Mlada igralka Rosa Romih ne gradi gradov v oblakih. Cilje uresničuje s trdim delom in prizemljenim odnosom do življenja. Bo hčerka voditelja in arhitektke postala igralka? O slednjem Rosa ni povsem prepričana, saj jo zanima in privlači še mnogo drugih odtenkov umetnosti in družbenih ved, spogleduje pa se tudi s filmsko režijo.

Rosa, tvoj oče je že pred leti povedal, da si zelo zrelo dekle z zavidljivo čustveno inteligenco. Bi rekla, da tvoj odnos do sveta izhaja iz tvojih karakternih lastnosti ali je imela pri tem vpliv tudi starševska vzgoja?

Rekla bi, da oboje. Vzgoja mojih staršev je nedvomno pripomogla, da sem razvila določene poglede na svet hkrati pa vem, da ni bilo vse odvisno od njiju, da ima tudi moj karakter veliko vlogo pri tem kako zaznavam, razumem in dojemam svet okoli sebe.

Katere vrednote sta ti starša tekom odraščanja najbolj zasidrala v srce?

Ne spreglejte

Ne spreglejte

Delovna akcija: Mojster Matjaž srečen v objemu družine

Matjaža Štrausa poznate kot enega izmed mojstrov Delovne akcije, a pravzaprav o njem ne veste kaj dosti. To sta dekleti, ki komaj čakata, da se vrne v njun objem.

Uff, teh je kar veliko, med glavne pa bi vseeno naštela pravičnost, uspeh, prijaznost, svobodo, ustvarjanje, ljubezen in odgovornost.

Kdaj je pričela v tebi tleti želja po tem, da bi se preizkusila kot igralka?

Verjetno še prej, kot sem se sama zavedala; vedno sem rada nastopala, pela in plesala. Zelo jasno pa se spomnim trenutka, ko sem bila v devetem razredu in smo s sošolkami delale predstavo, ko sem stopila na oder in se počutila, kot da je igranje pred ljudmi eno izmed mojih največjih bistev.

Kakšni so bili prvi koraki v tej smeri?

Če šteje amatersko prirejena igra, ki smo jo odigrali v vrtcu po motivih rezijanskih zgodbic, kjer sem imela okoli pet let, potem je to to, haha. Kasneje sem se redno pojavljala v predstavah, ki smo jih delali v osnovni šoli.

Kako sta se na to, da hčerko zanima svet igre, odzvala mama in oče? Te podpirata na tvoji poti?

Vedno sta mi stala ob strani. V igri sem se vedno počutila domače tudi zaradi njiju, ki sta me vedno podpirala in prišla na vse predstave.

Kako se počutiš, ko stopiš v čevlje igranega lika? Imaš tremo ali se zlahka sprostiš?

Zdi se mi, da se je to spreminjalo skozi obdobje odraščanja, trenutno pa imam vse manj težav s tremo. Kar pa je veljalo za vsa obdobja, je to, da ko sem (bila) enkrat v liku, na odru, pred ljudmi, me je minil/ me mine kakršenkoli strah. Po navadi se v čevljih igranega lika počutim dokaj samozavestno in udobno, je pa to odvisno tudi od tega, koliko je bil sam lik razdelan.

Skupaj z gledališko zasedbo mladih gledalcev ustvarjaš predstavo Svoje usode krojači. Kako si zadovoljna s svojo igro? S kakšnimi izkušnjami te bogati sodelovanje v predstavi?

Zaenkrat nimam nobenih pripomb glede svoje igre. Lik, ki ga igram v predstavi, mi je na trenutke zelo podoben, tako se mi res ni težava poistovetiti z nekaterimi njenimi platmi. Definitivno me sodelovanje v tej predstavi bogati z novimi izkušnjami na vseh področjih gledališča, kar pomeni od uporabe telesa in glasu v prostoru, ustvarjalnega pisanja in režije, kritičnega razmišljanja o svetu in novih izkušenj na področju igre, do ustvarjanja maske za lik. Seveda pa me bogati tudi z enimi najboljših prijateljstev znotraj skupine, za katera sem neizmerno hvaležna.

Kakšne so tvoje želje za prihodnost? Se vidiš v poklicu igralke ali te poleg tega navdihujejo še druga področja, ki jim želiš dati priložnost?

Moje želje za prihodnost so trenutno še zelo neizdelane. Rekla bi, da sem v obdobju, ko skušam točno to ugotovit, torej česa si želim v prihodnosti. V poklicu igralke se trenutno ne vidim zares, bolj me vlečejo področja filmske režije in snemanja in pa tudi filozofija, psihologija, sociologija in pa seveda področja umetnosti.