Med dobrimi prijatelji ne sme biti ograj
Plečnik & a cappella: Začenja se cikel petih četrtkovih koncertov, na katerih se bosta dopolnjevali vokalna glasba in arhitektura Jožeta Plečnika.
Odpri galerijo
Z dvema vokalnima koncertoma se Plečnik & a cappella letos vrača v cerkev sv. Cirila in Metod za Bežigradom. Fotografiji Robert Balen
Z nocojšnjim koncertom Ljubljanskih madrigalistov na vrtu za Plečnikovo hišo v Trnovem, tako rekoč pri velikem arhitektu doma, se začenja cikel Plečnik & a cappella, druga sezona koncertov v Plečnikovi arhitekturi. Kot poudarja umetniški vodja oziroma organizator Niko Houška, vrt prinaša marsikatero simbolno sporočilo. Plečnik in njegov sosed, župnik Fran Saleški Finžgar sta menila, da med dobrimi prijatelji ne sme biti ograj, zato tudi nista obnovila plotu, ki je nekoč ločeval župnijski vrt od Plečnikovega, kar se sogovorniku zdi še posebej aktualno v današnjih časih.
Še preden so bila na Unescov seznam svetovne dediščine vpisana izbrana dela Jožeta Plečnika v Ljubljani, si je Houška zamislil, da bi njegovo arhitekturo oživil z glasbo. Po vpisu je še bolj prepričan, da je treba izkoristiti potencial, prihodnje leto bo tu še dodaten razlog: 150-letnica arhitektovega rojstva.
»Ambient je zelo pomemben sestavni del koncerta, vedno vlada sinergija med nastopajočimi, poslušalci in prostorom, pri tem ciklu pa gre še za estetiko enega arhitekta, ki je rdeča nit vsega. A najprej je bilo treba določiti, katera zvrst glasbe bi najbolj sodila v Plečnikove prostore. Prišel sem do sklepa, da se vokalna glasba a cappella izredno dobro dopolnjuje s Plečnikovo estetiko, torej klasicistično arhitekturo, ki jo je avtorsko oplemenitil, k sodelovanju pa sem pritegnil kakovostne izvajalce,« je povzel diplomirani violončelist.
Pri izboru je imel v mislih klasična koncertna prizorišča, saj je Plečnikove odprte javne prostore težje zamejiti in tam težje izvesti koncert. Lani so različni nastopajoči nastopili v atriju NUK, cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, na vrtu Plečnikove hiše, v cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Šiški in cerkvi sv. Mihaela na Barju.
»Letos ostajamo na Plečnikovem vrtu, v veliki čitalnici in nato atriju NUK, koncertni cikel pa bomo zaokrožili s koncertoma v cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom,« je povzel popestritev dogajanja v glavnem mestu po koncu Festivala Ljubljana. Koncerti bodo trajali po uro in četrt in bodo brez odmora.
»Kaj ni lepo tukaj? Kaj si morete misliti lepšega, kot pogled na vrtove? Jaz sem bogat, jaz sem veleposestnik,« je Jože Plečnik dejal ob pogledu na svojo hišo in vrt, ko ga je obiskala farmacevtka Emilija Fon iz Kostanjevice na Krki. Ta mu je priskrbela različne rastline za nasaditev, med drugim trto. Vrt še danes navdušuje mnoge obiskovalce, na njem še vedno uspevajo vrtnine in zelišča.
Plečnik se je leta 1921, ko je bil imenovan za profesorja na novoustanovljeni fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, za stalno naselil v hiši na Karunovi 4, vrt pa se je spreminjal z dograjevanjem hiše že v 20. letih, med drugim z valjastim prizidkom, pokritim hodnikom in verando, predvsem pa, ko ga je leta 1928 povečal z dokupom sosednje hiše in nato še s prizidavo zimskega vrta.
Kot povzema krajinska arhitektka in pristojna konservatorka Darja Pergovnik, je vrt Plečnikovo prvo tovrstno delo, ena prvih rastlin na njem pa je bila divja trta, s katero je obraščena hiša. Vrt ima po njenih besedah kompozicijske značilnosti, oblike prostorskega reda in krajinske prvine, ki so se sočasno ali pozneje pojavile tudi v drugih Plečnikovih ureditvah odprtega prostora. Za vrt so v različnih obdobjih skrbeli različni oskrbniki, zadnjih štirideset let ga vzdržuje mesto Ljubljana.
