šest let pozneje v Gradcu, nazadnje, leta 1815 so jo dobili v Trstu, navaja strokovni članek ginekologa in porodničarja, profesorja Boža Kralja. Prvi babiški tečaji, tako je zahteval Van Swieten, so trajali dva meseca, sčasoma so se podaljševali, najprej na šest mesecev, leta 1927 so se razširili že na leto in pol.
Po drugi svetovni vojni je babiška šola postala dveletna, z reformo v 60. letih pa štiriletna. Ko so jo v 80. letih ukinili – tedaj se je imenovala Šola za medicinske sestre – babice –, je slovela kot zdravstvena strokovna šola z najdaljšo tradicijo ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi, je še poudaril Kralj. V šolskem letu 1996/97 so za babice uvedli šolanje na višji ravni, ki od takrat poteka na Visoki šoli za zdravstvo v Ljubljani.
Razpaseno babiško mazaštvo
Ljubljansko babiško šolo so vodili in na njej učili številni učitelji in porodničarji, ki so premogli toliko znanja, da so svoje kariere nadaljevali ali pa končali na številnih uglednih položajih. Denimo učitelj iz druge polovice 17. stoletja Baltazar Hacquet je pozneje postal profesor naravoslovja na univerzi v Lvovu, Vincenc Kern na začetku 19. stoletja vodilni kirurg v Avstriji, Jurij Laschan je bil imenovan za profesorja praktične medicine na univerzi v Innsbrucku, ginekolog Alfred Valenta je prvi v Sloveniji in jugovzhodni Evropi pri zdravljenju raka materničnega vratu izvedel odstranitev maternice, znano kot Wertheimova operacija ...
Za očeta slovenskega porodničarstva pa šteje magister Anton Makovec, ki je na ljubljanski babiški šoli učil konec 18. stoletja. Podpisal se je pod prvi porodniški učbenik v slovenskem jeziku z naslovom Prašanja, inu odgovori čez všegarstvu – ta šteje tudi za prvo slovensko strokovno medicinsko knjigo –, nekaj let pozneje še pod Všegarske bukve za babice na deželi. V slednji je med drugim zapisal, kakšna naj bi bila babica.
»Ona bi imela eno dobro vejst, enu dobru serce inu zdravo pamet imeti. Ona bi imela brati inu pisati znati. Na telesu bi imela zdrava, terdna, čedna inu ne prestara biti. Do porodnic bi morala biti priljudna posterežljiva, potrpežljiva, neutrudna, strokovno podkovana, skrbna, čuječa, usmiljena, ne preveč zaupljiva, cagava in nemarna, ampak srčna, previdna, preudarna in pripravljena na vse. Na babjo vero ter stare malopridne šege in navade pa se ne bi smela ozirati.«
Mazaštva je bilo dosti še tudi v 20. stoletju, vsaj tako priča Babiški vestnik v svojem prvem letu izhajanja 1929. leta, ko so zapisali, da Društvo diplomiranih babic v Ljubljani vsak dan dobiva »prošnje in pritožbe, naj se že vendar napravi kaj takega, da se popolnoma onemogoči silno razpaseno babiško mazaštvo po deželi«.
Tovarišice so pozvali, naj jim poročajo o vseh slučajih mazaštva, toda vedno podprto z dokazi, saj je le tako mogoče kaj resnega ukreniti, dodali so še, da so se že obrnili in se še bodo »na svetno in cerkveno oblast, naj krepko pomaga, da se bo zatrlo zlo mazaštva«. Hkrati so vendarle upali, da bodo »uvidevne matere same spoznale, da se morejo pri porodih zanesti samo na izkušeno babico in jo bodo zato v potrebi tudi vedno zahtevale«.
V zgodovino babištva tudi Valentin Vodnik
Pouk babic sta v začetku 19. stoletja nadaljevala Anton Melzer in Jan Matoušek, ki je s pomočjo jezikoslovca Valentina Vodnika napisal učbenik Babištvo ali porodničarski vuk za babice (1818), pri čemer je Vodnik poskrbel za lepo slovensko porodniško besedišče. V dostopni digitalizirani verziji je mogoče prebrati »prisego poterjene babice«. Sicer pa je Kralj naštel, da je od ustanovitve babiških šol od 18. stoletja do 80. let prejšnjega stoletja nastalo petnajst učbenikov.
