Vedno za enakopravnost, nikoli proti drugim

V nižjo srednjo šolo sem se vozil v Trst. Takrat še ni bilo srednjih šol na podeželju in pri desetih letih sem se z vlakom vozil iz Nabrežine, nato s trolejbusom do Sv. Jakoba. Italijanščine nisem znal; na našem velikem dvorišču smo bili v glavnem slovenski otroci, tudi kakšen Italijan, ki se je za silo priučil malo slovenščine. Doma smo poslušali slovenski radio, televizije še ni bilo. V osnovni šoli smo se z italijanščino prvič srečali v tretjem razredu, to je bilo samo za pokušino.

In potem smo prišli v Trst, kakih 30 mulcev s podeželja (dekleta so bila v spodnjem nadstropju, meščani so imeli pouk v popoldanskih urah), in je profesor vstopil v razred ter začel govoriti italijansko. Nismo ga veliko razumeli. Izvedeli smo, da se imenuje Boris Pahor.

Ime mi ni bilo novo. Časopis, ki smo ga prejemali na dom in kjer sem začel prebirati naslove že v osnovni šoli, je v podlistku objavljal roman Onkraj pekla so ljudje. Takrat ga nisem bral, navsezadnje ne bi razumel, za kaj gre, naslov pa mi je ostal v spominu. In tako sem se v prvem razredu nižje srednje šole pri Sv. Jakobu srečal z imenom, ki sem ga poznal.

Bil je strog profesor. Zahteval je, da se učimo, predvsem besede, da jih razlagamo v italijanščini. Mama mi je kupila italijanski slovar, bral sem berila in v slovarju brskal za besedami, ki jih nisem razumel; bilo jih je veliko. To je trajalo tri leta. Bilo je naporno, ni bilo vedno najboljših ocen, ampak po treh letih sem skoraj tekoče govoril italijansko. Le nekako mi ni šlo skupaj, da človek, ki piše slovensko, nato uči italijansko; moja otroška miselnost je takrat še delovala izključevalno. Navsezadnje se je oblikovala na domačem dvorišču, ki je bilo “domače” tudi jezikovno.

Nato, v dijaških letih, sva se s Pahorjem občasno srečala. Ko je začel izdajati revijo Zaliv, ki jo je plačeval iz lastnega žepa, morda s prispevki kakega mecena, ki je ostal v senci, je zbral skupino mladih, večinoma študentov. Bilo nas je kar nekaj, danes tudi znanih imen. Zame je bila to nova šola. Srečali smo se nekajkrat v kaki kavarni, se pogovarjali o manjšini, načel je tudi pogovor o politiki.

Potem je nastala Slovenska levica. Ideja, da bi se Slovenci, ki se predvsem zaradi zgodovine niso želeli vključevati v pretežno konservativno slovensko stranko (takrat Slovenska skupnost formalno še ni bila ustanovljena), povezali, namesto da bi se vključevali v italijanske stranke, mi je bila všeč. Kar nekaj pripadnikom našega mladostnega kavarniškega omizja pa ne. Pahor je bil deležen ostrih kritik, celo moralnega linča; tudi zato, ker se je kritično ogradil od takratnega režima v Sloveniji in njegovih tržaških predstavnikov. Bil je nedostojen, ta linč. Zaman je desetletja čakal formalno opravičilo.

Meni se je dozdevalo, da se Pahor preveč osredotoča na Slovenijo in postavlja manjšino rahlo v ozadje. Ni soglašal, govoril je predvsem o odvisnosti (dela) manjšine od Ljubljane in da je treba tam spremeniti miselnost, kajti Slovenci smo en sam narod in ne moremo mimo tega, kar se dogaja v Ljubljani. Imel je prav; to se je izkazalo leta kasneje, ko se je odnos večine do manjšine pri nas normaliziral šele, ko je v Sloveniji prišlo do epohalnih političnih sprememb.

V tistih letih je izšla Nekropola, knjiga, ki je doživela prevode v 18 jezikov. Kupil sem jo leta 1967, na mojem izvodu je še s svinčnikom napisana cena, 1300 lir, Pahor mi jo je podpisal leta 1970. Da je ta knjiga zaklad evropskega formata, je prvi spoznal Evgen Bavčar. Nekropola je izšla v francoščini leta 1990.

Italija jo je spoznala dolga leta zatem, Nekropola je v italijanščini izšla šele leta 1997. Takrat je Italija spoznala tudi Borisa Pahorja, veliki italijanski dnevniki so ga začeli obravnavati in častiti leta kasneje. Spominjam se svojega obiska pred kakimi desetimi, morda petnajstimi leti v rimski knjigarni Feltrinelli, kjer sem videl v izložbi izpostavljeno eno Pahorjevih knjig. Stopil sem v trgovino in vprašal, ali se Pahorjeva knjiga dobro prodaja. “Zelo dobro, veliko zanimanja je za to knjigo,” se je glasil odgovor.

Italijanski Trst pa ga je sprejemal dokaj sramežljivo. Veljal je za nacionalista, in ta pridevek so mu nadeli prav tisti, ki so iz italijanskega nacionalizma poustvarjali podobo Trieste italianissima, kot da bi lahko ta presežnik pokril večstoletno podobo Trsta; to so počeli, namesto da bi vrednotili njegov kozmopolitski izvor, osnovan na odprtosti do jezikov, kultur, veroizpovedi. Slovenci smo bili vselej pomembna sestavina mesta, in dejstvo je, da jo je Pahor v svojih delih vseskozi vrednotil, postavljal na raven enakopravnosti z drugimi, nikoli pa proti drugim.

V zadnjih letih se je marsikaj spremenilo. Tudi Trst, vsaj navzven. Tržaška občina je Borisa Pahorja počastila v Verdijevem gledališču, ki je dotlej veljalo za tempelj italijanstva Trsta. Slovenci teh templjev nismo porušili z vojsko, niti s politiko, vanje smo prodrli s kulturo. In Boris Pahor je bil s svojo vztrajnostjo in doslednostjo, pa tudi brezkompromisnostjo, pomemben dejavnik tega procesa; tudi in morda predvsem zato, ker se je tako zelo uveljavil v Italiji in v Evropi ter je moral Trst pač to vzeti na znanje, čeprav brez velikega navdušenja.  

---