Čistejša cepiva imajo manj stranskih učinkov

Zaradi razvoja cepiv proti covidu si lahko obetamo več zdravil proti raku

Marija Šelek / Revija Zarja Jana
15. 8. 2021, 17.55
Deli članek:

Kemik, doktor biotehnologije in direktor ajdovskega podjetja, ki je sodelovalo pri razvoju zdravila Zolgensma za dečka Krisa, se lahko pohvali z enim od najboljših laboratorijev na svetu za analizo potencialnih nečistoč v cepivih. Cepiva imajo že od nekdaj stranske učinke in v tem trenutku bi se morali pogovarjati, ali bodo nove generacije cepiv čistejše. Prav nečistoče v cepivih povzročajo stranske učinke. Čistejša cepiva so varnejša, a tudi dražja.

Šimen Zupančič
dr. Aleš Štrancar: "Stranski učinki so bili, so in bodo, in če bi se o tem odprto pogovarjali, bi bilo verjetno manj nezaupanja."

Dr. Aleš Štrancar ne špara jezika in se ne trudi z leporečenjem. Celo več, pravi, da zelo malo ve. Ampak s 30 leti uspešnega dela dokazuje, da obvlada svoje področje biotehnologije in da si je izbral pravo pot. Prav lahko bi potekala drugače, če bi poslušal srednješolsko svetovalko in bil tiho pred nadrejenimi, ki so ga potem prav zaradi dolgega jezika (neposrednosti?) nagnali iz akademske sfere. Danes jim je hvaležen, saj so mu naredili največjo uslugo v življenju. Na noge je postavil eno naših najuspešnejših podjetij, ki ga je nemški Sartorius kupil za 350 milijonov evrov. Če naleti na dober kader, ga zaposli takoj, četudi ga tisti trenutek ne potrebuje. Še vedno živi v rojstni vasi, le z bratom se manj ravsata.

Ste se že cepili in s katerim cepivom?

Sem se. Drugi odmerek pfizerja sem dobil pred kakšnim mesecem. Glede stranskih učinkov lahko povem, da jih nekateri ljudje pač imajo, drugi ne.

Kako si razlagate nezaupanje v cepiva, kar ni samo slovenski problem?

Mislim, da so glavni razlog skrivalnice. Stranski učinki so bili, so in bodo, in če bi se o tem odprto pogovarjali, bi bilo verjetno manj nezaupanja. Druga stvar pa je kakovost cepiv. Če bi se ta izboljšala, bi bilo po moji osebni presoji manj stranskih učinkov. Ti niso posledica aktivne substance same, ampak nečistoč. Verjetno mi bodo očitali, da je to moje področje dela in navijam svojo ploščo, a ravno zaradi tega, ker sem v tem poslu, vidim, kaj se dogaja in kaj se v cepivih najde. Vzpostavljamo ne samo postopke za čiščenje, temveč tudi postopke za proizvodnjo cepiv. Kot eden najboljših laboratorijev na svetu za analitike teh procesov zelo dobro vemo, kaj se dogaja in kaj je v cepivih poleg aktivne substance. Še vedno trdim, da je 90 odstotkov (ali več) stranskih učinkov posledica nečistoč v cepivu.

Kako bi lahko zahtevali čistejša in torej varnejša cepiva? Zakaj pri tem ni premika?

Ne vem. Kot direktor nekega podjetja nimam nikakršnih vzvodov, da bi lahko v tej smeri karkoli naredil. Morda bi morali tisti, ki protestirajo proti uporabi cepiv, pomisliti, ali je res smiselno biti samo agresivno proti. Ne bi želel biti pobudnik pri tem, saj mi bo vsak vrgel pod nos, da peljem vodo na svoj mlin. Kar lahko naredim, je, da povem tisto, kar mislim – brez preračunljivosti. Če bo slučajno prišlo do gibanja za čistejša cepiva, nekatere naše stranke z mojo izjavo ne bodo zadovoljne, saj to pri proizvodnji nedvoumno pomeni dodaten strošek.

Pa ste mi dali odgovor, zakaj torej ne pride do tega.