Po besedah kustosinje Ane Porok za zelenjavni vrt trenutno skrbi šest gospa, ena od njih že od leta 1972. »Zelenjavo imajo lahko za lastno uporabo, pridelujejo pa tisto, kar naj bi raslo že v Plečnikovem času, in tudi pri vrtičkanju naj bi uporabljali čim bolj naravne materiale. Ker je Plečnikova hiša del Čebelje poti, smo v okviru programa za otroke Skrivnosti Plečnikovega vrta letos ob treh gredicah zasadili medovite rastline za urbane čebele. Te so nekoč tudi bivale v čebelnjaku na Plečnikovem vrtu, ki je restavriran, ni pa oživljen,« je povedala.
Stavba Narodne in univerzitetne knjižnice, ki sodi med najpomembnejša Plečnikova dela, letos praznuje 80 let. Graditi so jo začeli leta 1936 na mestu v potresu poškodovanega Knežjega dvorca. Plečnik si jo je zamislil kot simbolni tempelj, v katerem je shranjeno vse znanje slovenskega naroda.
Gradnja je bila zaključena konec marca 1941, le nekaj dni zatem pa so Ljubljano zavzeli Italijani. Ker so se bali, da bi stavbo naselila italijanska vojska, so jo že maja s podajanjem knjig iz rok v roke med poljansko gimnazijo in Vegovo ulico začeli polniti. Novembra je začela delovati, čeprav so v notranjosti še manjkali Plečnikovi stoli in stoli ter lestenca, toda v naslednjih dveh letih so jo kljub vojni vendarle skoraj opremili.
Slabo leto in pol pred koncem vojne je nanjo strmoglavilo okupatorjevo letalo, ki je prevažalo pošto, in zanetilo požar. Podrl se je del stropa, uničeni so bili velika čitalnica in prostori nad njo. »Umrl je občan, ki je prišel vrnit knjigo,« je med drugim zapisal Andrej Hrausky v vodniku Plečnikova arhitektura v Ljubljani. V NUK pravijo, da je zgorelo kakšnih 50.000 knjig, okoli 8000 pa da so jih rešili. Eno teh, ki jih je prizadel požar, knjigo Carniolia antiqua et nova Janeza Ludvika Schönlebna iz leta 1680, bodo ob koncertu tudi razstavili. Sicer pa je knjižnica veliko starejša od Plečnikove stavbe, leta 2024 bo praznovala 250. obetnico delovanja.
Pokopališka cerkev sv. Krištofa, ki je nekoč stala na današnjem Gospodarskem razstavišču ob Dunajski, natančneje na mestu razstavnega paviljona Jurček, ki ga je zasnoval arhitekt Marko Šlajmer, je konec 20. let prejšnjega stoletja postala premajhna za vse bolj številno faro, župnik, frančiškan Kazimir Zakrajšek pa je za zazidavo nove cerkve, posvečene slovanskima zavetnikoma Cirilu in Metodu, angažiral Jožeta Plečnika.
Nova cerkvena dvorana je bila nekoliko poševno postavljena ob staro cerkev sv. Krištofa, združitev je ustvarjala kontrast med temnejšo staro in svetlejšo novo cerkvijo. Sredi 50. let so sklenili, da bodo za potrebe 7. kongresa Komunistične partije Jugoslavije leta 1958 porušili obe cerkvi, a da bodo Plečnikovo postavili v zaledju Vodovodne ceste.
V cerkev sv. Cirila in Metoda na novi lokaciji je bila prenesena vsa premična oprema in tudi nekaj fragmentov baročne opreme iz podrtega sv. Krištofa. Šele leta 1964 so dobili dovoljenje za postavitev zvonika, ki ga je v skladu s takratnimi časi Plečnikov učenec Anton Bitenc zasnoval kot dokaj nizkega in širokega, da ne bi preglasil sosednjih stavb. V njem so še veroučna učilnica in nekateri drugi prostori za cerkvene potrebe.
Kot je zapisal Hrausky, čeprav je Bitenc prenesel celotno Plečnikovo cerkev z vsem inventarjem, pa se današnja postavitev ne more primerjati s prvotno. Plečnik si je tam zamislil, da bi z opuščenim pokopališčem – njegov ostanek je današnje Navje – zgradil spominski park s Hramom slave, nekakšnim slovenskim Panteonom.
