Ruska invazija na Ukrajino ni spremenila le sveta, temveč tudi Rusijo samo. Število umrlih na fronti se kopiči, medijska propaganda se zaostruje, seznam mrtvih oporečnikov je vse daljši. Oblast mestne ulice obvladuje z represijo.
Kremlju se pripisuje odgovornost za celo serijo umorov. Imena, kot so Aleksander Litvinenko, Ana Politkovska, Sergej Skripal, Aleksej Navalni, bodo ostala trdno zasidrana v kolektivnem spominu Zahoda. Represija v moderni Rusiji je starejša od invazije na Ukrajino. Zagotovo pa je po tej država postala še bolj represivna.
Po začetku vojne 24. februarja pa je prišlo tudi do cele serije (samo)umorov znotraj ruske poslovne elite. Od leta 2022 in do danes je bilo teh blizu 50. Direktor transporta pri Gazpromu Leonid Šulman naj bi storil samomor, Vladislav Avajev (nekdanji podpredsednik uprave Gazprombank) naj bi storil samomor, ob njem so našli mrtvo hčer in ženo. Član uprave Lukoil Aleksander Subotin je umrl po tem, ko se je udeležil šamanskega rituala itd. Največji odmev v zahodnih medijih je prejel umor Jevgenija Prigožina. Prigožin je v letih pred vojno ustanovil skupino vojaških plačancev Wagner, ki se je podala v vojsko skupaj z regularno rusko vojsko. Sčasoma je Prigožin kritizirati Kremelj, kar je na koncu plačal s svojim življenjem. Povečala se je tudi vsesplošna represija. Svobodno izražanje mnenj na protestih v ruskih mestih več ni mogoče. Tisti, ki si to vseeno drznejo, tvegajo aretacijo in zaporne kazni.
Smrti glasnih in vplivnih pa so le kapljica v morje v primerjavi s skupnimi žrtvami, ki jih je Rusija utrpela od začetka invazije. Samo za osvojitev mesta Avdiivke, ki nima nenadomestljive strateške vrednosti, naj bi padlo 16 tisoč ruskih vojakov. Tako je zapisal znani ruski vojaški bloger Andrej Morozov le nekaj dni, preden si je vzel življenje.
Kot piše BBC-jev urednik Steve Rosenberg, vojno v Ukrajini od samega začetka spremlja katalog drame, prelivanja krvi in tragedije. Vse hujše posledice je čutiti tudi v Rusiji. Poleg ogromnih izgub človeških življenj, protinapadov na rusko infrastrukturo velja omeniti tudi mednarodno osamitev Rusije. Mednarodno kazensko sodišče je izdalo nalog za aretacijo ruskega predsednika, zvezi Nato se je pridružila Finska, kmalu tudi Švedska, Ukrajina je strumno na poti v Evropsko unijo.
Leta 2001 je bil Putin drugačen …
Rosenberg se spominja svojih zgodnjih člankov iz Rusije. Maja 2001 je denimo poročal, da je 59 odstotkov Rusov podpiralo vstop Rusije v Evropsko unijo. Zveza Nato in Rusija sta zbliževala odnose.
“Putin, s katerim sem se srečal, z njim dobro posloval, z njim ustanovil svet Nato-Rusija, je zelo zelo drugačen od tega skoraj megalomana v tem trenutku,” se v pogovorih spominja nekdanji vodja Nata Lord Robertson. Pravi tudi naslednje: “Človek, ki je maja 2002 stal ob meni, tik ob meni, in rekel, da je Ukrajina suverena in neodvisna nacionalna država, ki bo sama sprejemala odločitve o varnosti, je zdaj človek, ki pravi, da [Ukrajina] ni nacionalna država.”
Nato in Rusija nekoč
V zgodovini je bil tudi trenutek, ko je prišlo do zbliževanja Rusije z zvezo Nato. O tem je bilo govora v intervjuju, ki ga je s Putinom opravil Tucker Carlson. Kot se spominja Lord Robertson, ga je Putin v nekem trenutku neposredno vprašal: “Kdaj boste povabili Rusijo v Nato?”
Lord Robertson je odgovoril, da Nato držav ne vabi k pridružitvi, temveč te same podajo prošnjo za vstop. Putin je odgovor očitno vzel kot žalitev, saj je odvrnil, da Rusija pač ne namerava stati s kopico drugih držav, ki ne pomenijo veliko.
Nekdanji vodja zavezništva sicer meni, da se Rusija ne bi dobro počutila v zavezništvu enakopravnih narodov, ki bi skupaj sedeli za mizo in razpravljali o skupnih interesih.
Rastoči ego trči ob realnost svetovnega reda
Sovjetska zveza je bila med hladno vojno jasno prepoznana kot druga največja sila na svetu. Tovrstni naslovi niso dedne narave. Sovjetsko zvezo je nadomestila Ruska federacija, ki pa je bila veliko šibkejša od svoje predhodnice.
“Mislim, da je to na neki način načelo [Putinov] ego. Združite to z občasno šibkostjo Zahoda, tudi z nekaterimi provokacijami, s katerimi se je soočal, in tudi z njegovim rastočim egom. Mislim, da je to spremenilo posameznika, ki želel sodelovati z Natom, v nekoga, ki zdaj vidi Nato kot veliko grožnjo,” za BBC pojasnjuje Robertson.
Eden izmed temeljnih argumentov, s katerim je skušala Rusija upravičiti invazijo na Ukrajino, je bila širitev zveze Nato proti vzhodu. Članice zavezništva obtožujejo, da so prelomile svojo obljubo, da medse ne bodo sprejemale držav, ki so nekoč spadale v sfero vplivanja Sovjetske zveze.
“Na papirju zagotovo ni bilo ničesar,” trdi Lord Robertson. “Nič ni bilo dogovorjeno, ni bilo nobene pogodbe v tem smislu. Vendar je bil Vladimir Putin sam tisti, ki je 28. maja 2002 podpisal Rimsko deklaracijo. Isti kos papirja, ki sem ga podpisal jaz, ki vsebuje osnovna načela ozemeljske celovitosti in nevmešavanje v druge države. To je podpisal. Ne more kriviti nikogar drugega,” zaključuje nekdanji generalni sekretar zavezništva.
Ž. K.