Stvari so vedno povezane z denarjem. A je naloga regulatorjev, da so protiutež zasebnikom oziroma multinacionalkam. Kdo pa je lastnik multinacionalk? Preko raznih pokojninskih skladov tudi vi in jaz. Multinacionalke zame niso več zasebne organizacije. Zasebna podjetja so v lasti človeka z imenom in priimkom, te velike korporacije pa so po eni strani v lasti raznih fondov, po drugi pa nekih velekapitalskih institucij, ki s kapitalizmom nimajo nič. Opraviti imamo s finančnim inženiringom, ki je prvobitni kapitalizem (konkurenčnost in kakovost) pravzaprav uničil. Zdaj imamo glomazne multinacionalke, v katerih vse poteka po neki dogovorni ekonomiji, ki z zdravo konkurenco, delom in poštenjem nimajo nič. Živijo od monopolov, ne plačujejo davkov in jih tudi nobena država več ne uspe nadzorovati. Svet se ne obrača več toliko na državnih mejah, ampak bolj na interesih teh globalnih korporacij, kjer so investitorji iz vsega sveta, delujejo po vsem svetu, a ne nujno v največjo korist ljudi.

Imate daleč najkakovostnejšo ključno tehnologijo za čiščenje kompleksnih učinkovin v cepivih in zdravilih. Torej ne proizvajate cepiv, ampak priskrbite tehnologijo za to, da so cepiva čistejša?

Priskrbimo tehnologijo za proizvodnjo cepiv, katere ključni del je tudi čiščenje. Hkrati pa proizvajamo produkte za čiščenje. Bolj ali manj obvladamo kar celotno tehnologijo – zagotavljamo tehnologijo kot tako in prav tako produkte za čiščenje.

Kljub temu da je vaša tehnologija daleč najboljša, pa ne sodelujete pri nobenem od novih cepiv proti covidu, ki jih uporabljamo pri nas. Tega ne razumem prav dobro.

Zdaj moram dobro razmisliti, kaj vam bom odgovoril. V tem trenutku od teh najbolj znanih proizvajalcev cepiv, ki so na voljo v Sloveniji, nihče ne uporablja naše tehnologije.

Kako je pa z ruskimi cepivi? So vaši produkti uporabljeni pri njih?

V tem trenutku tega ne smem komentirati. Smo pa ob vzniku cepiv za covid bili majhno in relativno neznano podjetje – vsem tem, ki so razvijali ta cepiva, se je verjetno zelo mudilo, zato so za čiščenje vzpostavili sodelovanje z znanimi podjetji. To je razumljivo in nimamo nikomur kaj očitati. Vendar pa sledi vprašanje, kaj bo z njihovo naslednjo generacijo cepiv, saj zdaj ne bo več izgovorov za nečista cepiva. Zato si je čez leto dni treba postaviti vprašanje: kakšna so cepiva? In zakaj niso čistejša? Do takrat je gotovo še čas, da se kakovost cepiv izboljša.

Po tem, kar govorite, bi rekla, da v tem trenutku še ni čas, da cepimo naše najmlajše.

Za to so pristojni regulatorni organi, lahko pa povem, da sem oče petih otrok in trije so cepljeni (25, 23, 21 let), dva mladoletna (17 in 14 let) pa še ne. Z ženo sva se odločila, da vsaj najmlajšega v tem trenutku ne bova dala cepiti. Glede na podatke, kako zbolevajo otroci teh let, mislim, da za tveganje s cepivom in njegovimi stranskimi učinki za zdaj ni potrebe.

Ste doktor biotehnologije, znanstvenik, najprej ste bili v akademskih vodah …

Nato pa sem imel predolg jezik in so se me po treh letih rešili. Bil sem asistent oziroma mladi raziskovalec na kemiji, analizni kemik sem po izobrazbi in s tega stališča še toliko bolj nagnjen k natančnosti. Zato v podjetju še toliko bolj gojimo analitiko, saj nam ta da možnost izboljševanja tehnoloških procesov. Če neke stvari ne vidimo, če neke nečistoče ne vidimo, potem ne vemo, da jo imamo. Morda nekateri od teh razvijalcev cepiv ne vidijo nekaterih stvari, ki jih mi. Razvijamo metode analitike na najvišji ravni in upam si trditi, da imamo za analitiko potencialnih nečistoč v cepivih enega najboljših laboratorijev na svetu.

To je osupljivo slišati!

