Križevniški samostan v zavest mesta močneje vstopi v začetku petdesetih let dvajsetega stoletja, ko ga po nacionalizaciji mesto nameni tedanji šoli za umetno obrt (kasneje se ta preimenuje v Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo), prenovo pa zaupa profesorju Plečniku z bližnje Fakultete za arhitekturo. Mojster, podobno kot v večini svojih del, prepozna v razgibanem samostanskem kompleksu priložnost za obogatitev mestnega predela z novimi raznolikimi odprtimi javnimi prostori. Boljšo povezanost območja z mestom vzpostavi z odpiranjem samostanskih vrtov in dvorišč ter mnogimi novimi preboji v samostanskem obzidju. Po začetku delovanja šole, ob pomoči učenca Antona Bitenca, na samostanskem vrtu ob sedanji Aškerčevi cesti uredi letno gledališče. V letnem gledališču s svojimi predstavami gostuje Ljubljanski Festival.
Šola in Festival nekaj desetletij uspešno sobivata in se programsko dopolnjujeta. Hkrati oba rasteta in počasi preraščata zmožnosti, ki jih ponujajo prostori Križank. Srednja šola za svoje posebne programe poišče dodatne prostore na različnih lokacijah v mestu in upa na izgradnjo nove šole na področju novega kampusa v nekdanji vojašnici ob Roški cesti. Šola, ki je vzgojila mnogo generacij vrhunskih vizualnih umetnikov in oblikovalcev, hkrati prepoznava nujnost ohranjanja dela učnega procesa v zgodovinsko in oblikovno izjemno bogatem kompleksu v mestnem središču. Seveda se tudi mesto in Festival zavedata prestižnosti lokacije, nikakor pa nočeta razumeti njegovih omejitev. Nočeta razumeti, da v starem samostanu ni prostora za vse servisne prostore in skladišča, ki jih Festival potrebuje za izvedbo svojih prireditev, predvsem pa nočeta razumeti, da so za življenje v mestu bolj pomembni odprti javni prostori, polni vsakodnevnega življenja, ki ga vanje prinaša šola, kot pa nekaj vrhunskih umetniških dogodkov, ki prostor napolnijo in oživijo le v poletnih večerih.
Dolgo časa je bilo 85 % kompleksa v uporabi šole oziroma v lasti ministrstva za šolstvo, pred nekaj leti pa je si mesto uspelo sodno priboriti večji delež, tako da je sedanje razmerje le 52 proti 48 odstotkov, na srečo še vedno v korist šole. Sedaj mesto/Festival ministrstvu izstavlja račune za uporabnino prostorov, ki so bili prenešeni v njihovo last in želi enostransko v avtoritativnem tonu odločati, kateri prostori naj bi jim pripadali. MOL načrtno nasprotuje nujni prenovi Križank. Trenutno ne želi sofinancirati konzervatorskega načrta in kot kaže ne želi pristopiti k tvornemu predlogu, ki bi določal souporabo prostorov obema inštitucijama. Vse z namenom, da bi šolo v celoti čim prej izrinili iz Križank.
Ob tem ministrstvo za šolstvo ne razume dejstva, da so za razvoj ustvarjalnosti bolj kot po normativih urejeni šolski prostori pomembni nekonvencionalni prostori, prežeti z duhom časa in zapisi mnogih generacij, ki so se v njih izobraževale in družile. Žal ministrstvo tudi ne prisluhne učencem, ki imajo kljub ne povsem idealnim razmeram šolo radi in je nikakor nočejo zapustiti. Čudi tudi pasivnost ministrstva za kulturo, ki bi se kot skrbnik spomenika moralo aktivno vključiti v reševanje problema. Pa se še ni.
Brezobzirnost Festivala in mesta se kažeta tudi v brutalnih posegih v kompleks. Povsem neprimerna nova streha, ki je pod pretvezo začasnosti pridobila celo soglasje ZVKDS, povzroča škodo starim spomeniško zaščitenim stavbam in poslabšuje bivanje v njihovih prostorih. Prelivanje žlebov nove strehe moči stene na mestu, kjer se nova streha skoraj dotakne starega objekta; veter, ki na novi gladki opni dobi močan pospešek, odkriva strešnike na stari strehi; prostori šole so slabše osvetljeni; hrup prometa z Aškerčeve ceste se pod novo streho ojača in moti pouk. Da bi preprečili možnost spremljanja predstav mimoidočim brez kupljenih vstopnic, so bile z improviziranimi rešitvami blindirane mnoge odprtine v obodnem zidu, v zaodrju so postavljeni provizoriji iz pločevinastih panelov.
Kot del spomenika mora biti avditorij dostopen javnosti tudi v času, ko v njem ni dogodkov. Če si ga ogledate v trenutnem stanju, vam bodo povsem jasne prioritete lastnika in njegov odnos do spomenika, v katerem deluje.
Večina Plečnikovih del v Ljubljani je uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Križanke zaradi neurejenih lastniških razmerij in slabega vzdrževanja niso. Izgon šole bi pomenil dodatno gentrifikacijo mesta. To nas sicer, po branju velikega intervjuja z nekdanjim podžupanom v Objektivu, ne sme čuditi. Ta je na pripombo novinarja o gentrifikaciji mesta odvrnil le to, da je to problem vseh za turiste privlačnih mest in da Ljubljančani kjer koli v mestu še vedno lahko popijejo kavo. Bojim se, da si je mnogi v Plečnikovem hramu kmalu ne bodo mogli več privoščiti. Če bodo brez vstopnine sploh lahko prišli do njega.
Arne Vehovar, Ljubljana
