DL: Ukrajinci pri nas - Nekateri bodo ostali, drugi bi se vrnili

19.3.2024 | 14:40

Andrej in Sašo sta se povzpela na Triglav, tako kot se spodobi za vsakega »pravega Slovenca«.

Mark Kozijev danes praznuje prvi rojstni dan. Je čisto pravi Novomeščan, prvi dojenček v novomeški ukrajinski begunski skupnosti. Takole ga je ob svojem prvem obisku v roke vzela Branka Bukovec. V sredini je Markova mamica Nataša.

Dve leti je, odkar je ruski predsednik Vladimir Putin ukazal специальную военную операцию, posebno vojaško operacijo, in s tem začel po jugoslovanskih vojnah drugi veliki vojaški spopad v Evropi po koncu druge svetovne vojne. Začela se je vojna v Ukrajini, ki ji ni videti konca in je do danes zahtevala na desettisoče civilnih in stotisoče vojaških življenj. Svoje domove je v tem času zapustilo več kot osem milijonov ljudi, nekateri so pribežališče našli tudi pri nas.

Ker vojne očitno še ne bo kmalu konec, so si tu življenje uredili nekateri tako, drugi drugače. Nekateri se ne želijo več vrniti domov, drugi čakajo, da se bo doma umirilo in se bodo lahko vrnili. Eni in drugi potrebujejo pomoč. Ne le denarno, ki jim jo precej velikodušno daje država, tudi socialno. Da bi se vključili v slovensko družbo, se morajo naučiti slovenščine, otroci morajo nadaljevati šolanje, odrasli si želijo delati. Potrebujejo pomoč pri urejanju dokumentov. Pri vsem tem jim na Dolenjskem pa tudi v Beli krajini pomaga novomeško Društvo za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD).

Učenje slovenščine je le delček vsega

Če je predlani, ko se je vojna v Ukrajini začela, prišlo k nam več beguncev hkrati, zdaj prihajajo bolj posamično. »Ti, ki nam jih pošilja urad, kadar se spraznijo mesta v Cubusu, kjer jih v Novem mestu nastanijo ob prihodu, niso bili deležni prve integracije, v katero spadajo psihosocialna pomoč, socialna integracija in učenje slovenskega jezika. Zanje je pomembno, da se zavejo okolja, v katerem so se znašli, da poznajo svoje pravice in dolžnosti, da sprejmejo ponujeno pomoč. Pomoč in svetovanje pri urejanju dokumentov ter učenje slovenščine so le del tega, kar jim ponujamo v DRPD. Njim so namenjene tudi različne delavnice, kot sta šiviljska in kuharska, vključujemo jih v organizacijo dogodkov, ki jih prireja društvo, nekateri so dejavno vključeni tudi v mednarodne projekte iz programov aktivnega državljanstva na področju človekovih pravic, migracij, mladih in okolja. Posebno skrb posvečamo šolskim otrokom, ki v našem dnevnem centru poleg učenja slovenščine dobijo tudi potrebno učno pomoč in se vključujejo v različne prostočasne dejavnosti,« našteva Branka Bukovec, predsednica DRPD, ki je lani za svoje humanitarno delo dobila naziv častne občanke Novega mesta.

Natančnih podatkov o tem, koliko ukrajinskih beguncev živi na našem območju, ni, je pa v različne dejavnosti DRPD vključenih več kot 150 odraslih in otrok, ki živijo na območju od Škocjana pa do Črnomlja. K društvu po tako ali drugačno pomoč pridejo skoraj vsi, tako da je ta številka precej zanesljiva.

Vsak od njih ima svojo zgodbo in vsak svojo prihodnost. Če so k nam prišle cele družine, si te večinoma želijo ostati tukaj, še posebej, če so doma ostale brez vsega. Če imajo v Ukrajini hišo, sorodnike ali kmetijo, se želijo, ko bo mir, vrniti. Nekateri so se tudi že vrnili. Deset družin se je vrnilo v Ukrajino, ena pa je šla naprej v Italijo.

Delo se vedno ne splača

Tisti, ki so se želeli zaposliti, so se večinoma že zaposlili. Nekateri delajo po spletu in so zaposleni v domovini. Ti, ki delajo, niso več upravičeni do pomoči države in subvencionirane najemnine za stanovanje. Slovenija je med najbolj velikodušnimi državami, kar se tiče pomoči ukrajinskim beguncem. Pomoč države znaša 465 evrov na osebo, če je družina, pa druga oseba dobi 30 odstotkov manj in vsi naslednji 30 odstotkov. Druga pomoč pa je subvencija najemnine. Če delajo, se jim zaslužek odbije od pomoči in tudi od subvencije najemnine. Če posameznik opravi priložnostno delo, kot je na primer obiranje jagod, in zasluži sto evrov, dobi zaradi tega za sto evrov manj pomoči in sto evrov manj subvencije najemnine, torej je za sto evrov na slabšem, kot če ne dela. Tako se delo splača le tedaj, če delata dva družinska člana in skupaj zaslužita več, kot bi dobila pomoči.