To je dejstvo. Delamo z nekaj tisoč podjetji po svetu, vidim, kakšne laboratorije imajo in kaj delajo, kaj dajo v javnost, zato vem, kakšne metode imajo. Predavam na kongresih, kjer na podlagi postavljenih vprašanj ugotavljam, da določenih metod nimajo in jih začno pobirati od nas. Pa saj jih ne skrivamo, vse je javno, tako prodamo tudi kakšen produkt … Po teh odzivih lahko presodim, kje smo. Konec koncev nam je ena od multinacionalk zaupala razvoj forenzične metode za njihovo cepivo, ki ga ponarejajo. Ocenjujejo, da je na trgu od pet do deset odstotkov cepiv ponarejenih. In seveda podjetja skušajo ugotoviti, ali je kdo ponaredil njihov produkt. V Evropi teh ponaredkov skorajda ne dobimo, v drugih predelih sveta je pa to dokaj pogost pojav. Od zunaj se ponaredka ne loči, a če pride do hudih stranskih učinkov, je lahko podjetje originalnega cepiva deležno izjemno visokih tožb. Zato potrebujejo metode, ki dokazujejo ponaredke. In mi smo tako metodo praktično razvili že do konca.

Kje dobite tako izvrstno usposobljene ljudi?

Tu, v Sloveniji! Kdo pa pravi, da nismo sposobni? Če lahko imamo Dončića in Pogačarja, zakaj ne bi imeli prvakov tudi v znanosti? Prav nič se ne čutimo manjvredne, kosamo se z najboljšimi na svetu in po navadi zmagamo.

Od šestdeset do sedemdeset odstotkov zaposlenih prihaja iz bližnjih krajev, se pa k nam vozijo na delo z vse Slovenije – iz Ljubljane, celo iz savinjske doline (vsak dan dve uri v eno smer). Imamo tudi zaposleno iz Srbije, Italije, dve iz Hrvaške ...

Vsak dan po tri ure komunicirate z Ameriko (predavate, pogovori s strankami ...), ki je vaš največji trg. Meni pa še kar ne gre iz glave tisto o vašem predolgem jeziku, zaradi katerega so vas po treh letih staža mladega raziskovalca na kemiji nagnali.

Niso mi podaljšali pogodbe, za kar sem jim neznansko hvaležen, saj bi bil sicer sedaj verjetno kakšen zafrustriran profesor tik pred pragom upokojitve. Vesel sem, da so me takrat nagnali, in mislim, da je bila to največja usluga, ki mi jo je kdo kadarkoli v življenju naredil.

Ajdovščina je postala center za tehnologije, ki omogočajo proizvodnjo produktov za gensko terapijo. Brez vas torej ni dobre genske terapije?

Verjetno so brez nas genski produkti manj varni. Nič ni nenevarnega na tem svetu. Stoodstotna varnost ne obstaja, a če vprašate starše dečka Krisa, ali so zadovoljni, da je njihov sin dobil gensko terapijo, je odgovor jasen. Če je ne bi, bi bil Kris zdaj že mrtev. Prav tako vam bo pritrdilno odgovoril nekdo, ki je dobil cepivo za steklino, saj bi sicer umrl v hudih mukah. Spomnimo se črnih koz, ki so v preteklosti pomorile 70 odstotkov prebivalstva v kraju in so praktično izkoreninjene – debate samo za cepivo in samo proti njemu so napačne. Nič ni črno-belega na tem svetu, tudi cepiva niso, a je na tehtnico vedno treba dati pluse in minuse. Potencialni stranski učinki so in bodo, četudi cepiva stoodstotno očistimo. Stranski učinki bodo, ampak bistveno manjši.

Po eni strani ste kot balkansko podjetje predvsem v Evropi deležni podcenjevanja, po drugi strani pa tako odlični, da so vas hoteli uničiti. Lahko nam laikom razložite, kako je možno, da ste pristali v prisilni poravnavi?

Ta stvar ima korenine vsaj deset let nazaj. V poznavalskih krogih so naše podjetje in tehnologijo že prepoznali kot nekoga s potencialom in eden od solastnikov se je leta 2001 skušal dokopati do lastništva na račun vseh preostalih solastnikov. To je rezultiralo v vojni med tem lastnikom in preostalimi, posledica pa je bila prisilna poravnava največjega lastnika te slovenske firme v Avstriji. Nato je stvar pljusknila tudi sem; ključni lastnik je tej firmi dolgoval tri milijone in pol, in ko so se stvari v Avstriji začele podirati, so se začele tudi tukaj. Mi smo bili v investicijskem ciklusu, gradili smo stavbo, obenem pa pristali v prisilni poravnavi, lobiji so avstrijskemu lastniku pomagali tudi v Sloveniji. Hvala bogu je avstrijski solastnik v tej borbi izgubil, uspeli smo poplačati vse dolgove, a je bil boj naporen in dolg. Hkrati pa je večina slovenskih institucij podpirala avstrijskega solastnika, ne nas.

