Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je z dobrimi 5000 podpisi volivcev pred časom vložilo društvo Srebrna nit, vendar ga je državni zbor zavrnil. V Svobodi, SD in Levici so predlog načelno podprli, a se odločili, da bodo podporo javnosti preverili na referendumu. Če bo ta uspel, pobudniki zakona verjamejo, da bo koalicija z nekaj kozmetičnimi popravki vložila prav njihov predlog.
Kako naj bi ta predlog urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?
Imeli bi jo polnoletni državljani ali tisti s stalnim bivališčem v Sloveniji, ki so vključeni v obvezno zdravstveno zavarovanje. Oziroma pacienti, ki zaradi terminalne bolezni doživljajo zanje neznosno trpljenje in zanje ne obstaja sprejemljiva možnost lajšanja muk. Predlog je odrekel pomoč v primeru akutnih duševnih motenj, kar pomeni, da te pravice ne bi imeli ljudje, ki niso spodobni odločati o sebi.
Postopek za pridobitev in izvedbo pravice je precej dolg, nad njim bi bdela posebna, državna komisija. Lečeči zdravnik – v primeru njegovega uveljavljanja ugovora vesti pa nadomestni zdravnik – bi moral med drugim preveriti, ali je pacient sprejel odločitev po lastni volji, brez prisile. Podrobno bi mu moral predstaviti zdravstveno stanje, vse možnosti zdravljenja in lajšanja trpljenja s paliativno oskrbo.
O prošnji bolnika bi po podanem mnenju več strokovnjakov – tudi neodvisnega zdravnika in psihiatra – odločila omenjena komisija. Bolnik bi lahko v kateri koli točki postopka odstopil od zahteve ali zavrnil izvedbo pomoči pri končanju življenja. Zdravstveni delavci, sodelavci in ostali pa za svoje ravnanje ne bi bili kazensko, odškodninsko in disciplinsko odgovorni.
Kje pa bi ta postopek izvajali in kako bi bilo urejeno financiranje?
Pravico bi bilo dovoljeno izvajati le v javni zdravstveni mreži, sicer pa bi postopek potekal pri pacientu doma, izjemoma v bolnišnici ali pri izvajalcu institucionalnega varstva.
Ob sodelovanju psihiatra bi ga izvedla zdravnik ali diplomirana medicinska sestra, ki bi vse pripravila tako, da bi lahko pacient smrtonosno učinkovino vzel sam – bodisi jo zaužil, injiciral ali s pomočjo sonde vnesel v želodec. Če pacient iz verskih, moralnih ali drugih razlogov tega ne bi mogel narediti, pa bi bila mogoča evtanazija. To torej pomeni, da bi smrtonosno učinkovino pacientu dal zdravstveni delavec.
Postopek bi bil brezplačen, krilo bi ga obvezno zdravstveno zavarovanje, kar naj ne bi dodatno obremenilo zdravstvene blagajne. Pisci zakona so namreč izračunali, da bi bili stroški dela in učinkovin približno 1500 evrov, medtem ko denimo enomesečna paliativna oskrba stane od tri do štiri tisočake in pol, pišejo.
Na podlagi izkušenj iz tujine ocenjujejo, da bi bila pravica letno odobrena približno 30 ljudem pri nas, med razlogi za neznosno trpljenje naj bi prevladoval rak.
KOMENTARJI (67)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.