Tako boste večno mladi (in ne, ni vam treba na botoks)

"Kako to mislite, da bom 40? Jaz se še vedno počutim, kot da sem pravkar dobila svoje prvo mesečno perilo. Pa saj imam vendar skoraj vsak mesec v času PMS-a kak mozolj, torej jih ne morem imeti več kot 25," sem ji odgovorila v mislih, v resnici pa sem samo kimala in si skušala zapomniti vse napotke, ki mi jih je dajala. Samo naj slučajno začne omenjati še besedo, ki se začne na meno- in konča na -pavza, pa bom zajokala, kot da so mi ravnokar vzeli naročnino za Netflix.

To je zdaj to ... Očitno prihajam v obdobje, ko bom začela dobivati več povabil na preventivne preglede kot na žure. Zdravniki znajo biti prav zlobni, ko te tako kruto soočijo z realnostjo. Zanosiš pri 34 in si stara prvesnica. Rodiš pri 35, pa ti napišejo na karton geriatrična mati. Ko se približuješ 40, ti kar naenkrat v roke tiščijo letake in želijo pregledati tvoje organe. In počutiš se kot 20 let star dizl, ki čaka na tehnični pregled, čeprav si bila še lani novi kabrio, ki dirka po avtocesti.

Še lepotni kirurg, pri katerem sem bila pred desetimi leti na posvetu za odstranjevanje materinega znamenja, mi je vsako leto ob rojstnem dnevu pošiljal bon z 20-odstotnim popustom na botoks. Letos je izgleda obupal. Očitno sem po njegovih kriterijih prestara tudi za nekirurške posege in pride v poštev samo še lifting. Ali presaditev obraza.

Zelo jasen signal, da nisem več študentka, sem dobila, ko sem se nekega petkovega večera sprehajala mimo parka pri blokovskem naselju in zavohala travo. Nisem obsojala. Bila pa sem naravnost šokirana in ogorčena. Skupina mulcev se je namreč začela panično skrivati pred mano in takrat sem pomislila. F*k, jaz sem stara gospa, pred katerimi smo se z litrcami, polnimi bambusa, skrivali v srednji šoli. Za njih sem tečna tožibaba, ki bo poklicala policijo.

Ne glede na to, da sem obuta v trendovske adidaske in kul majico od Nirvane, ki jo nosijo tudi mulci (s to razliko, da jaz poznam band, njim pa se zdi majica z napisom, katerega pomena ne poznajo, samo kul). Za njih sem nekaj, kar spada v isti koš kot njihova mama, tečna soseda Ančka in zategnjena učiteljica Milena. Tudi če se počutim kot nekdo, ki bi ga v resnici morali povabiti, da se jim pridruži na džoli. 

Zelo podobno, a morda malce bolj laskajočo situacijo sem doživela, ko smo šle s prijateljicami v priljubljen ljubljanski lokal, kjer so bili v glavnem mladiči, ki so še dišali po porodni vodici. Precej vinjen in pogumen mladenič, po moji oceni jih ni imel več kot 20, je pristopil in mi na najbolj bizaren možni način podal kompliment.

"Gospa, imate pa res hudo rit!" Ne, nisi me ravno vikal, ko si mi delil komplimente.

"Ja koliko pa misliš, da sem stara," sem ogorčeno vprašala. "Fuuuul … Ziher vsaj 28!"

"Kaj piješ, mali?"

Moram priznati, da sem bila pet sekund omamljena od ponosa o svoji domnevno dobri vzdrževanosti, nato pa sem se spomnila, da je za 20-letnika 28 res staro. Torej sem v njegovih očeh praktično starka. Kar spomnite se, ko vam je kdo pri šestnajstih rekel, da je star 32 let. Pa saj si ga drugače kot s protezo in umetnim kolkom niste mogli predstavljati. 

Prvi znanilci staranja

Staranje pride čisto potihem in se počasi zažre v vse pore tvojega telesa. Začne se tako, da po dveh popitih pijačah okrevaš tri dni. Prvič še misliš, da si zbolel. Drugič, da je morda kriv naporen teden. Nato pa se počasi sprijazniš, da je že nekaj požirkov vina dovolj, da se zbudiš kot zbombardiran britof. Ker nisi več star 23, čeprav se v glavi še vedno počutiš tako. Če smo iskreni, ni nujno niti, da piješ alkohol. Dovolj je že, da greš sredi tedna spat ob polnoči, ker je po deveti, ko otroci omagajo, edina priložnost, da maratonsko pogledaš čim več serij. Ali pa zložiš posodo v pomivalca. Za vikend si še bolj divja. Takrat ponočuješ do enih. Ker pereš perilo na poceni štromu. Seveda te telo za tak razvrat hitro kaznuje s celodnevno utrujenostjo in nivojem energije, primerljivim s tistim, ki ga oddaja razkuhan cmok. 

Če si, tako kot jaz, obkrožen z mladimi sodelavci, se sploh pogosto počutiš kot nekdo, ki je delal izpit za avto še na dinozavru. Ne razumeš njihovih besed, misliš, da je emotikon melancane simbol za to, da ima nekdo rad zelenjavo (če še ne veš, kaj pomeni, prosim poguglaj, da se ne osramotiš kot jaz), predvsem pa težko dojameš, da te ne želijo vedno s sabo na kavi, ker si v njihovih očeh kot njihova tečna matka ali zatežen fotr. 

Tudi pogovori med prijatelji se počasi začnejo vedno pogosteje sukati okoli obrabe telesa. Miha je dobil prvi implantat, Maja ima leno ščitnico, Nina, ki je še najbolj fit in redno športa, ima obrabljen hrustanec na kolenu, Kaja jamra zaradi išiasa, Petru pa je treba vedno delati burger brez paradižnika, ker ga muči zgaga. 

Nikoli se ne bom postarala

Morda bo kdo rekel, da sem nezrela ali celo medicinsko nora. A jaz sem se odločila, da me niti gube, ki se mi režijo s čela ob pogledu v ogledalo, niti sveženj napotnic, ki me čaka na kartici po obisku zdravnika, ne bodo prepričali, da sem stara. In niti mediji in oglaševalska industrija, v kateri smo ženske, ki že kažemo prve znake staranja, dobre samo še za v reklame za pralni prašek in tablete proti glavobolu.

Na žuru bom plesala, kot da jih imam 16 (in kot nisem največji antitalent za koordinacijo), pa čeprav se bom naslednji dan počutila, kot da potrebujem nov kolk. Z otrokom se bom valjala po travi in se na gugalnici zavihtela tako visoko, da se bom z nogami skoraj dotaknila lune, četudi bodo fine mame zavijale z očmi ... Občasno bom izvedla kako potegavščino in vrgla na finto prijateljice, da se bomo še tri dni režale (in upale, da nas šibko medenično dno ne pusti na cedilu). Ker je eden redkih klišejskih pregovorov, v katerega res verjamem, ta, da starost ni v gubah, sivini v laseh, krčnih žilah in povečani prostati, pač pa v stanju duha.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