Rex je potopljen, naj živi Rex!
Če velike potniške ladje Rex med vojno ne bi potopili med Koprom in Izolo, danes morda sploh ne bi vedeli zanjo. Tako pa je postala mit, legenda, zgodba, o kateri podrobno pripoveduje nova monografija Pomorskega muzeja Piran. Z njo so obudili spomin na nekoč veliki ponos Mussolinijeve Italije, na blišč in vojno, ki je ladjo pripeljala do klavrnega konca. Knjiga daje Rexu priložnost, da znova »pluje«, vendar po drugačnem morju, s povsem novim sporočilom in poslanstvom.
»Če angleška letala ne bi zbombardirala ladje, mi ne bi imeli nobene zgodbe. Šla bi v razrez, izgubila bi se v prah in vsi bi pozabili nanjo. Tako pa imamo zgodbo. Kar zadeva mene osebno, je bolje, da so jo zbombardirali,« je pred časom za Delo povedal upokojeni ladijski strojnik in zbiratelj Slavko Franca iz Lucije. Rex je zaradi svojega nesmiselnega konca postal nesmrten, Franca pa je življenje posvetil morju.
Rex, mit iz plitvine
Monografijo o Rexu so napisali dr. Nadja Terčon, Franco Juri, Bogdana Marinac in Snježana Karinja, založil pa jo je Pomorski muzej Piran. V njej je bogato slikovno in arhivsko gradivo, dokumenti, citati in pričevanja različnih ljudi, ki so se tako ali drugače srečali z Rexom. Pri nastajanju monografije je sodelovalo kakih sto ljudi.
Čezoceanski ponos Mussolinijeve Italije je bil biser pomorske tehnološke, inženirske in oblikovalske odličnosti. Ladjo, ki jo je zasnoval Achille Piazzai, so splovili 1. avgusta 1931 v ladjedelnici Ansaldo pri Genovi. Bila je le pol metra krajša od slavnega Titanika in samo 21 metrov krajša od nesrečne Coste Concordie. Toda bistveno hitrejša od obeh. Moč štirih motorjev je znašala 140.000 konjskih sil (pri Concordii le 102.000 konjskih sil).
V New York je zadnjič plula spomladi leta 1940 in se 20. maja vrnila v Genovo. Nato so jo v puljski ladjedelnici prebarvali v vojaško sivo in od 15. avgusta 1940 je bila v Trstu, kjer je štiri leta ždela in bila nekakšen hotel za nemško vojsko. Nemci so jo petega septembra 1944 z vlačilci prepeljali med Izolo in Koper, v povsem nizko vodo, kjer je nasedla na mehko dno. Upali so, da bo tam, le kakih 200 metrov od obale, preživela vojno vihro. Toda partizani so še istega dne obvestili poveljstvo zavezniških sil v Caserti, od koder je tri dni kasneje priletelo šest angleških beaufighterjev in dva lovca južnoafriškega letalstva. Nanjo so izstrelili 123 zažigalnih raket. Po drugem napadu je Rex že ležal na levem boku, jeklo je ječalo, zagorel je in gorel štiri dni.
Pomorski vojni plen
Prvi dve leti so s prevrnjene ladje domačini odnašali vse, česar niso odnesli najprej sami Italijani, potem sistematično nemški vojaki, ki so odpeljali najdragocenejše stvari. Tudi zlato in druge dragotine, ki so jih nemški vojaki jemali Židom, nato pa so bile skrite na ladji. Jugoslovansko sodišče za pomorski vojni plen v Splitu jo je junija 1946 razglasilo za pomorski vojni plen. Zavezniki, predvsem ZDA in Velika Britanija, so od Jugoslavije sicer zahtevali, da jim ladjo prepusti, vendar je mirovna pogodba, ratificirana 15. septembra 1947, potrdila odločitev jugoslovanskega sodišča.
Ladja v številkah
Dolga je bila 268 metrov, široka 29,5 in visoka 40 metrov. Imela je 12 nadstropij. Kar 870 članov posadke je skrbelo za 2032 potnikov. Leta 1933 je kot najhitrejša ladja preplula Atlantik v štirih dneh, 13 urah in 58 minutah in kot prva italijanska ladja osvojila modri trak. Botra ladje je bila črnogorska princesa Jelena, soproga kralja Vittoria Emanuela.
O tem v novi knjigi o Rexu podrobneje piše odvetnik Mitja Lamut, ki je v berlinskem arhivu našel dokaz, da so Nemci ladjo leta 1943 vključili v svojo floto. Že leta 1946 so najprej dovolili Italijanom, da so prečrpali in odkupili 267 ton nafte. Zatem so jo začeli sistematično razgrajevati. Večino dragocene opreme so razgradili in odpeljali v reško pristanišče, vrednost te opreme so ocenili na 22 milijonov tedanjih dinarjev. S pomočjo Brodospasove delovne ladje Veli Jože so potem železje odstranjevali celo desetletje, vse do leta 1961. Rex je postal največji morski rudnik železa v Jugoslaviji. Železne zaplate uničene in razcefrane ladje so po morju odpeljali do Pulja, od tam pa z vlakom na Jesenice, saj vlaka v Kopru še ni bilo.
Sidrne verige in sidra so dodelili Brodospasu in ladjedelnicam, dva vijaka podjetju Torpedo na Reki, 15 elektromotorjev podjetju Rade Končar, 15 soh za dvigovanje motornih čolnov so namestili na dalmatinske svetilnike, prednji in zadnji jambor so dali reški ladjedelnici 3. maj, 104 okrogla ladijska okna so dali ladjedelnicam za novogradnje, del palube iz tikovine so namenili ladjedelnici v Splitu za obnovo palube potniške ladje Zagreb (kasneje Dalmacija). Še dodatnih 120 oken, motor znamke Man in 500 ton ladijskega trupa so poleti leta 1947 prepeljali na Reko.
