Izpoved Petre Strelec: Tudi iz najhujše zgodbe obstaja izhod

2.2.2024 | 13:50

Petra Strelec (Foto: Mateja J. Potočnik)

»Na vsak način sem hotela umreti. Po osmem poskusu samomora sem pristala v bolnišnici v Vojniku, kamor me je na silo pripeljal oče. Bila sem na zaprtem oddelku, stara 19 let. Ko sem opazovala ljudi, ki niso mogli več ozdraveti, sem se v nekem trenutku zavedela, da sem še tako mlada, da se še lahko izvlečem iz tega. Tam sem zdržala pet dni. Ko sem izstopila iz bolnišnice, sem rekla Bogu: 'Ker me še nočeš, to očitno pomeni, da moram še kaj postoriti na tem svetu.'«

44-letna Petra Strelec iz Krškega, absolventka psihosocialne pomoči na fakulteti za uporabne družbene študije, je v 25 letih postorila marsikaj. Od šolanja – ob delu se je najprej izšolala za medicinsko sestro, zdaj je tik pred zagovorom diplomske naloge z naslovom Vpliv travm iz otroštva na odnose in življenje v odrasli dobi ter specializacijo iz logoterapije – ves čas je tudi predelovala travme: spolno zlorabo, toksične odnose v družini, dve posilstvi, do odhoda iz primeža nasilja. O svoji poti je napisala tri knjige: Moje življenjske lekcije, Pot v svobodo in V postelji s sovražnikom, zdaj nastaja četrta, Znova. Petra dela tudi kot motivatorka, predava, je prostovoljka v kognitivno-vedenjski svetovalnici, v prihodnosti pa načrtuje ustanovitev zavoda, s katerim bo pomagala žrtvam nasilja.

Težko otroštvo

Na otroštvo nima lepih spominov. »Moje otroštvo ni bilo lahko. V naši družini je vladalo nasilje. Oče je bil nasilen do mame, mama, ki se je spopadala z depresijo in bila odvisna od tablet, zame ni mogla poskrbeti, dedek me je spolno zlorabljal, vrstniki so me maltretirali.« Ko jo je mama pri petnajstih vrgla iz hiše, je nekaj časa živela dobesedno na cesti. Čeprav je bila brez šolskih potrebščin, je redno hodila v šolo. »Moji sošolci, takrat sem hodila na srednjo tekstilno šolo, sploh niso vedeli, da sem brezdomka.« Svojih stisk ni obešala na veliki zvon. »Ko sem se nekega dne odločila, da obiščem očeta, ki je živel v bližini Celja, se je neki mlajši moški ponudil, da me odpelje k njemu.« Namesto da bi jo varno pripeljal na cilj, je zavil v prvi gozd in jo posilil. »Po posilstvu sem poskusila narediti samomor.« Potem se je za kratek čas njeno življenje obrnilo malce na bolje, družina prijateljice jo je vzela v rejo. »Nisem bila dolgo pri njih, saj se je mama odločila, da me vzame nazaj.«

Petra je kljub temu, da se je sama spopadala s prebolevanjem travme po posilstvu, uspela končati srednjo šolo. Potem pa … Znova šok. »Stara sem bila 19 let, ko sem šla v eno od diskotek na razgovor za službo. Šefico sem čakala za šankom. Ker je nisem dočakala, sem se začela odpravljati domov. Medtem je začelo deževati, zato sem prosila znanca, ali bi me zapeljal domov. Odklonil je, mi je pa prevoz ponudil eden od prijateljev, ki je takrat z družbo prišel v diskoteko. Namesto domov je družbo, poleg mene sta bila v avtu še dva moška in ženska, odpeljal na svoj dom. Tam me je posilil eden od dveh moških, ki sta bila v avtu.« Ko se je nanjo spravil še prijatelj, sta v hišo na srečo prišla še dva moška in jo rešila. »Odpeljala sta me na policijsko postajo in tam sem se zlomila. Policisti so mi svetovali, naj grem domov in okrevam.« Namesto da bi okrevala, je postala zasvojena s pomirjevali. »Bila sem v hudi depresiji. Na vsak način sem hotela umreti.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5., 30. januar, 2024.

Biba Jamnik Vidic