Kot vse bolj nakazuje dovolj dobro organizirana in predvsem vokalna opozicija, čisto tako zelo jasno, kako bo izgledala osebna mobilnost, vendarle ni. Vsaj ne še.
Vse več je namreč glasov iz industrije, ki ne le da dvomijo v zgolj in povsem električno prihodnost (vsaj kratko- in srednjeročno), ampak dvomijo tudi v hitrost preobrazbe iz povsem fosilne dobe goriv za motorje z notranjim zgorevanjem v povsem baterijsko (električno) gnane osebne avtomobile. In tudi v slednji označbi je tisti kaveljc, ki seje seme dvoma. Namreč, če so osebni avtomobili še in že nekako ter s precej prilagajanja voznika sposobni slediti zahtevam moderne osebnostne mobilnosti, so lahka gospodarska vozila (kaj šele težja), še vedno v infantilni fazi (ali morda korak, dva dlje od tega).
Nedavno je namreč Carlos Tavares, predsednik koncerna Stellantis, ki je za kup svojih znamk že določil popoln prehod na elektromobilnost (Opel, Alfa Romeo, Peugeot), glasno pojamral, da javnost in zakonodajalci od proizvajalcev zahtevajo in pričakujejo preprosto preveč, in to v prekratkem času. In odkrito podvomil, da bodo vsi zmogli tak ubijalski tempo. Predvsem pa jasno povedal, da bodo prisiljeni del investicijskega bremena (kar 50 odstotkov višji so stroški za razvoj e-avtomobila) prenesti na pleča kupcev. In med vrsticami dodal še, da bodo motorji z notranjim zgorevanjem (kot taki ali v hibridni kombinaciji) ostali, če bo to zahteval (določen) trg ali kupci.
Z malce drugačnega kota je na celotno zadevo pogledal tudi Akio Toyoda, veliki šef Toyote, ki ima v (delni) lasti kar nekaj azijskih proizvajalcev (Subaru, Mazda, Hino ...), ko je nedavno dejal, da so pri Toyoti prepričani, da bodo razvijali kar nekaj opcij, vsekakor pa tudi gorivno celico, ICE motorje s pogonom na bio in e-goriva, s pogonom na vodik ... Skratka: prilagajali se bodo trgom in potrebam. Ogljično nevtralnost pa je moč doseči tako ali drugače, ne le z ničelnimi izpusti na izpušni cevi (kjer je itak vse odvisno od čistosti proizvodnje elektrike).
In tako so ustanovili zvezo petih velikih japonskih podjetij, ki tudi z dirkaškimi serijami dokazujejo, da ogljična nevtralnost ni nujno pogojena z e-pogoni. In s tem opozarjajo še na dejstvo, ki ga je izpostavil Tavares, pred njim pa še kdo iz avtomobilske industrije – da infrastruktura preprosto ne sledi zahtevam zakonodajalcev in da je razvitost in pokritost izredno neenakomerna že v Evropi, kaj šele izven nje. In da lahko gre pri (pre)hitrem prestrukturiranju industrije tudi kaj hudo narobe, navsezadnje pa gre na ta način tudi za izgubo nekaj deset tisočih delovnih mest.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