Anžela Visotska in Branka Bukovec

Kot povesta Branka Bukovec in Anžela Visotska, Ukrajinka, ki je že prej živela v Novem mestu in je zdaj v DRPD zaposlena kot prostovoljka za pomoč ukrajinskim beguncem, so za učenje slovenščine in integracijo zelo motivirani predvsem tisti, ki želijo ostati. Otroke so v šolah dobro sprejeli in hitro so si našli tudi prijatelje. Večina srednješolcev obiskuje šolski center, nekateri tudi gimnazijo in ekonomsko šolo. Pred poldrugim letom smo v Dolenjskem listu predstavili zgodbo tedaj sedemnajstletne gimnazijke Katarine Zaikine, ki je takrat povedala, da si želi študirati medicino. V tem času je že maturirala in bila sprejeta na medicinsko fakulteto. Študira v Mariboru in pravi, da je njena duša ostala v Novem mestu.

Skoraj vsem, ki želijo delati, so priznali izobrazbo, pridobljeno v Ukrajini. Glede na zahteve poklica potrebujejo tudi izpit iz znanja slovenskega jezika različne stopnje. Pri nekaterih poklicih, kot je na primer zdravniški, pa je treba opraviti tudi dodatno izobraževanje.

Dobrih zgodb je veliko

Natalija Verovenko

Dobrih zgodb je veliko, pravita Branka in Anžela. Ena takih je tudi zgodba družine Natalije Verovenko, ki je k nam prišla z možem Valerijem in sinom Denisom iz Nikolajeva, enega glavnih ladjedelniških središč v južni Ukrajini. Valerij je upokojeni vojak. Najprej je služil v sovjetski, potem pa v ukrajinski vojski. V vojni, ki se je v Ukrajini začela leta 2014, je kot narednik sodeloval v bojih v Donecku. Ko so Rusi napadli Ukrajino, so ga znova vpoklicali, a so ga zaradi starosti odpustili, saj je medtem že dopolnil 60 let. Ko so Rusi raketirali mesto, se je z družino znašel v enem izmed sedmih avtobusov, s katerimi so jih odpeljali v Lvov, od tam pa so odšli v Budimpešto, Ljubljano in na koncu v Novo mesto. Valerij je po poklicu varilec in bi se rad tudi tu zaposlil v tem poklicu, vendar mu to do zdaj še ni uspelo. Ko morebitni delodajalci vidijo, da je star že več kot 60 let, se vsakič premislijo.

Natalija ima več sreče. Po poklicu je krojačica. Ko smo se z njo pogovarjali predlani, je povedala, da zna dobro šivati in tudi krojiti, da je doma delala tudi lastne kreacije, da je imela tri zaposlene in da bi to rada delala tudi pri nas. Želja se ji je hitro uresničila. 8. oktobra predlani so jo zaposlili v Lisci, najprej za tri mesece poskusno, potem pa redno.

»V Lisci so me zelo lepo sprejeli. Lisca je moja druga družina. Da sem lahko hodila na delo, so mi najprej posodili avtomobil, potem pa dali posojilo, da sem si kupila svojega. Nasploh so nas ljudje v Sloveniji zelo lepo sprejeli. Vsi, ki sem jih spoznala, so tako dobri in gostoljubni. Všeč mi je Slovenija. Tu je vse tako spokojno, mirno. Ko smo brez vsega prišli v Novo mesto, so nam v DRPD veliko pomagali, spoznali smo Branko, ki je pravi angel. Ničesar nismo vedeli o Sloveniji in tudi jezika nismo razumeli. Za roke so nas vodili od urada do urada, da smo uredili dokumente,« se prihoda v Slovenijo spominja Natalija, ki kljub službi in družinskim obveznostim še vedno dvakrat na teden najde čas, da v dnevnem centru DRPD na Rozmanovi obišče tečaj slovenščine. Sin Denis, ki je po prihodu v Slovenijo septembra šel v deveti razred osnovne šole, zdaj obiskuje srednjo računalniško šolo v Šolskem centru Novo mesto. Dobro mu gre. Čeprav njihova hiša še stoji, v njej pa zdaj živijo sorodniki, se Verovenkovi ne nameravajo vrniti. Slovenija je postala njihova nova domovina.

Članek je bil objavljen v januarski tiskani številki Dolenjskega lista

Igor Vidmar