Odnos z narcisom: 'Ni vse, kar odide iz vašega življenja, usodna izguba'

Nina Orel je diplomirana komunikologinja, ki je pred štirimi leti začela pisati intimen blog Slavetomyself o lepotah in bolečinah partnerstva. Zapise o svojih resničnih doživetjih, ki jih je na začetku pisala pod psevdonimom Jožice Srbež, je nadgradila tudi s svojim znanjem iz psihoanalize. Na tem področju se pri slovenskih, predvsem pa pri ameriških psihoterapevtih, dodatno izobražuje že 19 let. 

Ker so jo številne ženske ob prebiranju zapisov začele prositi za nasvete glede odnosa do sebe in partnerja, se je odločila, da bo začela z motivacijskimi treningi zanje, kasneje pa tudi z life-coach seansami in psihoterapijami. Pred pol leta se je, tudi zaradi velikega števila klientk, ki so obtičale v brezupnih partnerstvih, podrobno posvetila toksičnim odnosom z osebami z narcistično motnjo in pripravila tudi dva programa: za odrasle s to težavo "Ko je narcisa ovenela, sem jaz zacvetela!" in za mamice, soodvisnice v toksičnih odnosih, ter njihove najstniške hčerke "Morska deklica je spregovorila in sebe vzljubila".

Kot pravi, ima vsak vsaj relativno mentalno zdrav človek na začetku odnosa najboljše namene, problem nastane, ko si začneta partnerja tekom mesecev in let porivati drug drugemu na površje omenjene, po navadi boleče vsebine iz odnosa s starši. Po njenih besedah smo namreč vsi brez izjeme prišli iz teh domačih valilnic, kot jim v smehu pravi, do neke mere čustveno poškodovani. Poleg ljubezni, topline in nežnosti zato v sebi velikokrat nosimo tudi rane iz zgodnjega otroštva, ki se jih večina še zaveda ne. "Vsaj ne do prvega obiska psihoterapevta, ko odnos že pošteno poka po šivih," je pripomnila. In v te postarane rane nam partner kot kopija staršev (ne)vede dreza z nožem, je pojasnila.

Kot pravi, si za partnerja podzavestno izberemo nekoga, ki ustreza matrici našega libidinalnega objekta nege – torej matere, zaradi česar nam partner(ka) začne pritiskati na številne nevralgične točke našega odnosa s starši. Dodala je, da tudi ženske v moških iščemo svoje mame.

Zdravi odnosi spodbujajo samostojnost, v toksičnih prihaja do dušenja in tlačenja

Največja razlika med toksičnim in zdravim odnosom je v svobodi posameznika pri izražanju sebe, svojih misli in občutij. Medtem ko zdravi odnosi spodbujajo samostojnost, individualnost in odgovornost, v toksičnih prihaja do dušenja in tlačenja ene od oseb. "Toksičen človek nima empatije, njegovo počutje je pomembnejše od počutja sočloveka, je manipulant, ki zna obračati besede, pogosto tudi prelamlja obljube, krivi vas za tisto, kar je on naredil vam in vsako situacijo obrne tako, da povzroči v drugi osebi negotovost, sram in krivdo, s čimer si tega človeka čustveno podredi in naredi odvisnega od sebe," razlaga sogovornica in dodaja, da se v odnosu s človekom, ki ima narcistično, mejno ali pa katero od drugih motenj osebnosti, po navadi znajde tako imenovani soodvisnik, ki je vajen podobnega, čustveno kaotičnega, enostranskega odnosa iz otroštva. 

"Zdrav narcizem je ljubezen do sebe, pri motnji gre za odsotnost ljubezni do sebe"

Zdrav narcizem je ljubezen do sebe, sprejemanje svojih dejanskih, pozitivnih značilnosti, pa tudi zavedanje svojih pomanjkljivosti in zmožnost introspekcije, realnega videnje sebe, okolja in svojih ravnanj do sebe in drugih, pojasnjuje Orlova in dodaja, da je narcistična osebnostna motnja na drugi strani odsotnost ljubezni do sebe, negotovost in izguba sebe. "Ljudje s takšno motnjo imajo diskrepanco v samopodobi – ena je zunanja, ki je za javnost popolna, druga je popolnoma razvrednotena notranja samopodoba," pravi. 

