V Sloveniji kontrolne mehanizme sedanja oblast sesuva. Državni zbor je talec izvršne oblasti, njegove preiskovalne komisije so brezzobi tigri. Neodvisnost sodne veje oblasti krni: arbitrarno imenovanje sodnikov je prepuščeno koalicijski večini v DZ, podrejenost financiranja in plačnega sistema izvršni oblasti, ki na različne načine izvaja nezakonit pritisk na pravosodje… V redkih primerih, ki se prebijejo na vrhovno, ustavno in upravno sodišče, so ta z nekaj svojimi sodbami skušala ustaviti buldožersko nezakonito delovanje izvršne oblasti, zato so tarča napadov vladnikov ter žaljivih »ločenih mnenj« pete kolone znotraj sodišč. Tako so danes vlada in ministrstva uzurpirana dominantna veja oblasti. Tudi predsednik RS bi moral biti pomemben branik demokratične ureditve, a je žal s svojim (ne)delovanjem hote ali nehote podpornik nelegitimne škodljive esdeesovske oblasti.
Oteženo je delo tožilstva z neimenovanjem novih tožilcev in z vladnim blokiranjem nastopa evropskih tožilcev, ki naj bi preiskovali korupcijska dejanja. Policija, ki je v preteklosti žela veliko zaupanje prebivalcev, je zaradi nezakonitih in nestrokovnih menjav v vodstvu policije in NPU ter postavitev esdeesovih strankarskih privržencev na vodilna mesta v javnosti izgubila zaupanje in ugled. Z nesorazmernimi ukrepi, vodnim topom, solzivcem, grobimi aretacijami, nezakonitimi prekrškovnimi postopki itd. postaja strankarsko orodje za obrambo osovražene, nekompetentne in diktatorske vlade. SDS si je poleg policije podredila tudi Sovo in vojaško obveščevalno službo, urad za preprečevanja pranja denarja, NIJZ, zavod za statistiko, Banko Slovenije, davkarijo, inšpekcije… Če si kakšnega kontrolnega mehanizma ne more podrediti, pa ga skuša diskreditirati, kot na primer predsednika računskega sodišča, varuhinjo osebnih podatkov, protikorupcijsko komisijo ali varuha človekovih pravic in svoboščin.
Civilna družba je izrinjena iz sodelovanja pri državnem odločanju, tako ji ostajajo le javni protesti. Udeležence shodov, ki protestirajo proti katastrofalnemu vladanju in zahtevajo (zamislite si to »talibansko« parolo!) izredne volitve, »obravnavajo« represivni organi s pomočjo različnih »biserov«. Kdo organizira, plačuje in hujska razbijače, ki imajo nalogo diskreditirati mirne upravičene protestne shode?
Pomemben kontrolni mehanizem so mediji, zato je medijska svoboda pogoj demokratične ureditve. SDS je, tudi s pomočjo madžarskega denarja, vzpostavila šopek medijev, portalov, katerih skupni imenovalec je strankarska propaganda, onesnažena s sovražnim govorom in polresnicami ter dezinformacijami in podpiranjem nelegitimne vlade. A to ni dovolj: vlada si hoče popolnoma podrediti oba pomembna javna servisa, RTVS in STA, kljub opozorilom iz EU, v nasprotju z zakonodajo in nekaterimi sodnimi odločitvami. Seveda s tem tudi učinkovito ruši zaupanje ljudi v medije.
Najhujše zlorabe uradnega položaja ali opustitve nujnih ukrepov vlade, ministrov in drugih javnih uslužbencev sankcionira tudi kazenski zakonik; a kdo bo raziskal in preganjal kaznive zlorabe, če je onemogočena večina kontrolnih mehanizmov? Kateri organi bodo smeli preiskati sume korupcije, oviranja mirnih shodov in protestov ter nesorazmerne uporabe prisilnih sredstev, neupravičenega prisluškovanja in snemanja (pegaz?), oškodovanja javnih sredstev (neizpolnjevanje zakonskih obveznosti do STA, politično pristranske delitve denarja), posegov v človekove pravice in svoboščine, ogrožanja javnega zdravja z napačnimi ukrepi in opustitve zdravstvene pomoči (v domovih za starejše!), nasilništva in sovražnega govora itd.?
Najhujše zlorabe oblasti so v drugih državah sankcionirane. V Italiji, Franciji in na Hrvaškem so bili pravnomočno obsojeni bivši predsedniki vlad Berlusconi, Sarkozy, Sanader, bivši makedonski premier Gruevski pa je v preiskavi zlorabe položaja in korupcije, a je pobegnil v tujino, kjer je našel zatočišče pri prijatelju Orbanu. Njegove najbližje sodelavce pri zlorabi oblasti pa je dosegla roka pravice: notranjo ministrico, šefa varnostnoobveščevalne službe, vodjo specializiranega državnega tožilstva, glavnega finančnika stranke VMRO…
Je še upanje za vladavino prava?
Boris Pogačar, Franc Medle, Bogdan Avbar, Milan Gorjanc, Branko Đukić, Jože Ribič, Jože Florijančič, Remzo Skenderović, Janez Butara, Darko Kastelic, Lojze Podobnik, Jože Butara, člani društva SRP