Med ukrajinskimi begunci na Debelem rtiču: “Morje je naš najboljši terapevt”

Počitniški bungalovi na Debelem rtiču, dolga leta prazni in zaprašeni, so od lanskega leta polni življenja. V njih si svojo prihodnost daleč od vojne tkejo begunci iz Ukrajine, mame in otroci, tete in babice ter tudi nekaj očetov. Čeprav upanje, da se bodo vrnili domov, ne usiha, se prilagajajo življenju v Sloveniji, deželi, ki jim predstavlja raj na zemlji.

DEBELI RTIČ > Če si begunec in imaš vsaj nekaj sreče, je Namestitveni center Debeli rtič med tistimi kraji, kjer si želiš, da te namestijo. V zavetju borovcev, daleč stran od človeškega vrveža in le nekaj metrov od morja, ki blagodejno boža ranjene duše, je od lanskega marca v bungalovih ministrstva za notranje zadeve nekaj več kot 90 beguncev iz Ukrajine, večinoma žensk in otrok ter tudi nekaj očetov, ki so se imeli pravico pridružiti svojim družinam, če so imeli tri ali več otrok.

Debeli rtič je postal njihov dom. Medtem ko spremljajo novice o dogajanju v Ukrajini, se pripravljajo na tečaje slovenskega jezika, praznujejo rojstne dneve in praznike, se veselijo šolskih uspehov in tudi slovesnih dogodkov, kot denimo minuli torek, ko jim je Mednarodno združenje žensk Ljubljana podarilo leseno glasbeno igralo in jim pokazalo, da niso ne sami ne pozabljeni.

Učenje slovenščine

Ukrajinskim beguncem je na Debelem rtiču na voljo tudi učenje slovenščine, za kar skrbi neumorna prostovoljka Slovenske filantropije Kim Koterle. Ob našem obisku se je pouka udeležilo pet gospa. Kako težka je Ukrajincem slovenščina? “Veliko beremo, se pogovarjamo in razumevanje je dobro. Seveda so kakšni izrazi bolj zahtevni, vendar se že sporazumevamo brez težav.”

Želijo si domov, a vedo, da je ta dan še daleč

Za begunce skrbi Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov, svojo pomoč pomembno prispeva Občina Ankaran, ob njih pa je tudi Slovenska filantropija s svojimi prostovoljci.

Aleksandra Švedova

“Všeč mi je, da je Slovenija dežela čiste vode in zdrave hrane, da obstaja vladavina prava in je družina na prvem mestu. Vaše vrednote so podobne našim in to mi je zelo všeč.”

Vesna Krošlin Grlj je ena od njih, dinamična in sočutna Hrvatinčanka, ki je z ukrajinskimi begunci že od prvega dne, pozna vsa njihova imena, jih objema in posluša ter kaže srčnost, ki človeku zleze pod kožo. “Tukaj je nastala prava skupnost, velika družina, ki si stoji ob strani. Danes so naše Ukrajinke veliko bolj samozavestne kot lani in prav je, da razmišljajo o svoji karieri, napišejo svoj življenjepis, ne razmišljajo samo o vojni, ampak o prihodnosti, saj navsezadnje imajo otroke, ki so njihova prihodnost.”

Tetiana Pyskun je v Slovenijo prispela 14. marca lani, po štirih dneh v nastanitvenem centru v Logatcu pa je dobila priložnost, da se s tremi hčerkami in možem vseli v počitniški bungalov na Debelem rtiču. Medtem ko vojna v Ukrajini še kar traja in je tudi domače mesto Iprinja doživelo vojaško okupacijo, ji je Debeli rtič ponudil priložnost, da svoje razbito življenje znova sestavi. Brazgotine na duši ostajajo, v mislih je nenehno prisotno dogajanje v Ukrajini, a jo tri šolajoče se hčerke ohranjajo osredotočeno na prihodnost. Na upanje, da je lahko življenje tudi lepo.

“Prišli smo v pravi raj in psihološko smo se počasi počutili bolje,” se nasmeji Tetiana. “Morje, narava, občutek varnosti, prostosti, dolgi sprehodi. Vreme je zelo lepo. Slovenija je super. Tudi nekaj hrane je podobno naši. Najraje pa kuham ukrajinski boršč, otroci imajo radi grško solato, špagete, krompir, pečem na žaru ... Mesec nazaj smo kupili televizijo, da lahko gledamo slovenski program in se učimo jezika, mož pa seveda gleda še nogomet,” nam pove Tetiana Pyskun.

Uči se slovenščine in konec februarja ima že prvi izpit. “Zagotovo ga bom opravila. Je pa slovenščina zelo težak jezik. Pišem dobro, na preizkusih znanja dosegam 80 odstotkov. A ker se mi, Ukrajinci, med seboj pogovarjamo v našem jeziku, zato malo govorim slovensko,” nam gladko pove v slovenskem jeziku. So se že sprijaznili z mislijo, da bodo morda v Sloveniji ostali še nekaj let? Tukaj končali šole, poiskali službe? “Še vedno upam, da bomo jutri šli domov, le da ta jutri še ni prišel,” odkritosrčno pove mama treh otrok, ki je v Ukrajini delala kot računovodkinja in kadrovska referentka.

Hčerka Arina obiskuje ukrajinsko šolo na daljavo in tudi 8. razred OŠ Ankaran, kjer niza odlične ocene pri matematiki in kemiji. Čeprav se ji zdi slovenščina zelo težka, je na slovesni prireditvi ob predaji glasbenega igrala na pamet recitirala vseh 14 kitic balade Povodni mož Franceta Prešerna. “Za učenje sem imela na voljo tri mesece, pesem pa sem se naučila v enem mesecu,” skromno pove Alina.

S petmesečnim dojenčkom na pot

Naša druga sogovornica, Aleksandra Švedova, je 8. marca lani prišla iz mesta Černivtcy v Slovenijo. S sinom Svetoslavom in petmesečnim dojenčkom ter očetom in mamo. Mož je ostal v Ukrajini. Nekaj dni prej, ko je skušala ugotoviti, kam naj pred vojno pobegne z otrokoma, ji je nekdo iz Slovenske filantropije po telefonu svetoval našo državo. “Povedal mi je, da je v Sloveniji mirno nebo, da bosta za otroke organizirana šola in vrtec, zdravstvena oskrba ... Bilo me je zelo strah. Mož in brat sta mi rekla, naj bežim v Evropo, saj bo življenje v Ukrajini težko. Ko pa smo prišli na Debeli rtič in videli morje .... To je naš najboljši terapevt,” hvaležna naravi pove Aleksandra.

Novemu življenju se vse bolj prilagaja. Starejši sin je v šoli, najmlajši doma, ona pa se uči jezika in upa na službo. V žepu ima tri diplome, saj je magistra biokemije, farmacevtka in ekonomistka. “Všeč mi je, da je Slovenija dežela čiste vode in zdrave hrane, da obstaja vladavina prava in je družina na prvem mestu. Vaše vrednote so podobne našim in to mi je zelo všeč,” doda Aleksandra Švedova.

Pove nam še zanimivo zgodbo: “Sin je še v Ukrajini sanjal, da bi obiskal predsedniško palačo. Ko nas je v Sloveniji sprejel predsednik Borut Pahor in nam izkazal podporo, me je sin spomnil, da se mu sanje uresničujejo. Sedaj mu preostane le, da obišče še ukrajinsko predsedniško palačo.”

---