Pri osebah z NOM (narcistično motnjo osebnosti) se tako zunanja, javna samopodoba kaže kot grandiozna (popolna družina, uspešna kariera, izklesana postava, všečnost nasprotnemu spolu in gibanje v krogih s pomembnimi ljudmi z nekim statusom), notranja samopodoba človeka pa je dejansko ranljiva, odcepljena in krhka. "Tak človek namesto sebe in varnega ter barvitega notranjega sveta občuti praznino, ki jo skuša zapolniti z nenehnimi zunanjimi potrditvami in močnim poistovetenjem s svojo zloščeno javno podobo. Narcisistično motnjo po navadi spremljajo različne odvisnosti – od odnosov, spolnosti, pornografije, iger na srečo, dela in športa," našteva sogovornica. 

'Narcis in soodvisnik sta identično poškodovana človeka, samo da je vsak od njiju drugače sprocesiral travmo'

Narcis in soodvisnik se vibracijsko privlačita prav zato, ker sta oba ranjena otroka, ki skušata zapolniti drug z drugim čustvene vrzeli iz odnosa s starši in posledično s samim seboj, razlaga Orlova. Soodvisnik in narcis sta torej identično poškodovana človeka, samo da je vsak od njiju drugače sprocesiral travmo čustvene zavrženosti ali druge zlorabe. 

"Narcis je od te groze v otroštvu postal okrutni stražar ("Tako se te bojim izgubiti, da si te bom podredil!"), soodvisnik pa prestrašeni zapornik ("Vse bom naredil zate, samo da te ne bi izgubil!"). Obema pa sta skupna občutka sramu in krivde," razlaga sogovornica. Kot je pojasnila, je namreč vsak otrok, ki je imel s starši slabo ali nikakršno čustveno povezanost, ponotranjil pomanjkanje te vezi in sprejel odgovornost za to izgubo. "Ponotranjil je sram, ker je mislil, da je on kriv za to, da ga psihično raztreščena mati ali čustveno odsoten oče ne ljubi. Sram (s katerim se otrok ne rodi, ampak mu ga okolica vsili in mu kot bolezen prežame um, dušo in telo) mu je preprečil, da bi razvil občutek sebe in da bi si upal dati pomen lastnim čustvom, željam in potrebam, ker so od nekdaj pomembnejše tiste od njegovih staršev," pravi.  

Po besedah Orlove na otrokov razvoj osebnosti še posebej vpliva šibka, pretrgana ali sploh nikakršna vez z mamo. Ameriška psihoterapevtka Kelly McDaniel je zato uvedla pojem "mother hunger"– lakota po materi. Kolikšna je ta, je odvisno od tega, v kakšni meri je otrok prejel od mame tri ključne komponente: nego, zaščito in vodstvo. Lahko je bila mama zelo srbna in ljubeča (prvi dve komponenti je otroku dala), a mu ni zmogla dati vodstva, ker je bila notranje nestabilna ali čustveno nedostopna. Travma zaradi nezdravega odnosa z materjo je za otroka tako huda, da jo – ker se ne zmore soočiti z njo – zamrzne in kasneje v čustveni stiski razvije različne odvisnosti, od športa, dela, droge, nakupovanja in spolnosti (orgazmi blažijo strah pred materinim vnovičnim vbodljajem z nožem v srce), lahko pa razvije tudi narcistično in druge motnje osebnosti. 

