Slovenija potrebuje nov steber socialne varnosti

Če naj bo dolgotrajna oskrba učinkovita, potrebujemo milijardo evrov in trajnosten, robusten, odporen ter dolgoročen sistem financiranja.
Fotografija: Vse več starostnikov se sooča z vprašanji dostopnosti in dosegljivosti storitev dolgotrajne oskrbe. FOTO: Jure Eržen/Delo
Odpri galerijo
Vse več starostnikov se sooča z vprašanji dostopnosti in dosegljivosti storitev dolgotrajne oskrbe. FOTO: Jure Eržen/Delo

Kakšna naj bo dolgotrajna oskrba, da bo starost dostojna? Odgovor na to »večno« vprašanje, ki je pred nedeljskim referendumom postalo toliko bolj aktualno, so iskali na okrogli mizi v organizaciji Slovenske filantropije. Sogovorniki so si bili edini, da so velika ovira do dostojne starosti pri nas tudi podhranjenost pri izvajanju dolgotrajne oskrbe in dolge čakalne vrste ter pomanjkanje denarja in prostovoljcev.

Ta hip bi takojšnjo namestitev v domu pri nas potrebovalo več kot 15.000 ljudi. Čakalne vrste se daljšajo tudi na področju pomoči na domu, na katero se čaka po več mesecev, a je starostnik večkrat ni deležen v obsegu, kot jo potrebuje.

Trenutno smo soočeni z dvema zakonoma o dolgotrajni oskrbi: prvega je sprejela Janševa, drugega, noveliranega, Golobova vlada. Slednji ne ukinja dolgotrajne oskrbe, temveč zamika izvajanje zakona na področju dolgotrajne oskrbe v instituciji in na področju oskrbovalcev družinskih članov s 1. januarja 2023 na 1. januar 2024.

Dr. Luka Omladič, član kabineta ministra za delo, je o zakonih dejal: »Prejšnji je težko izvedljiv, vladna novela pa ohranja kakovost in standarde ter bo v prihodnjem letu omogočila, da v sodelovanju s stroko, civilno družbo in izvajalci nadgradimo nov sistem dolgotrajne oskrbe, da se storitve izboljšajo, da bo zagotovljeno financiranje, da se bo pričela nujna deinstitucionalizacija. To pomeni, da bi lahko ljudje ob urejeni oskrbi dlje časa uživali starost doma.«

Tako Amir Crnojević, predsednik Gerontološkega društva Slovenije, kot Omladič se strinjata, da je zakon spregledal vrsto nepogrešljivih strokovnih profilov s področja socialnega varstva, kar želijo popraviti z novelo. »Poleg neposrednih izvajalcev je treba izpostaviti tudi profila socialni gerontolog in organizator socialne mreže. Slednjega ni najti nikjer v strukturi javne uprave,« je bil kritičen Crnojević.

Negovalni bi bili tisti domovi, ki bi 80 odstotkov postelj namenili dolgotrajni oskrbi. FOTO: Tadej Regent/Delo
Negovalni bi bili tisti domovi, ki bi 80 odstotkov postelj namenili dolgotrajni oskrbi. FOTO: Tadej Regent/Delo

Milijarda evrov in močna javna mreža

Za ustrezno financiranje dolgotrajne oskrbe Slovenija po Omladiču potrebuje »trajnosten, robusten, odporen in dolgoročen sistem« – tako rekoč novi steber socialne varnosti, ki bo za dolgotrajno oskrbo zagotovil precej več sredstev od dosedanjih 620 milijonov evrov oziroma 1,4 odstotka BDP. Koliko več? Po Omladiču potrebujemo za »kakovostno in vsem dostopno financiranje dolgotrajne oskrbe« milijardo evrov in močno javno mrežo tako zdravstvenega kot pokojninskega zavarovanja. To ne izključuje sodelovanja zasebnikov, a »temelji morajo biti javni«.

image_alt
Skrb za starejše pred ljudstvom

Negovalnih domov 1. 1. 2023 ne bomo imeli

Prvega januarja 2023 se bo – tako zakon – začela uporabljati pravica do dolgotrajne oskrbe v institucijah. Te naj bi bile treh vrst: v bivalni enoti in oskrbnem domu bo zagotovljena socialna oskrba, negovalni domovi pa bodo predvsem zdravstvene ustanove. A kot pravi Denis Sahernik, sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, negovalni domovi ne obstajajo, tako da s 1. 1. 2023 zakonske določbe ne morejo veljati. Negovalni bi bili sicer domovi, ki bi 80 odstotkov postelj namenili dolgotrajni oskrbi.

Prostovoljcev pa od nikoder

Program Starejši za starejše je podaljšana roka pomoči na domu in na leto izvede 70.000 pomoči za najmanj 20.000 uporabnikov. »Ocena, da se bo v dolgotrajno oskrbo vključilo 60.000 uporabnikov, je bistveno prenizka glede na potrebe,« pravi Rožca Šonc, vodja programa Starejši za starejše, in dodaja, da se vse več starostnikov sooča z vprašanji dostopnosti in dosegljivosti storitev, zato je toliko bolj pomembna prostovoljska pomoč, ki pa jo bo treba zakonsko urediti, saj je je vse manj, in zainteresirane dodatno izobraziti.

Sahernik opozarja, da bodo stanovalci domov, če obvelja zakon brez sprememb, plačevali od 200 do 300 evrov na mesec več, saj »ukinja dodatek za pomoč in postrežbo, s čimer bo dohodek stanovalcev nižji, njihova obveznost za plačilo namestitve in prehrane pa višja«. »Zaradi visokega vstopnega praga do storitev dolgotrajne oskrbe približno 40 odstotkov sedanjih uporabnikov do nje ne bo upravičenih,« je dodal.

Po Omladiču novela za pomoč pri blaženju draginje v domovih predvideva 30 milijonov evrov. Denar je v proračunu že rezerviran, je zagotovil.

Preberite še:

Komentarji: