Po vzoru na britanski BBC naj bi nas v prihodnje, vsaj tako pravijo njeni reformatorji, naša javna televizija ne le informirala, temveč tudi zabavala in nas vedrila. V teh mračnih, negotovih časih, ko so novice v poročilih povečini žalostne in skrb vzbujajoče, mora javna televizija – če prav razumem – potem ko svojim gledalcem z informativnim programom vzame voljo do življenja, s kakšno veseloigro ali narodnozabavno veselico nemudoma vrniti nasmeh na njihove obraze, ali jim vsaj pomagati, da pozabijo, kar so pravkar slišali v Dnevniku ali Odmevih. Nekako v stilu: »Dragi gledalci, naš planet se segreva hitreje, kot se je predvidevalo, več milijonov migrantov je iz Afrike in Azije krenilo proti Evropi, virus je znova mutiral in cepiva nas ne ščitijo več pred njim, Janez Janša je bil še tretjič zapored izvoljen za predsednika vlade, ampak vi nikar ne menjajte kanala, ker sledi najnovejši hit Roka Žlindre.«
Priznati moram, da me je takšna obzirnost do gledalčevega počutja kar malo raznežila. Pravzaprav se mi je zazdelo, da bom končno dobil televizijo, ki me bo odrešila...