"V Sloveniji se kritični psihoanalizi matere celo mnogi psihoterapevti (morda iz osebnih razlogov ali ker je v našem kolektivnem nezavednem zaradi Cankarjeve Francke še vedno tabuizirana konstruktivna kritika mame) raje izognejo, jaz pa delam po vzoru ameriških, ki so glede tega neposredni in zelo konkretni, kar je tudi meni v neki fazi dela na sebi odločilno pomagalo. Če klient resnično želi napredek, na terapijah po mojem mnenju ni prostora za leporečenje, ujčkanje in izogibanje bistvu problema," pravi.

Kako prepoznati narcisa?

Zanimalo nas je seveda tudi, kako prepoznati narcisa. Orlova odgovarja, da je prvi alarm zagotovo to, da se ob človeku z NOM počutimo na nek način zelo lepo, a obenem tudi nerazložljivo čudno. "Na nek način vam je prijetno ali celo magično privlačno ob njem, ker so to po navadi karizmatični, velikokrat tudi zelo uspešni ljudje, ki vas na začetku odnosa neobičajno močno, a sila prijetno oblegajo (in ta tako imenovan "love bombing", je že prvi alarm, da nekaj ni v redu), vendar vam obenem ne dajejo v odnosu občutka čustvene varnosti in povezanosti z njimi. Problem pa je, da ne znate razložiti še samemu sebi, zakaj se počutite tako odtujeni od lastnega partnerja, kasneje, ko se odnos spremeni zaradi njegovih psiholoških iger v t. i. "trauma bondingu" pa celo od samega sebe," pravi.

Po njenih besedah narcis soodvisnika dela odvisnega od sebe, in sicer tako da ga ponižuje. "Poglej, kako si to spet površno naredil(a) – ja, kdo te bo pa prenašal razen mene!" S takšnimi in podobnimi oblikami psihične manipulacije – tako imenovanim zamegljevanjem (gaslighting) – narcis poskuša osebo prepričati, da je nora in da sta njihovi zaznava in presoja povsem neustrezni. "Zaradi vsega naštetega praviloma potrebujete tretjo osebo, da vam pomaga sproti razlagati vaš lasten partnerski odnos (kar za zdrav odnos seveda ne velja), ker v takšnem toksičnem odnosu začnete dobivati povsem izkrivljeno samopodobo. Oseba z NOM tudi ne spoštuje vaših meja in se z njo praviloma tudi ne da ničesar dogovoriti – priti od točke A do B je tako rekoč misija nemogoče," pojasnjuje. 

"Ti ljudje vas tudi zelo radi obtožijo za stvari, ki so jih oni naredili vam in ko jih zapustite, ste za vse spet krivi vi," še našteva Orlova in poudarja, da takšni odzivi ne pomenijo zgolj to, da ima človek samo pogosto slab dan. "Čeprav to vsak soodvisnik, predvsem če ga z narcisom vežejo otroci, premoženje ali tesno krvno sorodstvo, želi samemu sebi in drugim na vso moč dopovedati," dodaja. Deloma zato, ker je navajen podobnega trpinčenja od staršev (ki so ga bodisi ignorirali, poniževali, bili čustveno hladni ali pa nenadzorovano eruptivni), deloma pa zato, ker je zanj soočenje z dejstvom, da je narcis zavestno in brez vsakršne odgovornosti ne samo do njega, ampak tudi do številnih drugih dobesedno hudoben, dolgo časa prekruto. "Spoznanje, da je narcis človek, ki v ogledalu nikoli ne bo zagledal svojega odseva, namreč pomeni za soodvisnika nepreklicni odhod iz trpinčenja v dotlej nepoznano čustveno in finančno samostojnost ter razmišljanje z lastno glavo. Kar je za soodvisnika sicer mamljivo, a obenem tudi srhljivo tuje in zato ostaja mnogo dlje v odnosu ali pa ga v mnogih primerih nikoli ne prekine," pravi.

Kaj potem soodvisnika zadržuje ob narcisu, če tako trpi v takšnem odnosu? 