Še preden so bila na Unescov seznam svetovne dediščine vpisana izbrana dela Jožeta Plečnika v Ljubljani, si je Houška zamislil, da bi njegovo arhitekturo oživil z glasbo. Po vpisu je še bolj prepričan, da je treba izkoristiti potencial, prihodnje leto bo tu še dodaten razlog: 150-letnica arhitektovega rojstva.
»Ambient je zelo pomemben sestavni del koncerta, vedno vlada sinergija med nastopajočimi, poslušalci in prostorom, pri tem ciklu pa gre še za estetiko enega arhitekta, ki je rdeča nit vsega. A najprej je bilo treba določiti, katera zvrst glasbe bi najbolj sodila v Plečnikove prostore. Prišel sem do sklepa, da se vokalna glasba a cappella izredno dobro dopolnjuje s Plečnikovo estetiko, torej klasicistično arhitekturo, ki jo je avtorsko oplemenitil, k sodelovanju pa sem pritegnil kakovostne izvajalce,« je povzel diplomirani violončelist.
Pri izboru je imel v mislih klasična koncertna prizorišča, saj je Plečnikove odprte javne prostore težje zamejiti in tam težje izvesti koncert. Lani so različni nastopajoči nastopili v atriju NUK, cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom, na vrtu Plečnikove hiše, v cerkvi sv. Frančiška Asiškega v Šiški in cerkvi sv. Mihaela na Barju.
Ambient je zelo pomemben sestavni del koncerta, vedno vlada sinergija med nastopajočimi, poslušalci in prostorom, pri tem ciklu pa gre še za estetiko enega arhitekta, ki je rdeča nit vsega.
Niko Houška
Niko Houška
»Letos ostajamo na Plečnikovem vrtu, v veliki čitalnici in nato atriju NUK, koncertni cikel pa bomo zaokrožili s koncertoma v cerkvi sv. Cirila in Metoda za Bežigradom,« je povzel popestritev dogajanja v glavnem mestu po koncu Festivala Ljubljana. Koncerti bodo trajali po uro in četrt in bodo brez odmora.
Ljubljanski madrigalisti na vrtu pred Plečnikovo hišo (nocoj)
Vrt ob Plečnikovi hiši se je spreminjal z dograjevanjem hiše že v 20. letih, predvsem pa, ko ga je arhitekt leta 1928 povečal z dokupom sosednje hiše in nato še s prizidavo zimskega vrta. Foto Andrej Peunik
»Kaj ni lepo tukaj? Kaj si morete misliti lepšega, kot pogled na vrtove? Jaz sem bogat, jaz sem veleposestnik,« je Jože Plečnik dejal ob pogledu na svojo hišo in vrt, ko ga je obiskala farmacevtka Emilija Fon iz Kostanjevice na Krki. Ta mu je priskrbela različne rastline za nasaditev, med drugim trto. Vrt še danes navdušuje mnoge obiskovalce, na njem še vedno uspevajo vrtnine in zelišča.
Plečnik se je leta 1921, ko je bil imenovan za profesorja na novoustanovljeni fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, za stalno naselil v hiši na Karunovi 4, vrt pa se je spreminjal z dograjevanjem hiše že v 20. letih, med drugim z valjastim prizidkom, pokritim hodnikom in verando, predvsem pa, ko ga je leta 1928 povečal z dokupom sosednje hiše in nato še s prizidavo zimskega vrta.
Kot povzema krajinska arhitektka in pristojna konservatorka Darja Pergovnik, je vrt Plečnikovo prvo tovrstno delo, ena prvih rastlin na njem pa je bila divja trta, s katero je obraščena hiša. Vrt ima po njenih besedah kompozicijske značilnosti, oblike prostorskega reda in krajinske prvine, ki so se sočasno ali pozneje pojavile tudi v drugih Plečnikovih ureditvah odprtega prostora. Za vrt so v različnih obdobjih skrbeli različni oskrbniki, zadnjih štirideset let ga vzdržuje mesto Ljubljana.
Po besedah kustosinje Ane Porok za zelenjavni vrt trenutno skrbi šest gospa, ena od njih že od leta 1972. »Zelenjavo imajo lahko za lastno uporabo, pridelujejo pa tisto, kar naj bi raslo že v Plečnikovem času, in tudi pri vrtičkanju naj bi uporabljali čim bolj naravne materiale. Ker je Plečnikova hiša del Čebelje poti, smo v okviru programa za otroke Skrivnosti Plečnikovega vrta letos ob treh gredicah zasadili medovite rastline za urbane čebele. Te so nekoč tudi bivale v čebelnjaku na Plečnikovem vrtu, ki je restavriran, ni pa oživljen,« je povedala.
