Standard ali izjemnost. Izberite
Izhodišča za prenovo učnih načrtov v osnovni šoli in gimnaziji so v uvodu odlično zastavljena. Izrekam pohvalo ustvarjalcem, ker vidijo vrednost v celostnem razvoju otrok in mladih. Na začetku izhodišč je izpostavljeno odlično vprašanje: »Kako si predstavljamo splošno izobraženega mladega posameznika (učenca, dijaka), družbo, katere del so in jo soustvarjajo takšni posamezniki, in tudi kakšna mora biti šola, da bo takšnega posameznika lahko izobrazila?« Predlagam, da odgovor nanj poiščemo vsi državljani skupaj. Mislim, da imamo vsi, predvsem pa mladi, pravico in dolžnost izraziti mnenje o prihodnosti mladih.
Začetek novega šolskega leta je odlična priložnost, da izpostavimo, kar je odlično, postavimo vprašanja za razmislek ter skupaj poiščemo rešitve. In letos je skrajni čas za to, ker učitelji opažajo otroke in mlade v stiski, kar se, če uporabim besede učiteljev, kaže v apatičnem in nemotiviranem vedenju učencev v razredu. Pa so vse prej kot to, saj so taki le v šoli. Učitelji pri prostočasnih dejavnostih tega ne opažajo. Na spletu ni videti nemotiviranih, apatičnih ali obupanih otrok in mladih.
Cenim, da želijo snovalci izhodišč sprostiti učni načrt, povečati avtonomijo in zaupanje v učitelja. Verjamem, da nam to lahko uspe, ko začnemo skupaj že prvi korak in s spremembami od spodaj navzgor. Ker nam ni treba začeti čisto znova in od začetka, saj smo v tem času, ko ste vi sestankovali, snovali nove bele knjige in izhodišča, učitelji ustvarili že marsikaj. Zato vas vabim, da pridete v šolo, in boste videli. Lahko začnete v mojem razredu pri pogovoru z mojimi učenci.
Kot odličen začetek izpostavljam v izhodiščih zapisano vizijo splošne izobrazbe, ki »človeku omogoča avtonomno mišljenje in delovanje, javno in zasebno uporabo uma, zmožnost kompleksnih presoj, a tudi temeljno človeško solidarnost, občutljivost za družbeno nepravičnost in interes za angažirano delovanje v skupno, javno dobro«. Cenimo tudi to, da želite »zagotavljati podporo celostnemu intelektualnemu (vključno z jezikovnim), čustvenemu, moralnemu, socialnemu in telesnemu razvoju učencev«.
Kot učiteljica v osnovni šoli, vodja in mentor učiteljem vas sprašujem:
Kako si zamišljate skrb za psihično in fizično zdravje, ko na urnikih ostajata dve oziroma tri ure športa na teden in je učenje skrčeno na učilnico?
Kako podpiramo celostni razvoj otroka le z učenjem, ki podpira pretežno levo možgansko hemisfero, in dvema urama umetnosti (glasbenega in likovnega pouka) na teden?
Izražam skrb, da boste ob snovanju novih učnih načrtov spet pozabili na to. Skrbi nas tudi, da se boste nosilci disciplin (berite matematike, slovenščine, biologije, fizike, geografije …) tepli za vsako uro in vsebino v novem učnem načrtu. Poleg tega nas, učitelje, skrbi, da bo spet preveč vsega in spet ne bomo zmogli, ampak bomo pod bremeni količine vsebin, pričakovanj in ciljev klonili skupaj z učenci, ker se ne bomo imeli časa videti, slišati, pogovarjati, dihati in živeti.
Kako bomo »ključne značajske lastnosti, kot so, na primer, vztrajnost, natančnost, odgovornost, kritičnost, sodelovanje, empatija in podobno«, ki jih omenjate v izhodiščih, izmerili s testi, s katerimi merimo večinoma znanje v šolah, na (kot nas učite) objektiven, merljiv, pravičen način? In jim dajemo ocene, ker pravite, da morajo biti. Od ena do pet. In ko imajo učenci pet, se jim ni treba več truditi, saj imajo že vse. Imajo pet, so odlični. Nekateri so samo v šoli in imajo pet. Nič jim ni treba narediti, dolgočasijo se in imajo pet, odlični so, so »nadarjeni« s potrdilom. Kakšno povratno informacijo jim dajemo? Nič jim ni treba in so odlični, so »nadarjeni«. Učitelji pa se sprašujemo, zakaj »nadarjeni« ne želijo več delati projektov, sodelovati pri pouku. Svetovalni delavci, učitelji pišemo programe zanje, kako bomo razvijali njihov talent, učenci pa ne želijo sodelovati. Na drugi strani so učenci, ki se trudijo, so vztrajni in imajo dve, tri, niso odlični. In še več, dajemo jim diagnoze v obliki »specifičnih učnih težav«, »motnje vedenja«, »motnje pozornosti«. Nekateri so celo nezadostni. Se še sprašujemo, zakaj odnehajo, zakaj so neodgovorni, zakaj niso vztrajni? Kdo jim daje »licenco« za neodgovornost, nevztrajnost v šoli?