Marsikdo se tako sprašuje, kaj soodvisnika, če v takšnem odnosu trpi, pravzaprav zadržuje ob narcisu? Orlova našteva upanje (da se bo morda vendarle spremenil), strah (kaj, če se to res zgodi), krivdo (počutijo se odgovorne zanj), usmiljenje (kdo bo skrbel zanj, če soodvisnik ne bo več) in udobje (samozloraba v takšnem odnosu je osebam poznana iz podobno problematičnega odnosa s starši). Kot dodaja, vse našteto velja tako za grandiozne kot tudi prikrite narcise. Slednji so ljudje, ki so načeloma bolj tihi, zamerljivi in nenehno gojijo občutek žrtve, prav tako so maščevalni, imajo nizko samopodobo in ljubosumne izpade, kot pasivno agresijo pa uporabljajo tudi molk.

Da bi partner soodvisnik od njih postal odvisen in nemočen, po besedah Orlove narcisi skušajo v njih pokončati še zadnji zdrav občutek sebe, uničiti trezen občutek za resničnost in sposobnost biti neodvisen in samostojen, z vsem naštetim pa dolgoročno tudi vero v ljubezen in dvojino. Posameznikom, ki so bili kot otroci zdresirani za prenašanje ponižanj, se še kot odraslim ne vklopi alarm, da v toksičnem odnosu z narcisom dopuščajo trpinčenje. "Ker je v norosti odnosa z narcisom težko ohraniti trezno glavo in opazovanje dogajanja s trezne distance, soodvisnik šele tekom časa lahko naredi sintezo prav tragikomično nelogičnih potez narcisa, s katerim je (bil) v odnosu. Prepoznavanje tovrstnih potez lahko pospeši odcepitev iz odnosa z narcisom," pravi.

Soodvisniki si izbirajo odnose, v katerih lahko nekomu pomagajo, saj ne znajo prejemati

Soodvisniki, ki se bodo znašli v odnosu z narcisom, se bodo vedno postavljali na stran poraženca, izbirali pa bodo le odnose, v kateri lahko nekomu pomagajo, saj ne znajo prejemati. Prav zato vsakič poiščejo partnerja, ki zlorabi njihovo potrebo po tem, da se mu v strahu pred zavrnitvijo tako razdajajo, da pozabijo nase, na svoje otroke in prijatelje. 

"Če se mama in oče nista znata spopasti z izzivi svojega odnosa in sta izsiljevala drug drugega s čustveno pretirano tesnim psevdo-partnerskim odnosom z vami, ki ste bili kot otrok amortizer njunih trenj, je velika možnost, da ste kot odrasli pogosto v ljubezenskem trikotniku kot ljubice in ljubimci," pravi Orlova in pojasnjuje, da so takšne osebe vajene biti le zasilni izhod za nekoga in v trikotniku ostajajo, ker je to zanje naravno. 

Če so bili posameznikovi starši čustveno nedostopni, bodo ti v želji po njihovi ljubezni morda kopičili stvari, živali in celo otroke. Ker so njihovi starši svojo ljubezen pogojevali z izpolnjevanjem njihovih zahtev, niso razvili zdravega občutka sebe. Ker te osebe tako rekoč ne obstajajo, tudi meja ne morejo postaviti, pravi Orlova in dodaja, da moči ne znajo zdravo črpati iz notranjosti sebe, ampak zgolj iz zunanjosti. Zaradi vsega naštetega soodvisniki v večini odnosov živijo v samozanikanju in gojijo vse več zamer in jeze. "In ta psihološka droga vračanja v pekel samozlorabe v odnosih je prav tako usodna, kot so dejanske substance," še pravi sogovornica in dodaja, da lahko soodvisniki kot zadeti več desetletij obtičijo v toksičnih odnosih. 

