Mizar: Ni večje magije, kot je sinergija med glasbenikom in občinstvom

Kateri je tisti poglavitni razlog, da se po šestnajstih letih Mizar v imenu šestega albuma vrača na odre v Ljubljani, Zagrebu in na Reki?

Gorazd Čapovski: Šesti album skupine, na katerem intenzivno delamo več kot dve leti, bo povsem nared čez kak mesec. Ko je pandemija izzvenevala, smo se konec aprila dogovorili za koncert 4. junija v zagrebškem MCU-ju, kar je predlagal Goran Lisica Fox, da smo se potem hitro domenili tudi za nastopa v Ljubljani in na Reki. Kar bo dobra priložnost za promocijo novega materiala in da občinstvo spozna šesto reinkarnacijo skupine.

Zoran, je težko obuti pevske čevlje nekoga drugega in biti frontman, je treba zadovoljiti neka pričakovanja, peti na določen način ali verjameš, da lahko dodaš neke povsem svoje dimenzije kultni zasedbi?

Zoran Tortevski: Veliki izziv in tudi čast je peti v bendu, ki v naši regiji že dolgo časa uživa v kulten status. Moram spomniti, da sem kot član bizantinskega pevskega zbora Harmosini sodeloval že pri realizaciji pete inkarnacije benda in albuma Deteto i beloto more. V vsakem primeru se bom trudil, da dam svoj maksimum in da upravičim pričakovanja občinstva.

Za Mizar nekateri pravijo, da so makedonski Bauhaus ali, še bolje, makedonski Dead Can Dance. A predvsem ste še vedno zelo makedonski bend, ki je vkomponiral domače in tuje vplive, katere največ?

Gorazd: Moram povedati, da ne maram primerjav s katero koli skupino, saj je naš cilj bil in ostal, da imamo edinstven in avtohton glasbeni izraz. Zagotovo pa smo zelo makedonski bend, pri čemer je makedonski jezik ultimativni imperativ, brez katerega ni Mizarja.

Socialistični režim vas je imel na nekakšni črni listi, ste zaradi tega veliko trpeli, ste bili precej omejeni v delovanju, koncertih, ali le ni bilo vse tako črno?

Gorazd: Kljub temu, da je socialistični režim bil precej krut in avtoritaren, bi prej rekel, da smo Makedonci trpeli močan diktat Beograda, ki je kot administrativni in kulturni center SFRJ favoriziral srbski jezik. Osebno sem doživel ultimatum pri beogradski založbi PGP RTB, ko so mi dejali, da moramo peti v srbščini ali ne bo albuma. Razlog naj bi bil, da makedonski jezik ne zveni dobro in da ni komercialen. Zato smo brez pardona zavrnili snemanje albuma.

Ste kultni bend, ki je zagotovo poslušal goth, post punk ali dark rock, v regiji nekdanje Jugoslavije najbrž niste imeli konkurence, bili so npr. Laibach ali Borghesia, tudi drugi, a neke hude scene v tem žanru ni bilo. Kako ste to vi doživljali konec 80. in 90. let?

Gorazd: Čeprav se mnogim zdi, da so to bila zlata leta, menim, da gre za pretiravanje in romantiziranje davno preteklih časov. Kot je danes vse enako in instantna "copy/paste" produkcija vsakršnega smetja, se tudi za omenjeno obdobje zdi, da je bilo mnogo boljše kot je bilo v resnici.

Imate kakšno informacijo, ali so Eurythmics kdaj slišali vašo priredbo Sweet Dreams?

Gorazd: Ko sem devetdesetih letih živel v Avstraliji, sem bil dober prijatelj z Neilom Rogersom, k je bil voditelj na radiu TRIPLE RRR, ki je bil prijatelj z Davom Stewartom, s katerim je enkrat naredil intervju in mu dal za poslušati našo različico pesmi. Moram priznati da me je zelo ganilo, ko mi je dejal, kako je bil Stewart navdušen nad našo izvedbo njihovega velikega hita iz 80. let.

Kako se spominjate nastopa na Novem rocku '87 v Ljubljani?

Gorazd: Novi rock je bil eden od redkih trenutkov v mojem življenju, ko sem bil 100-odstotno srečen in izpolnjen z nekimi pozitivno fenomenalnimi vibracijami.

Še vedno ste tu, veliko vam je do makedonske etno glasbe, sodelovali ste s pesnikom in književnikom Tihomirjem Jančovskim, ki je napisal vsa besedila. Kako ste zadovoljni s sodelovanjem in rezultati?

Gorazd: Ni bilo lahko, a vedno sem se trudil ostati dosleden in zvest svojemu glasbenemu izrazu. Čeprav so leta minila, je moja strast do glasbe kot pri kakem 16-letniku, fantu, ki je leta 1981 odigral prve akorde v Mizarju.

Goran Trajkoski je s svojo zasedbo pri nas zadnjič nastopil pred epidemijo, leta 2020. Kakšne spomine in vtise imate sicer o Sloveniji in tukajšnjem občinstvu?

Gorazd: Zelo imam rad Slovenijo, ki jo nikoli nisem doživljal kot tujino. Pri vas sem doživel nešteto nepozabnih trenutkov in komaj čakam na ponovno snidenje z zahtevno slovensko publiko, ki jo zelo cenim in spoštujem.

Kaj vam pomeni glasba, morda eksapizem, ali vam je bolj pomembno, da se dotakne src in duš tistih, ki vas poslušajo?

Gorazd: Glasba ni samo moja velika ljubezen, temveč bistvena potreba, brez katere ne morem živeti. Ni večje magije, niti močnejšega čustva od sinergije med glasbenikom in občinstvom.

Menite, da ste dosegli vse v karieri, ali imate v tem smislu še kakšne želje?

Gorazd: Kako da ne, želja in ambicij mi ne zmanjka. Seveda pa se vse vrti okoli zasedbe Mizar, ki ima še veliko za povedati.