Ne razumem, zakaj bi delali proti lastnemu perspektivnemu podjetju.

Se sploh kdorkoli v tej državi bori za svoje ljudi? Vam iz lastnih izkušenj povem, da ne. Moj odvetnik je za pomoč pisal predsedniku države, ambasadorju, predsedniku vlade – prejeli nismo niti enega odgovora. In pisal bom tudi zdaj, saj se določene stvari nadaljujejo, a sem prepričan, da se nihče ne bo zganil.

Še kar niso nehali segati po vas?

Jasno, da ne. Solastnik v Avstriji ne bo nehal.

Sem prav razumela, da ste poplačali njegove dolgove?

Mi smo poplačali naše dolgove tukaj, on pa je v Avstriji izgubil firmo. Pripravljeni smo bili rešiti tudi avstrijsko podjetje, ampak so mi to preprečili s tem, da so ga poslali v bankrot. Ti, ki so ga poslali v bankrot, pa zdaj obračajo ploščo in skušajo dokazovati, da stvar takrat v bankrot ne bi smela … Lahko bi imela poseben pogovor o avstrijskih sodiščih, ki jih osebno primerjam s tistimi v Burkini Faso ali malo boljšimi v Nigeriji, recimo. Resno! Če ste Slovenec, ste v Avstriji nihče.

Kaj nas čaka v prihodnosti? Bo za vedno več bolezni vedno več boljših zdravil?

Nove bolezni se bodo pojavljale, zato bomo iskali nove načine zdravljenja. Trenutno je 80 odstotkov raziskav namenjenih covidu, a ko se bo ta situacija malo umirila, se bodo ta podjetja vrnila k osnovnim programom in takrat bomo hitro prišli do novih zdravil oziroma cepiv. RNA-tehnologija se je začela razvijati predvsem zaradi zdravil za raka, a bi do zdravil za neozdravljive rake prišli šele čez desetletje, zdaj pa so klinične študije praktično narejene pri covidu. Tako ima covid pri vseh grozotah, ki jih povzroča, tudi svojo pozitivno stran.

Naj razčistim še zmešnjavo glede poimenovanja – gre za gensko terapijo ali cepiva? RNA-cepiva niso cepiva, kot so bila tista stara z oslabljenim virusom (virus se je oslabilo, da se ni več delil v celici, spodbudil je imunski odziv), nova tehnologija res proizvede protitelesa, zato rečemo, da je to cepivo. Ko pride ta naš gen v človeško celico, ne zamenja nekega našega slabega gena kot pri genski terapiji, ampak proizvede protein virusa; torej je rezultat dejavnosti v organizmu tega gena popolnoma drugačen kot pri genski terapiji, kjer gre za popravo okvarjenega gena v našem organizmu.

RNA-cepivo torej v človeku nič ne popravlja, temveč v celici človeka zgolj proizvaja protein, ki je del virusa, zato da se na ta protein tvorijo protitelesa. Žal lahko trdim, da 99-odstotkom zdravnikov to ni jasno. Tudi tistim, ki pogosto nastopajo v medijih.

To je le specifično znanje ...

Da, ampak gre za pomanjkanje pravega šolanja zdravnikov. Naloga medicinskih fakultet oziroma države je, da se zdravniki redno izobražujejo o trgu zdravil – neodvisno od farmacevtske industrije. Tisti, ki vsakih deset let temu ni sposoben slediti, bi moral izgubiti licenco.

Zanimivo je, da pri zaposlovanju ne zaupate psihološkim testom. Zakaj?

Ti so dobri za multinacionalke in kar naj jih še naprej uporabljajo. Če bi šel na psihološki test, bi bil tudi jaz najbrž zanič: moj IQ bi bil nizek, izpadel bi konflikten, nesposoben za delo v timu, popolnoma neuporaben skratka. Prvič sem bil na podobnem testu v srednji šoli, ko sem dejal, da grem študirat kemijo, nakar je svetovalka mamo prepričevala na žive in mrtve, da za tja nikakor nisem sposoben. Predlagala je živilsko tehnologijo, jaz pa sem kljub temu šel svojo pot.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

zarja jana
naslovnica