Kako pa si lahko soodvisnik pomaga? Iz preživetvenih mehanizmov do zavestne odločitve

Ko posameznik prepozna, da se je znašel v odnosu z narcisom, mora po besedah Orlove z zdravljenjem s pomočjo psihoterapije spremeniti svoje odzive. "Iz naivnega, ranjenega otroka, ki v vseh vidi dobro (kar je sicer pohvalno, a tudi pogubno), v odraslo osebo, ki racionalno izbira odziv glede na vibracijo in odzive sočloveka," pojasnjuje. Pogosto se soodvisniki glede drugih slepijo, kot so se morali podzavestno v otroštvu, ko so prvič začutili, da starša nista brezpogojno ljubeča. 

V tej stiski so tako razvili enega izmed številnih preživetvenih mehanizmov, slepoto prevare (ang. betrayal blindness). Med procesom zdravljenja se mora oseba naučiti zavestno izbirati svoj odziv in si pričarati vse, česar ji starši in kasneje partner niso mogli. "In samo iz te ozdravljene pozicije, ki jo lahko dosežete s trdim delom na sebi, lahko nekega dne na lastno zgodovino pogledate ne več s pozicije žrtve, ampak z zdrave čustvene distance," pravi sogovornica. 

Radikalna čustvena distanca: 'Čeprav je težko, je ključ v neodzivanju na narcisa'

Orlova pravi, da osebi z narcistično motnjo moč vzamemo s tem, da se ne odzivamo na njeno verbalno ali celo fizično agresijo. "Bes soodvisnika je zanje kot veter v jadra. Potrebujejo sebi podobnega človeka, ki se bo ravsal za lopatko z njimi v peskovniku." Poudarila je še, da se moramo iz vloge prizadete žrtve namesto "Kako mi je lahko to naredil/a?" vprašati "Kdo lahko tako nasilno ravna z drugim?". S tem se spomnimo, da smo odrasli, da lahko trezno pogledamo na čustvene poškodbe tega človeka, se od njega tudi za vedno umaknemo (kot otroci se od staršev narcisov nismo mogli) in da lahko zaradi vsega naštetega svoj odziv na narcisa zavestno izberemo, ne pa da impulzivno planemo nanj ali pa zmrznemo v grozi, kot bi otrok. Dodala je še, da moramo opustiti vsakršen poskus nadzora nad narcisom, čeprav morda patološko lažejo o sebi in o vas, manipulirajo in varajo. "Vaš buren odziv bo dal samo trenutno zadoščenje vašemu egu, dolgoročno pa vas bo še bolj zapletel nazaj v odnos," je prepričana.

"In čeprav bi se narcisu radi maščevali, ga kaj podučili ali celo spravili k psihoterapevtu, se zadržite, ker vse našteto nima smisla," še pravi in poudarja, da ne bo lahko, ker gre za odvisnost soodvisnika od toksičnega odnosa, odvisnost od potrebe po negovanju in pomoči nekomu. Naš nevrološki sistem pa se po njenih besedah lahko začne spreminjati le z neodzivanjem na narcisa. Predlaga torej radikalno čustveno distanco, da se na začetku za samo 24 ur odločimo, da se ne bomo odzvali in nato še za 24 ur in tako naprej. "Samo tako lahko počasi možgane spravljate iz programa retravmatizacijskih odzivov majhnega otroka, ki se je v podobnih situacijah s starši bodisi umaknil, se razjezil, od groze otrpnil ali se jim začel v strahu dobrikati v odraslo osebo, ki lahko izbere svoj odziv na sočloveka," je odločena. 

Po njenem mnenju bomo najbolj avtonomni postali takrat, ko bomo tudi narcisu dopustili avtonomijo in ga sprejeli v vseh njegovih anomalijah.  "Pa tudi glede tega, da vas ne mara, imate pa zdaj končno radi sebe," dodaja in poudarja, kako je treba hvaležno stopiti na pot samozdravljenja, saj boste s tem naposled prepoznali razlog za svojo nesrečo v odnosih v vzorcih iz otroštva in se lahko končno usmerili v svojo notranjo rast in sebe postavili na prvo mesto. "In kar je zelo dragoceno – ko tako prerežete psihološko popkovino z narcisom, začnete tudi transgeneracijsko zdravljenje, ker zagotovo niste edini soodvisnik v odnosu z narcisom med vašimi sorodniki – to emocionalno tlačansko pozicijo se deduje," še pravi.

