Letite v vesolje? Ne, čakam na avtobus
Fotografiranje na potovanjih me vselej spravi v nelagodje. Nad redko čim se zmrdujem tako močno kot nad čredo turistov, ki stojijo pred Sagrado Familio kot v vrsti za McDonald's, le da ovce niso lačne hamburgerjev in pomfrija, temveč všečkov na družbenih omrežjih. V mislih mi odzvanjajo besede Thomasa Bernharda, da je »fotografiranje zahrbtna zasvojenost, ki se je polotila vseh slojev ljudi na vseh koncih sveta« in da je »fotografija največje zlo dvajsetega stoletja«. Sprašujem se, kaj bi ta neizprosno zateženi, a ravno zato tako genialni Avstrijec porekel, če bi dočakal 21. stoletje in dobo pametnih naprav. Nato iz žepa izvlečem svoj telefon, s palcem podrsam navzgor, pritisnem na sprožilec in – neslišni klik! – postanem še desettisoči, ki je v razbeljenem barcelonskem dopoldnevu ovekovečil Gaudíjevo katedralo.
Nelagodno se počutim tudi takrat, ko fotografiram popolnoma neturistične prizore, ki v meni prebudijo neki čut za estetiko (ali ravno nasprotno: so tako izrazito neestetski, da velja ohraniti spomin nanje). Zmrazi me, če ugotovim, da me je pri tem nečastnem dejanju kdo zalotil. Raje ne pomislim, kako bi zavijal z očmi, če bi bila situacija obrnjena: če bi med sprehodom po domačem Vranskem naletel na zvedavega Američana (ali Španca ali Rusa …), ki bi v objektiv lovil naključno kokoš, drevo ali avtobusno postajo.
Toda prav to sva s kolegom počela na potovanju po Moldaviji in Ukrajini – fotografirala podeželske avtobusne postaje. Te največkrat počivajo na povsem zapuščenih območjih, zato ni bilo pretirane bojazni pred zvedavimi pogledi domačinov. Včasih sva se že peljala mimo kakšne, se spogledala – »je bila dovolj huda?« –, polkrožno obrnila, ustavila sredi prazne ceste, odprla okno, izvlekla telefona, s palcem podrsala navzgor in – neslišni klik! – postala prva, ki sta na meglen moldavski novembrski dan ovekovečila to prikupno miniaturo sovjetske arhitekture v bližini vasi Ciucur Mingir.
Pasti umetniške svobode
Najino početje je bilo vseeno malce manj čudaško, kot bi bilo v non-ex-sovjetskih državah. V večjem delu sveta so avtobusne postaje – zlasti tiste manjše – skrajno utilitarni in minimalistični objekti. Imajo preprosto nalogo: čakajoče na avtobus varujejo pred neugodnimi vremenskimi pojavi in jim ponujajo nekaj sedišč. Nič več, nič manj. A medtem ko je Gaudí svojo kreativnost lahko izživljal na cerkvah, meščanskih hišah in v parkih, njegovi sovjetski stanovski kolegi te možnosti niso imeli. Večina novogradenj in prostorskih načrtov je bila strogo centralizirana. Najbolj prepoznavni »spomeniki« te filozofije so megalomanska blokovska naselja, kjer so si bloki podobni kot jajce jajcu in se zdi, da bi vanje lahko strpali vso Slovenijo. Če bi se sprehajal po Moskvi in ne Kišinjevu, bi to nemara celo držalo.
Vendar v še tako rigidnem sistemu obstajajo izjeme. Videz avtobusnih postaj partijskih veljakov očitno ni kaj dosti brigal, zato so si lokalni arhitekti in umetniki dali duška, četudi tamkaj avtobus najbrž vozi na koledar in ne na uro. Namesto ravnih streh so zidali kupole, eno postajo so zasnovali v obliki ptice (zatočišče je pod njenimi krili), vrh druge so postavili mogočen spomenik konjenika … Včasih je ideja zasenčila namen: neki arhitekt si je postajo zamislil kot koncertno halo, ki lebdi nad tlemi in ima odprto streho, da potnike lažje pošlje v drugo dimenzijo. Njegovo umetniško svobodo bojda še posebej sočno preklinjajo na deževne dni.
Ta nenavadna postajališča so zanimanje zahodne javnosti pritegnila pred leti, ko je kanadski fotograf Christopher Herwig izdal knjigo Sovjetske avtobusne postaje, v kateri je zbral okoli dvesto fotografij postaj, ki jih je posnel na poti po nekdanjih sovjetskih republikah. Prvo je zagledal blizu litovskega Kaunasa, ko je leta 2002 s kolesom potoval od Londona do Sankt Peterburga. Ne morem si ga predstavljati drugače kot kolesarja, ki se s Trojan spusti proti Ljubljani, v Blagovici pa ga ob cesti namesto preproste kovinsko-plastične konstrukcije pričaka mavrična vesoljska ladja.
»Oh, pa se mi je res zdelo, da je imela tale marmelada v krofih okus po gobicah!«
No, tista litovska je takoj pritegnila njegovo zanimanje in postal je pozoren, ali bo srečal še kakšno. »Vsekakor jih nisem pričakoval, še manj iskal,« je dejal za Guardian, »tudi pozneje, ko sem tri leta živel v Kazahstanu, niso bile v mojem prvem planu, sem pa bil vedno vesel, kadar sem naletel nanje.« Nato se je odločil, da se bo zadeve lotil sistematično: s kolesom, avtomobilom, taksijem in avtobusom je prepotoval 30.000 kilometrov skozi trinajst nekdanjih sovjetskih republik. Z enim ciljem – fotografirati avtobusne postaje.
»Nekatere so bile popolnoma odštekane. Kot da bi imela vsaka svojo popolnoma edinstveno osebnost. Začel sem se zavedati, da je za železno zaveso in klišeji o Sovjetski zvezi, s katerimi smo odraščali na Zahodu, na milijone posameznikov sanjarilo in premikalo meje ustvarjalnosti.«
Z močno prijateljico je vse lažje
Moldavske avtobusne postaje niso tako ekstravagantne kot kazahstanske, gruzinske, abhazijske, armenske in druge, ki jih je v knjigi predstavil Herwig, vseeno pa se takoj vidi, da so del istega gibanja. Na njihovih zidovih prevladujejo predvsem mozaiki, ki poudarjajo lokalno identiteto. V Moldaviji to poleg narodnih simbolov največkrat pomeni vinogradniške podobe: trte, sode, vrče … Večini je skupno tudi, da jih je že dodobra najedel zob časa. Z zidov odpada omet, mozaiki se krušijo, strehe rjavijo, napisi naselij bledijo. Kar je zgolj še en razlog več, da slovenska turista prepoznata »izrazito neturističnost«, iz žepov izvlečeta telefona … Nadaljevanje poznate.
Pri tem je zanimivo, da se še najbolje godi postajam, ki ležijo v Gagavziji, kjer je večina prebivalstva turškega rodu, in Pridnestrski republiki, ki odkrito simpatizira z Rusijo. Jasno, če mošnjiček odpreta Erdogan in Putin, se cvenk za ohranjanje arhitekturne dediščine lažje najde tudi v najrevnejši evropski državi.