Ingenium Ensemble v veliki čitalnici NUK (16. septembra), Carmen manet v atriju NUK (23. septembra)
Plečnik si je NUK zamislil kot simbolni tempelj, v katerem je shranjeno vse znanje slovenskega naroda. Foto NUK
Stavba Narodne in univerzitetne knjižnice, ki sodi med najpomembnejša Plečnikova dela, letos praznuje 80 let. Graditi so jo začeli leta 1936 na mestu v potresu poškodovanega Knežjega dvorca. Plečnik si jo je zamislil kot simbolni tempelj, v katerem je shranjeno vse znanje slovenskega naroda.
Gradnja je bila zaključena konec marca 1941, le nekaj dni zatem pa so Ljubljano zavzeli Italijani. Ker so se bali, da bi stavbo naselila italijanska vojska, so jo že maja s podajanjem knjig iz rok v roke med poljansko gimnazijo in Vegovo ulico začeli polniti. Novembra je začela delovati, čeprav so v notranjosti še manjkali Plečnikovi stoli in stoli ter lestenca, toda v naslednjih dveh letih so jo kljub vojni vendarle skoraj opremili.
Slabo leto in pol pred koncem vojne je nanjo strmoglavilo okupatorjevo letalo, ki je prevažalo pošto, in zanetilo požar. Podrl se je del stropa, uničeni so bili velika čitalnica in prostori nad njo. »Umrl je občan, ki je prišel vrnit knjigo,« je med drugim zapisal Andrej Hrausky v vodniku Plečnikova arhitektura v Ljubljani. V NUK pravijo, da je zgorelo kakšnih 50.000 knjig, okoli 8000 pa da so jih rešili. Eno teh, ki jih je prizadel požar, knjigo Carniolia antiqua et nova Janeza Ludvika Schönlebna iz leta 1680, bodo ob koncertu tudi razstavili. Sicer pa je knjižnica veliko starejša od Plečnikove stavbe, leta 2024 bo praznovala 250. obetnico delovanja.
APZ Tone Tomšič (30. septembra) ter Komorni zbor Dekor v cerkvi sv. Cirila in Metoda (7. oktobra)
Z dvema vokalnima koncertoma se Plečnik & a cappella letos vrača v cerkev sv. Cirila in Metod za Bežigradom. Fotografiji Robert Balen
Pokopališka cerkev sv. Krištofa, ki je nekoč stala na današnjem Gospodarskem razstavišču ob Dunajski, natančneje na mestu razstavnega paviljona Jurček, ki ga je zasnoval arhitekt Marko Šlajmer, je konec 20. let prejšnjega stoletja postala premajhna za vse bolj številno faro, župnik, frančiškan Kazimir Zakrajšek pa je za zazidavo nove cerkve, posvečene slovanskima zavetnikoma Cirilu in Metodu, angažiral Jožeta Plečnika.
Nova cerkvena dvorana je bila nekoliko poševno postavljena ob staro cerkev sv. Krištofa, združitev je ustvarjala kontrast med temnejšo staro in svetlejšo novo cerkvijo. Sredi 50. let so sklenili, da bodo za potrebe 7. kongresa Komunistične partije Jugoslavije leta 1958 porušili obe cerkvi, a da bodo Plečnikovo postavili v zaledju Vodovodne ceste.
V cerkev sv. Cirila in Metoda na novi lokaciji je bila prenesena vsa premična oprema in tudi nekaj fragmentov baročne opreme iz podrtega sv. Krištofa. Šele leta 1964 so dobili dovoljenje za postavitev zvonika, ki ga je v skladu s takratnimi časi Plečnikov učenec Anton Bitenc zasnoval kot dokaj nizkega in širokega, da ne bi preglasil sosednjih stavb. V njem so še veroučna učilnica in nekateri drugi prostori za cerkvene potrebe.
Kot je zapisal Hrausky, čeprav je Bitenc prenesel celotno Plečnikovo cerkev z vsem inventarjem, pa se današnja postavitev ne more primerjati s prvotno. Plečnik si je tam zamislil, da bi z opuščenim pokopališčem – njegov ostanek je današnje Navje – zgradil spominski park s Hramom slave, nekakšnim slovenskim Panteonom.