Ste opazili, da je vaš bližnji v toksičnem odnosu? Kako pomagati?

Morda se sami nismo (na srečo) znašli v odnosu z narcisom, smo pa opazili ali pa se nam zdi, da je se v toksičen odnos zapletel naš bližnji. Terapevtko smo vprašali, kako bi na najboljši način lahko pomagali, da se reši iz takšnega odnosa. "Najmočnejši soodvisnik (pod)zavestno krčevito branijo svoj odnos in si natikajo plašnice, da se jim ne bi bilo treba soočiti s kruto resnico o partnerju, ki jo morda že s celim telesom čutijo," pravi Orlova.  Prav zato so različna prigovarjanja običajno brezplodna, saj je zmotno misliti, da bo soodvisnik zaradi našega mnenja naredil kakšen radikalen korak. "Ga bo pa zagotovo to vsaj za nekaj minut predramilo, kar je bolje kot nič!" dodaja. 

"Ker imamo najbližje radi, bi jih želeli odrešiti napačne poti, po kateri se nam zdi, da hodijo. Vendar se je pred tem vedno dobro vprašati, kateri del mene (zdravi ali ranjeni) nagovarja prijateljičina samozloraba v njenem partnerskem odnosu, da me tako zelo intrigira," pravi Orlova, ki je nanizala vrsto vprašanj: "Je to morda moja soodvisniška poteza, da želim nekoga reševati, mu svetovati, kot sem morala nekoč čustveno kaotičnim staršem? Kaj bi se zgodilo, če bi bila zgolj opazovalka dogajanja? Ker morda pa ona mora prehoditi to trnovo pot in doživeti sama aha trenutek, ko bo nanj pripravljena in na njej najbolj ustrezen način."

Kako bi si lahko, če bi si sploh lahko, pomagali narcisi?

"Problem je, da ima oseba z narcisistično motnjo radikalno okrnjeno, če ne celo popolno pomanjkanje vsakršnega kritičnega vpogleda vase in zato ne čuti potrebe, da bi šla na zdravljenje za spremembo svojih karakternih potez, ker je takšna oseba v svojih očeh popolna in je tako ali tako z drugimi vse narobe," pravi sogovornica, ki je dodala, da se prav zato praviloma za zdravljenje ne odločajo, če pa se že, je to po navadi neuspešno. "Ob prvem večjem stresu – če imajo sosedovi otroci boljše ocene kot njegovi, če brat kupi boljši avto ali pa ga žena dobi na laži – spet zdrsnejo v stare vzorce," je pojasnila.  

Njenega trimesečnega, individualnega programa zdravljenja od toksičnih odnosov se prav zato udeležijo ženske in moški, ki so (bili) večinoma v vlogah soodvisnikov v odnosih z narcističnimi osebami. "Moram pa poudariti, da je v vsakomur od nas del značilnosti narcisa, pa tudi del soodvisnika. Človeška psiha je izjemno kompleksna, nikoli povsem razložljiva in meni prav zato tako zanimiva. Vsak od nas ima v sebi dejansko vse. In zato nihče od nas ni vedno v življenju samo v eni vlogi – v nekaterih odnosih lahko tudi soodvisnik prevzame nekatere narcistične značilnosti in tudi obratno. Pomembno pa je, da se soodvisniki zavedate, da z vami ni vse narobe, kot so vam poskušali dopovedati že v primarni družini ali kasneje vaš partner – to je samo vaš disfunkcionalni program v glavi, ki se ga z discipliniranim delom na sebi k sreči lahko spremenite! In ne oklepajte se za vsako ceno narcisa – ni vse, kar odide od vas, usodna izguba. Lahko je tudi dolgo odlašana odrešitev," je sklenila.