Tudi današnje babice v izobraževanju svojega stanu kot prelomni trenutek navajajo prvo šolsko babico Uršulo Lajer, ki je delala v Meščanski bolnišnici, tudi porodnišnici in najdenišnici, ki je stala na mestu današnje Kresije. Ni natančno znano, koliko prostorov je imela ta prva porodnišnica. Verjetno je obsegala eno samo vogalno sobo v drugem nadstropju s štirimi posteljami, je brati v Zdravstvenem obzorniku iz 70. let, a babiška šola je bila vselej v porodnišnici ali ob njej.
Ko so leta Francozi zasedli LjubIjano, sta se porodnišnica in najdenišnica preselili v stavbo ob današnji Dalmatinovi ulici v Marxovem parku pred sodiščem, pozneje jo je profesor Alojz Valenta razširil z nekaj ginekološkimi posteljami v prvo žensko kliniko (Frauenklinik) v Ljubljani, ki pa se je v potresu podrla. Do leta 1923, ko so odprli klinično bolnico za porodništvo in ženske bolezni, danes znano kot ljubljansko staro porodnišnico, so se gojenke šolale v tretjem paviljonu ob deželni splošni bolnišnici na današnji Zaloški.
Gojenke zbudili tudi ponoči
Povojno babiško šolo je zaznamoval predvsem profesor Vito Lavrič, ki je leta 1944 postal ravnatelj in to ostal do upokojitve leta 1976, bil je tudi predavatelj. Leta 1950 so bodoče babice dobile šolo z internatom na dvorišču porodnišnice v leseni stavbi, ki na naslovu Šlajmerjeva 3a stoji še danes. V prvem nadstropju so bili bivalni in spalni prostori učenk, spodaj učilnice, imeli so tudi kuhinjo in jedilnico, dežurne učenke pa so prinašale hrano iz Leonišča in jo razdeljevale v šoli. Režim tako v šoli kot v internatu je bil strog, ob večjih zdravstvenih posegih in dogajanjih ponoči so gojenke celo zbudili, da bi jih opazovali, navaja spremno besedilo na priložnostni razstavi v avli UKC Ljubljana ob stoletnici bolnice za ženske bolezni in porodništvo v Ljubljani in 270 let od začetka formalnega izobraževanja babic na Slovenskem.
Danes tam domujejo uradni prostori Šole za starše, socialno-svetovalna služba ginekološke klinike, kabineti zdravnikov in prostori medicinske fakultete ter ima nekaj arhivskega gradiva in predmetov shranjenih Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana. Bodoče babice in babičarji pa se šolajo na zdravstveni fakulteti na Zdravstveni poti 5.
Po letu 1945 je prevladala doktrina porajanja v bolnišnicah, v skoraj treh stoletjih, odkar je Marija Terezija odredila šolanje babic, se je tudi v tem poklicu marsikaj spremenilo, marsikaj pa tudi ne. Avtorica priložnostne razstave v UKC Ljubljana, babica Gordana Njenjić pravi, da ni lepšega kot dobiti v roke življenje, tudi če imaš za sabo več kot štiri tisoč porodov, kot jih je imela sama, se jo je prav vsak dotaknil. Enako lepo in čustveno je ženski povedati, da je noseča, ali pa jo razbremeniti strahu in dvomov, ali bo zmogla dojiti, in jo uvesti v to edinstveno vez med materjo in otrokom, ki je temelj otrokovega zdravja.
»Današnje babištvo res spremlja veliko pripomočkov in naprav, a tisti, ki se odloči za ta poklic, gleda približno s tega zornega kota,« je prepričana. Kakšna odgovornost spremlja ta poklic, so ubesedili v Babiškem vestniku v vojnem letu 1941: »Menda v praksi zdravnika in babice ni nobenega dogodka, ki bi mogel oba tako strašno spomniti resnosti njunega poklica, kot je primer nenadne smrti ob porodu ali v otročniški dobi, ko je porodnica ali otročnica videti povsem zdrava.«
A babiška himna slavi predvsem življenje, med drugim z besedami: »Odgovorna, težka služba, naša je nad druge vse, čuvarice smo življenja, vsake naše matere.«