Kako bomo v smernicah opredeljeno splošno izobrazbo dosegli s poukom, ki poteka pretežno v obliki poslušanja, prepisovanja in ocenjevanja znanja, pri čemer od njih zahtevamo pretežno repeticijo pridobljenega znanja? Kako ga bomo dosegli s poplavo delovnih zvezkov, ki se uporabljajo šoli in jih država sofinancira? Kako naj bo šola povezana z življenjem, če ne proučuje realnih pojavov in problemov iz njihovega življenja, na njihovi ravni, vključno s tehnologijo, ki jo tudi omenjate v smernicah. Kje naj se učijo kritično presojati in izbirati informacije s spleta, jih razumejo in znajo sporočiti, če so v 90 odstotkih šolah prepovedani telefoni? Kje naj se učijo sodelovati za skupno reševanje izzivov, ki jih čakajo v prihodnosti, če sedijo vsak v svoji klopi in je cilj čim boljša ocena? Za vsako ceno. In jih učimo tekmovati namesto sodelovati.
Mlade podcenjujemo. Ne slišimo jih v njihovi izjemnosti, premalo jih vključimo za reševanje problemov in prispevek skupnosti, v kateri živijo, na primer s projekti, ki jih predstavijo in uresničijo. Namesto testov zato predlagam razstave in predstavitve projektov, organizacijo aktivnosti z vključevanjem lokalne skupnosti. Si predstavljate, kakšen prispevek bi to lahko bil? Potrebujemo potem še petice, štirice, dvojke? Ali ni realizirani projekt v domačem kraju – prispevek skupnosti – veliko več kot petica?
V nadaljevanju želim izpostaviti še to, da izzive rešujemo na način, kot smo si ustvarili probleme. Kot je rekel Einstein: »Kako lahko pričakujemo spremembe, če bomo reševali probleme na isti način, kot smo si jih ustvarili.«
Zanima me, kako si snovalci izhodišč predstavljajo, da s standardi znanja ustvarimo kreativne, inovativne, razmišljajoče posameznike, ki bodo usposobljeni za življenje in delovanje v sodobni družbi.
Zame je standard nekaj, kar poznamo v industriji. Nekaj, kar ustvarja stroj. Na primer kozarec, gumb, aparat. Standard je meja. Meja, ki jo dosežeš ali ne. In če jo, si odličen, prav dober, dober, zadosten. In če je ne, si nezadosten. In te izločimo. Človek ni standard. Človek je več kot standard. Je izjemnost. Če se zmoremo videti kot izjemne, smo izjemen prispevek. Sebi in drugim.
V človeški naravi je laže za druge vedeti, kaj bi morali spremeniti, kakšni bi moral biti, kot zase. Laže je drugemu soliti pamet in ga spreminjati. Tudi sebi s tem nalivam čistega vina. A ljudje ne maramo, da nas kdo drug spreminja, radi pa se spreminjamo in rastemo. Namesto spremembe z vrha vas vabim, da opazujete, kaj učitelji že delamo. Spremembe, ki bodo prišle od spodaj, bodo prinesle razvoj. Podprite nas v tem, kjer smo že izjemni. Kajti spremembe z vrha (z učnimi načrti, zakonodajo, učbeniki, urniki) dosežejo le vodno gladino. Malo jo razburkajo. Resnične spremembe se bodo zgodile, ko bo izkušnja vsakega učenja, ki jo doživi z učiteljem, v razredu, drugačna. In vsak učenec si zasluži najboljšega učitelja in najboljšo šolo – ne naključno, temveč načrtno (citat prirejen po Hattie, Frey, Fisher).
***
Mateja Peršolja, učiteljica matematike, vodja in mentorica učiteljem.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.
