Stara sem 11 let in berem Viharni vrh Emily Brontë, roman, ki je omenjen v Pismih zaljubljene najstnice (danes pozabljena carska girl najstniška literatura avtorice Claire Robertson) in sem ga zato poiskala v Pionirski knjižnici na Komenskega ulici.

Foto: Milanka Fabjančič
Foto: Milanka Fabjančič

V romanu so besede, besedne zveze, prizori in koncepti, ki mi ostanejo v glavi in jih kot podobe, ki so se vtisnile vame v neki zelo impressionable možganski fazi, leta kasneje randomly uporabljam ali o njih razmišljam v svojih lastnih tekstih: priba; pribino pero; zdrobljene gosli; Drozgova pristava; kup mrtvih živali, ki izgledajo kot mačke; otroška ročica, ki trka na okno; ta ista otroška ročica, krvava, ki hoče skozi isto okno nazaj not, nazaj domov; otrok, ki ga je nekdo več dni hoje nosil zavitega v plašču (kako je to mogoče?); stavek: on je bolj jaz, kot sem jaz sama; izgubiti se na barju; psiček, obešen na drevo; otrok Linton, ki mu je ime enako, kot se je pisala njegova mama (zakaj?); koncept poročiti se je isto kot koncept dobiti otroka; koncept porod je isto kot smrt; koncept butanje z glavo ob drevo. Stara sem enajst in še nikoli nisem bila v Veliki Britaniji, kaj šele na jorkširskem barju, o svetu ne vem ničesar in še nikoli nisem z glavo butala ob drevo, pa zadnji odstavek romana, ki ga zdaj, ko sem odrasla in roman berem v originalu, ne znam citirati v slovenščini

30 let. 30 zgodb.

Na letošnjo 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Slovenijo in Združenim kraljestvom ter 30-letnico delovanja British Councila v Sloveniji spominja projekt 30 let. 30 zgodb. V njem bo 30 slovenskih pisateljev in publicistov v kratkih zgodbah opisalo svojo izkušnjo, zgodovinski dogodek ali osebo, povezano z Združenim kraljestvom.

Idejni vodja projekta je Dragan Barbutovski, nekdanji direktor British Councila v Sloveniji. Uredništvo nad tem literarnim projektom je prevzela Renata Zamida.

Zgodbe bodo vsak teden objavljene na straneh MMC-ja. Za branje zgodb slovenskih avtorjev o njihovi izkušnji z Združenim kraljestvom bo priložnost tudi v angleškem jeziku.

*I lingered round them, under that benign sky; watched the moths fluttering among the heath and harebells; listened to the soft wind breathing through the grass; and wondered how anyone could ever imagine unquiet slumbers, for the sleepers in that quiet earth.*

in v meni morda spremeni več, kot je potem redko / kadarkoli / najbrž nikoli uspelo drugi literaturi.

Kasneje, ko sem odrasla, seveda ob romanu Viharni vrh razmišljam tudi o drugih stvareh, such as:

kaj je bilo narobe s Hindleyjevo ženo

koliko težkega alkoholizma je v lajfu videla Emily

zakaj sta tako Catherine Earnshaw kot Heathcliff tako slabi osebi, a si res ne moreta pomagat

sprašujem se tudi druge stvari, but still: zdaj sem odrasla, pogosto sem butala z glavo ob drevo, pa se me nekje še vedno drži prepričanje, da je

koncept ljubezen enako mučenje (ali kot v komadu Blank Space pravi Taylor Swift: boys only want love when itʼs torture).

Kasneje seveda nemudoma preberem še vse druge sestre Brontë in nagrajena sem s sirotami in ognjem in zažgano kašo in s še več ženske norosti in s še več ženskimi čustvi in tako je, kot bi odkrila dober Netflix binge

in hvala, Emily to je prvi motiv Velike Britanije, ki me je resnično zaznamoval za cel lajf.


*Postaval sem pod tem blagim nebom, opazoval sem vešče, ki so plahutale med resjem in zvončnicami; prisluškoval rahlemu vetru, ki je dihal skozi travo; in se čudil, kako si more kdo misliti, da bi imel tisti, ki počivajo v tej mirni zemlji, nemiren sen. (Cankarjeva založba, 1980, prev. Rapa Šuklje)


2 Hologram

Stara sem dvajset let in z EasyJetom se vračam iz Londona. Na Stanstedu kupim British Vogue, na naslovki je Sasha Pivovarova, ena od it girls of the 2000s. Že prej vsa leta obsesivno kupujem Teen Vogue, ki je manjšega formata in tanjši in ponuja najstnicam bolj cenovno dostopne znamke (lol), v tej odrasli Vogue pa je veliko Alexandra McQueena in jaz, ki sem pri dvajsetih že bolj reflektirano obsedena s presekom morbidnega in lepote, kot sem bila pri unquiet slumbers, se takoj zaljubim. Istega leta Alexander McQueen ustvari kolekcijo Widows of Culloden, imenovano po bitki pri Cullodenu, jakobitski vstaji blizu Invernessa, Škotska, aprila 1646. Eterični modeli (v 2000s je anoreksija v industriji: fešn, pa tudi pri najstnicah, kakršna sem še vedno v glavi, zapoved) nosijo obleke iz tartana, obleke iz perja fazanov, obleke iz rjavega perja (pribina peresa?), til, na glavi imajo gnezda ptičjih jajc in jelenje rogove, zavite v belo čipko, Gemma Ward ima bled prosojen obraz in bledo roza ustnice in okrog vratu bel prosojen material in na blond laseh dva rjava metulja in finale revije je hologram Kate Moss in jaz še nikoli nisem videla česa tako memorable. Ko sem stara triindvajset, se Alexander McQueen obesi v svoji omari, vendar mi zapusti še veliko konceptov, ki mi kasneje v življenju pomagajo sestavljati smisel: Jack Razparač in človeški lasje in kruto in nežno in ljubezen do konkretnega in trnova krona in Hans Memling in Atlantida in droge in vrhovi in nižine in objestnost in recklessness in obup, in ko sem stara osemindvajset, v Muzeju Victoria in Albert gledam retrospektivo njegovega opusa z naslovom Savage Beauty in vidim čisto lepoto in čisto grozo hkrati

in hvala, Lee Alexander

to je drugi motiv Velike Britanije, ki me je resnično zaznamoval za cel lajf.