Morje in kopalci so bili črni od nafte
Ljudje iz okolice Kopra in Izole so z razbitine odnesli marsikateri uporaben predmet za hišo, kmetijo ali pa zgolj za spominek. Alenka Pettirosso Petaros z Opčin je piranskemu pomorskemu muzeju podarila ogledalo, ki so ga našli na odpadu in šele kasneje ugotovili, da je z Rexa. V sežanskem kulturnem domu Srečka Kosovela imajo klavir, v podjetju Vinakoper pa mizo in omaro z Rexa. Nekateri imajo doma še zmeraj keramične ploščice z ladje, znani koprski odvetnik ima del navigacijskega instrumenta ... Na Veliki Planini so za nihalko uporabili reduktor z ladje, klopi iz ladijske cerkvice so pristale v manjši tržaški cerkvi, nekje v Trstu imajo še zmeraj tiskarski stroj, saj so na ladji tiskali časopis Morske novice. V Istri je še eden od 24 rešilnih čolnov, v splitskem pomorskem muzeju imajo tri velike črke R E X, ki jih posojajo za razstave o Rexu po svetu ...
Predmetom z Rexa raste cena. Ljudje kupujejo posode, kozarce, železne okraske in najrazličnejše dele z ladje, oblikovane v posebnem (D'Annunzijevem) slogu. Toda urednica obsežne monografije o Rexu Nadja Terčon opozarja, da je na trgu veliko ponarejenih predmetov, ali pa so prišli na ladjo kasneje in so le napol izvirni deli Rexove opreme.
Zahtevno rezanje železja potopljene velikanke je pustilo posledice tudi v okolju. V trupu je ostalo še precej nafte. Ta je ob razrezu večkrat povsem onesnažila morje v Koprskem zalivu. »Otroci smo se vseeno kopali in bili vsi črni od katrana in nafte, tako da so nas morale mama zvečer čistiti z bencinom, alkoholom in praški, da smo sploh lahko legli v posteljo,« se spominja pomorski agent Zlatan Čok.
V blatu je verjetno skrit propeler
Še dandanes je uganka, kaj se je zgodilo z enim od štirih velikih, šestmetrskih propelerjev. Verjetno je še zmeraj zakopan v mulju na dnu. Profesor fizike Aljoša Žerjal - Cale, ki je več let s koprskim podjetjem Harpha Sea raziskoval in meril morsko dno, je leta 2007 izjavil, da je v mulju nekaj metrov globoko zakopan še zadnji ladijski vijak. Prav za tokratno knjigo pa je svojo trditev zanikal: »Navedbo sem si preprosto izmislil, saj z našimi raziskovanji in napravami, ki smo jih imeli, nismo nikoli zares dokazali obstoja takega propelerja. Obstaja precejšnja verjetnost, glede na to, kako hitro se je potopila, ampak ne verjamem, da bi ga zlahka našli.«
Toda arheolog dr. Andrej Gaspari, profesor s Filozofske fakultete v Ljubljani, zavrača Žerjalove pomisleke. Pojasnil je, da že več let ponujajo pristojnim službam projekt, s katerim bi arheološko temeljiteje raziskali kraj potopa. Na muljastem morskem dnu je še 80 let po potopu ostala edinstvena sled – kakih 200 metrov dolg in 30 metrov širok ter do pet metrov globok odtis ladijskega trupa. Ladja je naredila korito v izrinjeni del mehkega sedimentnega dna ob straneh in premčnem delu. Takega odtisa potopljene ladje menda ni nikjer drugje na svetu.
Na lokaciji je po Gasparijevih navedbah ostalo še približno 20 do 30 odstotkov železa. Med drugim naj bi tu ostalo nekaj večjih delov spodnjega dela dvojnega trupa, del kotlov in turbin, ki so bili tako zariti v mulj, da jih ob razrezu ladje preprosto niso mogli izvleči iz blata. »Največ zanimanja pa vzbuja možnost, da je ohranjena zunanja leva elisa iz litega železa,« pojasnjuje Gaspari in dodaja, da se Harpha Sea ni lotil pregleda dna z integralnim modelom raziskav. Ta bi ob uporabi magnetometrije dal jasen odgovor, kako pomemben del ladje še leži na mestu potopa. Po analizi bi tudi predlagali rešitve, če bi se potrdila domneva, da je elisa še tam.
Ker je ne tako daleč stran pred Izolo še eno arheološko najdišče, antično pristanišče Viližan, bi bilo smiselno temeljito premisliti, kako javnosti predstaviti obe, pravi Gaspari. Ostanki ladje Rex na morskem dnu so namreč že 17 let vpisani v register nepremične kulturne dediščine, od leta 2009 pa zavarovani kot arheološko najdišče.
Kar nekaj Istranov in drugih poznavalcev si vsaj deset let prizadeva, da bi morali občini Izola in Koper z državno pomočjo tu postaviti nekakšen razstavni ali interpretativni center, v katerem bi javnosti predstavili bogato in zanimivo zgodbo tega dela slovenske obale. V javnosti je krožilo že več idejnih zamisli, vendar se doslej iz tega ni prav veliko izcimilo. Knjiga piranskega muzeja je velik korak in spodbuda k temu, da bi se končno lotili zares te izjemne pomorske zgodbe in moralnega poduka o nesmiselnosti vojne iz polpretekle zgodovine, ki navdihuje številne avtorje.
