V torek je poslovnež Sergej Racman, eden od obtoženih v zadevi Marina, po nakazilu varščine v višini 800.000 evrov na račun koprskega okrožnega sodišča zapustil koprski pripor, v katerem je bil od novembra lani. Tri mesece prej so ga na osnovi mednarodne tiralice aretirali kanadski varnostni organi in ga izročili v domovino, kjer so zanj zaradi begosumnosti odredili pripor. Na sodne obravnave bo odslej prihajal s prostosti in brez spremstva pravosodnih policistov, ki so ga v dveh kazenskih zadevah doslej trikrat na teden vozili na sodišče.
Varščina je milejši ukrep od pripora in jamstvo, da se bo obdolženi redno udeleževal narokov. Če se jih ne bi, bi država varščino obdržala. »Ta zapade v plačilo v primeru očitnega izogibanja sodnim obravnavam,« razlaga odvetnik Mitja Jelenič Novak, ki podjetnika Racmana brani skupaj z odvetnico Martino Žaucer Hrovatin. Obdolženi potnega lista sodišču ni predal. »Gre za omejevalni ukrep, zato predaja potnega lista ni nujna. Nujno je, da prihaja na obravnave in da gre ob pravnomočnosti sodbe, če je ta obsodilna, na prestajanje kazni,« še pravi Jelenič Novak. Obdolženi se v vmesnem času prosto giblje, lahko gre denimo tudi v tujino, se pa tja ne sme preseliti.
Varščina je izrecno predvidena za primere begosumnosti; ko je pripor odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti, običajno ni primerna.
Vrne se jo brez obresti
Odreditev varščine predlaga obramba obdolženca, o njej odloča sodnik oziroma sodni senat, ki bdi nad postopkom. Ta tudi odloči o višini zneska, ki ga je treba zastaviti. Vsaj pri nas se največkrat odredi plačilo določenega zneska, v teoriji pa lahko obdolženi za varščino zastavi tudi kak vrednejši predmet, umetnino, nepremičnino, zlato, celo obveznice, delnice ali vrednostne papirje. A ker v primeru pobega obdolženega nastane težava pri unovčevanju takega premoženja, sodišča temu niso tako zelo naklonjena, razlaga pravnik Blaž Kovačič Mlinar. V Sloveniji se mora varščina nakazati v celotnem znesku, in to takoj. »Pri nas je praksa zelo skopa, sodišča se redko odločajo za odreditev varščine, tudi obramba jo redko ponudi. Kjer so varščine bolj običajne, sodišča kot varščino pogosteje sprejmejo tudi zgolj zaveze tretjih oseb, da bodo varščino plačale, če bo obdolženec pobegnil. Zato tudi ni nujno, da se v teh državah znesek v celoti nemudoma položi na račun sodišča,« navade iz tujine opisuje odvetnik Mitja Jelenič Novak. V kakšnem primeru in kdaj se varščino obdolženemu vrne? »Po zaključku kazenskega postopka,« je kratek. Kriv ali nedolžen dobi vso vsoto nazaj, in to brez obresti, seveda.
Pri nas zelo redke, v Ameriki pogoste
Pri odločitvah o varščini teža kaznivega dejanja po zakonu ni pomembna, je pa v praksi drugače, pravi Blaž Kovačič Mlinar. V nasprotju s tujino se v Sloveniji varščine odrejajo redko. »Tudi sam se sprašujem, zakaj je tako. Morda zaradi pravne kulture,« Kovačič Mlinar nima odgovora na vprašanje. V njegovi petnajst let dolgi karieri je bila varščina odrejena le nekajkrat, kot nadomestilo za pripor jo redko ponudi tudi obramba. »Lažje je odrediti pripor ali hišni pripor,« je prepričan Mitja Jelenič Novak, saj varščino spremljajo določeni tehnični zapleti in logistična opravila, ki zahtevajo več časa in dela. Poleg tega je po njegovem sam inštitut varščine pri nas precej tog, potrebna je določena mera prilagodljivosti tako na strani obrambe kot sodišča, da je ponudba varščine lahko uspešna.
V ameriškem pravosodju je odrejanje varščine razširjena praksa, pripor se odredi v redkih primerih. A tam imajo tudi institucije, zasebna podjetja, ki obtoženim posojajo denar za polog, ob čemer sicer zaračunajo tudi obresti. »Pri nas večina nima resne vsote denarja, da bi z njo razpolagala v takih primerih, obenem nimamo urejenega, utečenega sistema, po katerem bi bila določena denarna sredstva na voljo vsem,« še razmišlja Kovačič Mlinar.
Da bi bil naš trenuten sistem varščin nepravičen do revnejših, se sogovornika ne strinjata. »Zakon o kazenskem postopku ni korektiv za izenačevanje socialnih razlik,« poudarja Jelenič Novak. V mnogih primerih, ko gre za slabše situirane obdolžence, se kot problem izkažeta tudi slaba socialna in osebnostna urejenost obdolženih, kar je sicer eden ključnih kriterijev za odreditev varščine. Pri obdolžencih na socialnem dnu pa je pogosto poglavitni priporni razlog njihova ponovitvena nevarnost, za preprečevanje katere pa je varščina manj primerna.