3 Mary, Mary, Quite Contrary

Ko sem stara ne vem koliko, nekaj čez dvajset, vsekakor pa manj kot petindvajset let, to vem, saj do takrat nimam še nobene ne-second-hand dizajnerske obleke, imamo z mami in Doro girls trip v London. V Selfridges si na oddelku bookstore (#intelektualka) kupim knjigo Luellaʼs Guide to English Style, ki je nedavno izšla, in jo preberem v naslednjih dveh večerih. Knjiga je vezana v znucano rjavo platno v barvi dreka (da bi bilo videti, kot da gre za resno literaturo)in prevezana s hot pink elastiko (po tej nenavadni kombinaciji vsakdo z možgani spozna, kako resna literatura to v resnici je). Do trenutka, ko sem v roke dobila to knjigo, je bila Luella zame že kultno ime in kultna znamka. Čeprav sem stara recimo štiriindvajset let in kot rečeno nimam še nobenega dizajnerskega kosa, ki ne bi bil iz druge roke, sem zaradi ebay bida na torbico znamke Luella, torbico po imenu Gisele, zaradi bida na čudovit art iz kompaktnega grainy usnja v barvi sivke enkrat med faksom vstala ob štirih zjutraj in zanjo na družinskem stacionarnem kompu plačala 270 dolarjev, nepredstavljiva investicija za svoje na Zoisovi štipendiji bazirane dohodke. (Prišla je v značilni millennial pink Luella vrečki; v barvi, ki je kasneje postala značilna za Acne Studios.) I was obsessed with that bag; v naslednjih letih sem po ebayju kupila še tri in tudi second hand svileno Luella obleko, kakršno sem videla v reviji Teen Vogue (in jo potem, ne vem, zakaj, podarila Dori). Enivejs. Luella Bartley. Kultno ime mojih zgodnjih dvajsetih in moja tretja britanska ljubezen.

Luella iz naslova knjige je Luella Bartley, britanska modna oblikovalka, iksarka (letnik 1974), ki je leta 1999 po diplomi na Central Saint Martins ustanovila znamko Luella in zaslovela s kolekcijo Daddy, I Want a Pony. Leta 2002 je znamka v sodelovanju z Mulberry launchala izjemno uspešno torbico po imenu Gisele, ki so jo nosile Alexa Chung, Jennifer Aniston, Chloe Sevigny, Keira Knightley, Sienna Miller, Lily Allen, same it girls moje zgodnje odraslosti. Bile so revije s tilastimi roza oblekicami, z obroči za lase, z elementi panka, z goth lasmi, z živo modrimi sencami za veke, bila je nenehna prisotnost v reviji Teen Vogue. V ekonomski krizi leta 2008 je znamka Luella bankrotirala in izginila. Kot je mogoče jasno že iz naslova diplomske kolekcije Luelle Bartley (še bolj pa iz naslednje: Daddy, who were the Clash?), je stil znamke Luella, ki je živela med letoma 1999 in 2008, niti deset let, izrazito britanski, eklektičen, očarljiv miks med tradicijo in inovacijo, med kičem in babicami. Luella v svoji knjigi navaja različne faze fešn razvoja britanske ženske in našteva tipične britanske fešn ikone, med katerimi so Mary Quant, Vivienne Westwood, Lily Allen, kraljica Elizabeta II (rip), Princesa Ana, PJ Harvey, Vita Sackville-West, Isabella Blow in Paula Yates. Če sem se pri McQueenu zaljubila v transcendenco, art, bolečino, sem se pri Luelli zaljubila v kombinacijo rjavega platna in hot pink elastike: v izrazito sproščenost oblačenja, ki jo je znamka zagovarjala. Skratka, ko sem brala Luella`s Guide to English Style, stara recimo štiriindvajset, sem bila prepričana, da je moja fešn identiteta v resnici British. Kako bi sicer Luella Bartley tako dobro poznala podrobnosti fešn fascinacij moje preteklosti (vintidž in topšop, mixed with an odd tartan skirt); kako je tako dobro vedela, da bom zdaj, ko sem stara šestintrideset, obsedena z blazerji in hlačami na rob in s Prada loafers, hkrati pa se ne bom odrekla glitter sencam za veke, majici z Britney, supergam in predvsem konceptu: roza?

Hvala, Luella

to je tretji motiv Velike Britanije, ki me je resnično zaznamoval za cel lajf.


Eva Mahkovic je dramaturginja, pisateljica in članica kolektiva Aktivne. Kot dramaturginja je zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem, predava na AGRFT-ju, občasno tudi prevaja in pripravlja adaptacije romanov, nazadnje Idiota F. M. Dostojevskega. Kot avtorico jo zanima zlasti izkušnja sveta urbane ženske, kar najbolj odseva njen žanrsko hibridni roman na tak dan najbolj trpi mastercard (2019) in dramsko delo Alica v deželi strahov, ki je bilo leta 2022 krstno uprizorjeno v Jugoslovenskem dramskem pozorištu v Beogradu.