Združitev Muzeja novejše zgodovine Slovenije in Muzeja slovenske osamosvojitve v nov javni zavod Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije je v ponedeljek postala uradna z vpisom novega muzeja v sodni register. V skladu s sklepom o ustanovitvi združenega muzeja, kot ga je vlada sprejela 19. januarja, je ta v celoti prevzel pravno nasledstvo obeh prejšnjih muzejev in vse zaposlene v njih, je pa z vpisom v sodni register prenehal mandat direktorjema nekdanjih muzejev, Jožetu Dežmanu, ki je vodil Muzej novejše zgodovine Slovenije, ter Željku Osetu, direktorju Muzeja slovenske osamosvojitve. Za vršilko dolžnosti direktorice novega muzeja je sicer vlada 26. januarja imenovala Natašo Robežnik, dolgoletno muzealko in vodjo pedagoškega oddelka v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
Muzej deluje nemoteno
Z združitvijo je ob tem prenehal tudi mandat drugih organov obeh nekdanjih zavodov, prejšnji teden pa je vlada v svet javnega zavoda Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije že imenovala štiri predstavnike ustanovitelja na predlog ministrstva, in sicer za mandatno dobo štirih let – to so Manca Grgić Renko, zgodovinarka, Blaž Vurnik, prav tako zgodovinar ter kustos za novejšo zgodovino v Mestnem muzeju Ljubljana, nekdanja direktorica Javne agencije za knjigo Renata Zamida, ki je lani prevzela vodenje Centra Rog, ter arheolog Marko Sraka, trenutno svetovalec v kabinetu ministrice za kulturo. Petega člana sveta zavoda, predstavnika delavcev muzeja, bodo iz svojih vrst izvolili zaposleni v zavodu. Oblikovanje strokovnega sveta, ki ga sestavlja šest članov, še poteka, so povedali v muzeju; dva člana bodo vanj izvolili zaposleni, po enega pa imenujejo še Kulturniška zbornica Slovenije, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Inštitut za novejšo zgodovino in Skupnost muzejev Slovenije.
»Trenutno izvajamo naloge, ki nam bodo omogočile nemoteno in tekoče delo v prihodnje,« nam je pojasnila vršilka dolžnosti direktorice Nataša Robežnik, katere prva naloga je bila, da pripravi vse potrebno za začetek delovanja novega zavoda. »Muzej deluje kot običajno, zaposleni izpolnjujejo načrtovani program za letos, vzporedno pa potekajo birokratske naloge in postopki, ki so nujni za brezhibno delovanje ustanove.« Proces združevanja obeh nekdanjih muzejev bo sicer postopen; za zaposlene v nekdanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije se ni veliko spremenilo, saj svoje delo nadaljujejo na isti lokaciji kot doslej, v Cekinovem gradu, tja pa naj bi se postopno preselili tudi zaposleni in gradivo iz nekdanjega Muzeja slovenske osamosvojitve. »Selitev želimo izpeljati čim prej ter se nato v celoti posvetiti poslanstvu muzeja,« pravi Nataša Robežnik, ki med prednostnimi nalogami novega muzeja izpostavlja ustanovitev posebnega oddelka za obdobje demokratizacije in osamosvojitve Slovenije. »Ta je že določena tudi v sistemizaciji delovnih mest.«
Čas za akcijski načrt
Združenje VSO, ki že ves čas nasprotuje ustanovitvi združenega muzeja oziroma »ukinitvi« Muzeja slovenske osamosvojitve, pa je včeraj predstavilo ugovore proti združitvi, pri čemer je predsednik združenja Lojze Peterle napovedal tudi, da naj bi v ponedeljek sprejeli »akcijski načrt« v podporo samostojnemu Muzeju slovenske osamosvojitve. Arheologinja Verena Vidrih Perko je tako omenila, da je bil muzej načrtovan kot »sodobno komunikacijsko središče«, ki bi »združevalo različne poglede na osamosvojitveni proces in kjer bi se ljudje zbirali ob vrednotah osamosvojitve«, umetnostna zgodovinarka in konservatorka Jelka Pirkovič, sicer tesna sodelavka Vaska Simonitija v obeh njegovih ministrskih mandatih, pa je poudarila, da »ni država nikoli ukinjala muzejev«, ne pri nas ne drugje, in da je odločitev za ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve izhajala iz ocene, da obstoječi muzeji osamosvojitve večinoma »ne vidijo kot dovolj pomembne teme«.
Muzejski svetnik Marko Štepec, sicer vodja kustosov v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, je dodal, da je Muzej slovenske osamosvojitve v ospredje postavljal »vprašanja državnosti, identitete in demokracije«, za kar v dosedanjem Muzeju novejše zgodovine Slovenije niso imeli niti prostorskih niti kadrovskih možnosti. Ob tem pa je bil kritičen do odsotnosti »vsebinskih, finančnih in prostorskih analiz o posledicah združevanja obeh muzejev« ter do tega, da v odločanje niso bili vključeni zaposleni v obeh muzejih in njuni upravni organi.